Ljudstvo Bajau, ki je več kot tisoč let živelo nomadsko življenje na morju v Vzhodni Aziji, zase pravi, da je varuh morja, ki ga je podedoval od prednikov. Posebna genetska prilagoditev pa mu omogoča, da pod vodo preživi več časa kot ljudje s kopnega.
Če obraz potopite v vodo, telo sproži poseben odziv: srčni utrip se upočasni, žile in vranica pa se skrčijo. Gre za način varčevanja energije ob pomanjkanju kisika. Večina ljudi pod vodo lahko brez zraka preživi do dve minuti. Ljudstvo Bajau, ki je stoletja živelo nomadsko življenje na morju v Maleziji, Indoneziji in na severnem delu Filipinov, pa lahko zaradi posebnih genetskih prilagoditev pod vodo preživi dlje časa, poroča punkufer.hr.
Z ultrazvočnim pregledom njihovih vranic so ugotovili, da so precej večje od vranic ljudi, ki ne živijo ob morju. Vranica odstranjuje stare krvne celice in deluje kot biološka kisikova jeklenka z rdečimi krvničkami. Ob vsakem krčenju vranice telo prejeme velik odmerek kisika, kar podaljšuje potop. DNK-analiza, ki jo je opravila genetičarka Melissa Ilardo z Univerze v Köbenhavnu in ki je bila prvič objavljena leta 2018, kaže, da so pripadniki omenjenega ljudstva razvili posebne genetske prilagoditve na življenje pod vodo, podobno kot so se tibetanska ljudstva prilagodila življenju na visokih nadmorskih višinah.
“Ob potapljanju na dah se neprestano potapljajo po osem ur na dan, približno 60 odstotkov svojega časa pa preživijo pod vodo,” je povedala dr. Ilardo. Nekateri naj bi pod vodo zdržali tudi do 13 minut ali več. V enem dnevu lahko nalovijo 15 kilogramov rib.
Raziskovalec Richard Moore z ameriške Duke University School of Medicine je ob tem povedal, da so morda nastale tudi druge fizične spremembe, kot so bolj prilagodljive pljučne stene, trebušne mišice ali bolj raztegljiva diafragma. Kot je pojasnil za National Geographic, bi lahko obstajala tudi povezava med delovanjem vranice in ščitnice.
Ilardo je še dejala, da je njihov način življenja ogrožen. Ker je nomadski način življenja v današnjih državnih ureditvah precej otežen, so države s posebnimi vladnimi programi dosegle, da se ljudstvo Bajau ustali na kopnem. Tako so se njegovi pripadniki razpršili po azijskih državah, kjer danes živijo pretežno v lesenih hišah na vodi. Eno večjih naselij ljudstva je v bližini otoka Torosaje v Indoneziji.
Ljudstvo Bajau je stoletja preživelo na morju. Prebivalci so živeli nomadsko življenje, na tradicionalnih tikovih čolnih, imenovanih lepa lepa, so potovali po morjih med Indonezijo, Malezijo in Filipini. Prvič je bilo ljudstvo omenjeno v zapisih beneškega raziskovalca Antonia Pigafette leta 1521. Ukvarjali so se z ribolovom in nabiranjem školjk z morskega dna, kar počnejo še danes. Zase pravijo, da so varuhi morja, ki so ga podedovali od prednikov. Ponekod se moški še vedno vsak dan s čolni odpravijo na lov. Ženske pogosto lovijo hobotnice in nabirajo školjke ob obali. Potapljajo se po osem ur na dan, posamezni potopi pa trajajo od nekaj sekund do nekaj minut. Na dah se zgolj z nekaj utežmi lahko potopijo tudi do 70 metrov pod vodno gladino, za potapljanje in lov pa še vedno uporabljajo tudi lesene maske in doma izdelane lesene harpune.
Ker ne praznujejo rojstnih dni, ne vedo, koliko so zares stari in načeloma ne gledajo na uro. Otrokom so pogosto v zgodnji starosti predrli bobniče. “Krvaviš iz ušes in nosu in zaradi vrtoglavice moraš ležati en teden. Po tem se lahko potapljaš brez bolečin,” je povedala ena starejših prebivalk za Guardian. Kot še navajajo, ima veliko starejših prebivalcev težave s sluhom. Njihovi otroci se začnejo potapljati že zelo zgodaj, pri štirih ali petih letih.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!