Hrvaški otok belega zlata, na katerem živi le še en prebivalec

Otok Vrnik, ki leži ob vzhodni obali Korčule, je eden od približno dvajsetih otokov arhipelaga. Ta otoček, s katerega so mrzle zime pregnale stalne prebivalce, še danes izžareva bogato preteklost, ki se prepleta s pogledi na Pelješki kanal in plažami, globoko vtisnjenimi v otroške spomine Korčulanov.

Znan je po "belem zlatu", kamnu, ki je preživljal generacije že vse od antike. Menda naj bi tudi rimski cesar Dioklecijan obsojence pošiljal na prisilno delo v vrniške kamnolome. Kamen so pridobivali ročno, nato pa ga kos za kosom obdelali in natovorili na ladje, namenjene proti Dubrovniku in Benetkam, piše Punkufer.hr.

Kamen, ki je gradil Hagijo Sofijo in Belo hišo

Na otoku je najslavnejši korčulski kamnolom, iz katerega so pridobivali kakovosten apnenec, ki je potoval po svetu. Iz njega naj bi bila deloma zgrajena Hagija Sofija v Istanbulu, pa tudi Bela hiša v Washingtonu in bleščeči Stradun.

Ta kamen so uporabljali tudi za najlepše javne stavbe in razkošne zasebne hiše v dalmatinskih mestih, kot sta Dubrovnik in Hvar. Tradicija obdelovanja kamna je proslavila številne kiparje in kamnoseke, med njimi tudi Frana Kršinića.

Da bi ohranili lepote otoka, so sredi šestdesetih let prepovedali uporabo mehanizacije, vendar je sledove preteklosti še vedno mogoče najti na vsakem koraku. Kâve – stari otoški kamnolomi – še danes vzbujajo strahospoštovanje. Izklesane pečine, visoke okoli deset metrov, kanjoni in hodniki spominjajo na minule čase ter na povezanost Korčule s kamnitim bogastvom.

Mrzle zime so z otočka sčasoma pregnale skoraj vse prebivalce, tako da je ostal le še eden. Kot navaja Turistična skupnost Korčule, je na otoku sicer prijavljenih še šest ljudi, vendar na Vrniku ne živijo. Če ga želite obiskati, se lahko do njega pripeljete z ladjicami, ki v poletnih mesecih redno prevažajo obiskovalce, še piše Punkufer.hr.