Prvi paradajz turisti niso bili ne revni ne skopi – nasprotno, zapravljali so. Vendar ne na Jadranu, ampak v Grčiji. Bili pa so Jugoslovani.
Tako imenovani paradajz turisti so že dolgo časa trn v peti južnim sosedom, predvsem gostincem, o čemer smo že pisali.
S tem označujejo turiste, ki na morje pripotujejo s polnimi hladilnimi torbami mesa, mesnih izdelkov, sadja, zelenjave, celo prigrizkov. To seveda pomeni, da v trgovinah in gostinskih lokalih zapravijo minimalno.
V to skupino sodijo tudi turisti, ki v gostilni naročijo liter mineralne vode za pet ali deset ljudi, potem pa ob njej vztrajajo ure in ure, zaradi česar gostincem “piha para iz ušes”. Nekateri mednje prištevajo tiste, ki si na plažo prinesejo celodnevne obroke in prigrizke in na katere so menda najbolj “alergični” lastniki barčkov ob obali.
V časih nekdanje skupne države so za takšne veljali predvsem turisti iz vzhodne Evrope, ki so veljali za bolj revne, pa tudi “stiskaški” turisti iz zahodnih držav. Danes za paradajz turiste na Jadranu veljajo večinoma turisti iz Bosne in Hercegovine in Srbije.
Kako je nastal izraz paradajz turist?
Vendar definicija paradajz turista, kakršno poznajo danes, ni najbolj točna. Izraz je namreč nastal v 80. letih preteklega stoletja, veljal pa je za srbske turiste, ki so dopustovali v Grčiji.
Kot je povedal srbski novinar Dragan Gulić, je Grčija v 80. letih preteklega stoletja postala priljubljen nakupovalni in turistični cilj predvsem Srbov. “Prvi paradajz turisti, ki so v Grčijo prihajali iz nekdanje Jugoslavije, niso bili revni, so pa v Grčiji letovali drugače kot doma. V Grčiji so obiskovali velike peščene plaže, kakršnih doma niso imeli – z izjemo ulcinjske v Črni gori, te pa so bile raj za otroke, ki plaž niso hoteli zapustiti niti v času kosila. Poleg tega so tam videli domače turiste, ki so jedli na plažah ali na njih imeli kar piknik, kar pri nas ni bil običaj,” je za jutranji program srbske televizije Nova pojasnil Gulić.
Tako so srbske mame začele doma pripravljati kosila, jedi odnesle v grške pekarne, kjer so jih v pečeh, proti plačilu seveda, do konca skuhali ali spekli, potem pa so jih odšle iskat in družina je jedla na plaži. “To so bili turisti, ki so v tem uživali,” je razložil Gulić. Praksa uživanja (včasih celo kuhanja) kosila na plaži pa se je sčasoma še “nadgradila”.
“V Grčiji je bil takrat paradižnik drugačnega okusa kot tisti, ki smo ga jedli v Jugoslaviji,” je povedal Gulić, “in bil je poceni. Zato so srbske ženske začele kupovati grški paradižnik, papriko in jajčevce in so kar v Grčiji med dopustom skuhale ajvar za ozimnico.”
Tako se je (predvsem srbskih) turistov iz nekdanje Jugoslavije v Grčiji prijel naziv paradajz turisti. “V nasprotju z današnjimi pa so bili prvotni povsem srečni in niso varčevali zato, ker ne bi imeli dovolj denarja. “S tem načinom so vseeno nekaj privarčevali, a so denar vseeno pustili v Grčiji. Ne za gostinske storitve, pač pa za nakup – predvsem kavbojk in drugih stvari, ki jih takrat v Jugoslaviji ni bilo mogoče dobiti ali pa so bile dražje kot v Grčiji,” je povedal Gulić.
Tako izvirno pojem ni označeval nekoga, ki bi se z otovorjenim vozilom doma pripravljene hrane pripeljal na dopust, ampak jugoslovanskega turista, ki se je s polnim avtomobilom hrane (v tem primeru ajvarja) in iz nakupovanja vrnil iz Grčije.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!