Nemški znanstvenik meni, da smo v prvih raziskavah na Marsu morda v resnici odkrili življenje na tem planetu, a ga tudi uničili.
To vprašanje je na simpoziju, ki ga je junija organizirala fundacija Kraljeve palače v Amsterdamu postavil nemški znanstvenik Dirk Schulze-Makuch iz berlinske univerze. Vprašanje ni čisto neumestno, kar je razložil tudi v prispevku za spletni portal bigthink.com.
Kot navaja, njegova hipoteza izhaja iz dvoumnih rezultatov poskusov, ki sta jih na Marsu opravili prvi sondi, ki jih je na rdeči planet poslal človek – Viking I in Viking II. Sondi sta na Marsu pristali leta 1976 v razmaku treh mesecev, obe pa sta bili opremljeni z instrumenti, ki so lahko izvedli prve poskuse za odkrivanje življenja na katerem drugem planetu.
Rezultati teh testov pa so znanstvenike na koncu zbegali. Nekateri od poskusov so namreč pokazali prisotnost snovi, ki so značilne za presnovo mikrobov in organsko sintezo, drugi, ki si preizkušali najti sledi izmenjave plinov, značilnih za življenje, pa tega niso potrdili. Sondi sta tudi identificirali majhne količine organskih snovi, za katere pa so znanstveniki menili, da so v resnici “onesnaženje”, ki sta jih sondi prinesli z Zemlje. Življenjskih struktur, kakršnih poznamo na Zemlji (mikrobov), pa takratni poskusi niso razkrili. Eden od znanstvenikov, ki je sodeloval v projektu, je zato dejal, da “brez teles ni življenja” in s tem podprl ugotovitev, da na Marsu življenja (vsak takšnega, ki ga poznamo na Zemlji) ni ali ga vsaj ne zaznamo.
Morda smo “Marsovce” utopili
V času pristankov Vikingov na Marsu je bilo znanje o okolju na sosednjem planetu med znanstveno srenjo še zelo skromno, pravi Schulze-Makuch.
Vedeli so na primer, da je Mars v resnici velikanska kamnita puščava, pa tudi, da so na njem sledi, ki so kazale, da je nekoč na njem obstajala voda v tekočem stanju. In ker je Zemlja vodni planet, se je znanstvenikom takrat zdelo razumno, da bi dodajanje vode vzorcem z Marsa spodbudilo življenje, če je kdaj tam bilo ali pa morda še vztraja. “Prav s tem pa smo marsovske mikrobe morda ubili,” piše nemški znanstvenik. “Danes vemo, da v izjemno suhih krajih na Zemlji, kot je na primer čilska puščava Atacama, življenjske oblike napredujejo, tudi ko okolje postaja vse bolj suho,” piše v članku.
Te oblike so tako suhemu okolju izvrstno prilagojene in za njihov obstoj je dovolj že okolje z izredno malo vlage. Voda pa zanje lahko pomeni propad.
“Tehnično bi lahko rekli, da smo jih hiperhidrirali, poenostavljeno pa utopili,” piše Schulze-Makuch. “To bi bilo, kot če bi vas nezemeljska vesoljska ladja našla napol mrtvega v puščavi, vaši morebitni rešitelji pa bi se odločili, da potrebujete vodo in bi vas vrgli v ocean, da bi vas rešili. Tudi to ne bi delovalo,” dodaja. Ob vsem tem je zanimivo tudi, da je edina vožnja Vikingov, ki je bila izvedena v “mokrih razmerah”, imela manj na življenje pozitivnih rezultatov, kot kontrolna, ki se je odvijala v suhih razmerah.
Vikinga sta pristala na ekvatorialnem območju Marsa, kjer je vsebnost soli v tleh precej nizka, je pa zato v Marsovi prsti vodikovega peroksida in perkloratov, ki nase močno vežeta vodo. Poleg tega je Viking na Marsu opazil meglo – kar pomeni stoodstotno vlažnost. In ta vlaga bi po mnenju Schulze-Makucha bila dovolj, da bi jo marsovski mikrobi lahko posrkali in živeli dalje.
Upanje, da življenje še obstaja, nudi vodikov peroksid
Še en razlog, zaradi katerega Schulze-Makuch verjame, da bi rezultate iz Vikingov morali na novo ovrednotiti, je tudi ideja, da bi marsovsko življenje za svoj obstoj uporabljalo vodikov peroksid.
Ta je sicer za zemeljsko življenje strupen, marsovskemu pa bi lahko omogočil, da bi vodo črpalo direktno iz ozračja. Obenem bi tudi preprečeval, da bi v celicah marsovskega življenja nastajali ledeni kristali – zaradi nizkih temperatur, ki vladajo na Marsu – zaradi katerih bi celice počile.
Pomembno pa je vedeti, da je instrument za odkrivanje organskih spojin pred analizo segrel vzorce tal. “Če bi marsovske celice vsebovale vodikov peroksid, bi jih to segrevanje ubilo,” piše Schulze-Makuch. “Poleg tega bi segrevanje povzročilo, da bi vodikov peroksid reagiral z vsemi organskimi molekulami v bližini, in tvoril velike količine ogljikovega dioksida – kar pa je točno to, kar je instrument zaznal,” še piše znanstvenik.
Potrebujemo novo misijo na Mars
Schulze-Mackuh tudi meni, da potrebujemo novo misijo na Mars, ki bi bila namenjena predvsem odkrivanju življenja.
Tako bi lahko njegovo in še druge hipoteze preverili. Moral bi raziskati tudi potencialne habitate na Marsu, kot je južno višavje, kjer bi življenje lahko obstajalo v solnih skalah blizu površja, meni. “Komaj čakam, da se taka misija začne,” dodaja na koncu svojega prispevka nemški znanstvenik.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje