Otoška država hoče škodljive glodalce izkoreniniti do leta 2050. Nekatera območja so že "očiščena", ptice pa se vračajo. Vsi sicer nad tovrstnimi ukrepi niso navdušeni.
Novozelandski otoki so bili eden zadnjih večjih delov kopnega, ki so jih naselili ljudje. Prvi so tja prispeli Polinezijci v 13. stoletju, 600 let kasneje pa so jim sledili še Evropejci.
Oboji so ob priseljevanju na otoke prinesli živali ali rastline, ki do takrat na teh otokih s svojevrstno floro in favno niso živele. Tam živeče živali proti njim niso imele obrambnih mehanizmov in so zato postale lahek plen. Še posebej so bile na udaru ptice.
Leta 2016 so ocenili, da vnesene tujerodne vrste vsako leto ubijejo 25 milijonov avtohtonih novozelandskih ptic, vključno z znamenitim na tleh živečim neletečim kivijem, je poročal britanski Guardian. Od prihoda človeka pa je bila na otokih iztrebljena skoraj tretjina avtohtonih vrst. Eden največjih uvoženih škodljivcev so podgane. Prilagodljivi in inteligentni glodalci, ki se hitro razmnožujejo, uničujejo ptičja gnezda, jajca in mladiče. Precej dolgo se oblasti niso preveč ozirale na prijave naravovarstvenikov in so se bolj osredotočale na škodo, ki so jo avtohtonim vrstam povzročale uvožene velike rastlinojede vrste, predvsem drobnica in jelenjad.
Uspehi – podgane ponekod iztrebljene, ptice se vračajo
Sicer je na nekaterih manjših otokih že v 60 letih prejšnjega stoletja naravovarstvenikom uspelo odstraniti podgane, prelom pa se je zgodil šele po letu 2010, ko je boj proti škodljivcem postal družbeni pojav.
Eden od dejavnikov je bil pojav infrardečih kamer. S pomočjo njihovih posnetkov so lahko naravovarstveniki pokazali, kakšno škodo pticam povzročajo podgane, ki so aktivne predvsem v nočnem času. Medije in družbena omrežja so preplavili posnetki podgan, ki napadajo jajca in mladiče. Leta 2011 je novozelandski fizik Sir Paul Callaghan populariziral idejo o državi brez plenilcev. Tej ideji so bili naklonjeni mnogi mladi naravovarstveniki, ki so trdili, da bi to lahko storili ob zadostnih naložbah in mobilizaciji.
“Izbruhnil je boj proti plenilcem in postal nacionalni totem,” je za BBC povedal James Russell, biolog z univerze Auckland. Čez nekaj let so se oglasili tudi politiki. Leta 2016 so tako sprejeli zakon o izkoreninjenju najhujših plenilcev. Kot take so določili tri vrste podgan (pacifiško, ladijsko in norveško podgano), podlasice, bele dihurje ter oposume. Kot rok za njihovo izkoreninjenje so določili sredino stoletja.
Ker je navdušenje nad programom precej veliko, se kažejo tudi uspehi. Na nekaterih območjih so podgane iztrebili in na mnoga so se ponovno vrnile številne avtohtone ptice. Na teh “očiščenih” območjih naravovarstveniki postavljajo posebna ograjena območja, ki služijo kot zavetišča ptic pred plenilci. Po Novi Zelandiji jih je že na desetine. Njihova najzahtevnejša naloga zdaj pa bo preprečiti, da se podgane nanje vrnejo. Za to uporabljajo tako tehnična sredstva kot tudi pse.
Gre za utopijo?
Vsi pa ideji o popolnem iztrebljanju tujerodnih vrst niso povsem naklonjeni. Naravovarstveni raziskovalec Wayne Linklater meni, da je to utopija.
Poudarja, da je Nova Zelandija v zadnjih 150 letih izgubila vsako vojno, ki jo je vodila proti zajcem, jelenom in drugim škodljivcem. “Kampanje za iztrebljanje inteligentnih, čutečih bitij niso samo neizvedljive, ampak so etično napačne,” dodaja Linklater. “Zbrali smo ogromna sredstva, podžgali strast v ljudeh in izvajali veliko krutosti. Kako smo lahko tako brezbrižni do trpljenja?”
Prizadevanje družbe za očiščenje, množična mobilizacija in slogani Linklaterja spominjajo na evangeličansko gorečnost. Gibanje Brez plenilcev, je dejal za BBC, je “odvisno od demonizacije neke vrste in ustvarjanja sovražnika te vrste samo zato, da jo lahko ubijete.” “Poleg tega, kdo je Homo sapiens, najbolj invaziven plenilec med sesalci in sistematičen uničevalec habitata, da bi bitjem, ki jih je prinesel s seboj, napovedal popolno vojno,” še dodaja. Namesto postavljanja nemogočih nacionalnih ciljev Linklater priporoča, da se skupnostim omogoči, da same določijo svoje cilje glede biotske raznovrstnosti. Prebivalci Aucklanda bi po njegovem mnenju lahko živeli z nekaj podganami in oposumi, medtem ko bi prebivalci otoka Stewart morda dali prednost zaščiti svojih kivijev in ovčjih ptic.
Že omenjeni biolog James Russell, ki je naredil veliko za znanstveno podporo projektu 2050, meni, da so lokalizirane strategije nesmiselne.
Reševanje ptic na nekaj mestih je lažna ekonomija, ki zahteva stalna vlaganja, da preprečimo vračanje plenilcev. Izkoreninjenje je drago, je pa res, da plačaš enkrat in potem je končano,” pravi. Ob tem priznava, da še nihče ne ve, kako delo dokončati. Tehnologija zatiranja škodljivcev je namreč močno napredovala in kdo ve, kaj lahko z nadaljnjimi naložbami dosežemo v naslednjih 27 letih?
Kar zadeva moralne ugovore, pa ni trdih in hitrih odgovorov, piše BBC. Na posameznikih in družbah je, da pretehtajo zapletene argumente. Russell pravi, da so se Novozelandci skupaj odločili, da je žrtvovanje nekaterih vrst za rešitev drugih prava stvar. In res je tudi, da je v tem trenutku nacionalno navdušenje nad izkoreninjenjem podgan izrazito, medtem ko je nasprotovanje bolj umirjeno in neopazno.
Vse N1ajboljše! Kaj se dogaja v zakulisju N1?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!