Tri besede, zapisane v koalicijski pogodbi nastajajoče koalicije pod vodstvom Roberta Goloba, odpirajo kup vprašanj. Bo to "le" nov poskus uvedbe nepremičninskega davka ali morda širše obdavčitve premoženja, ki bi zajela tudi finančne naložbe, prihranke, avtomobile, plovila, umetnine? V drugem primeru – ali ima Finančna uprava RS že ustrezne podatke za izračun ali bi pred uvedbo davka potrebovali neke vrste popis? Bi bil to enkraten davek ali bi isto premoženje vsako leto znova obdavčili? Bi davek doletel vse ali bi določili prag obdavčitve? In ne nazadnje, kje tak davek že imajo in kako se obnese?
Koalicijska pogodba bodoče vlade Roberta Goloba med drugim prinaša idejo o “celovitem sistemu progresivne obdavčitve premoženja”. Koalicijska pogodba je v tem delu nejasna ali celo kontradiktorna, saj najprej piše, da bi davek zamenjal trenutno veljavno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) in sorodne davščine, iz česar bi lahko sklepali, da gre za davek na nepremičnine. A v nadaljevanju pogodba posebej omenja nepremičninski davek, ki naj bi bil “pravičen, pošten in enostaven”.
Tako ni jasno, ali bi obdavčili nepremičnine ali premoženje v širšem pomenu, koga nameravajo obdavčiti, ali in kje bi postavili vrednostni prag, kolikšna bi bila stopnja obdavčitve. Piše le, da bi bila obdavčitev progresivna, kar pomeni, da bi se z višanjem vrednosti premoženja povečevala tudi stopnja davka (podobno kot pri dohodnini).
Nov poskus uvedbe nepremičninskega davka
Uvedbo nepremičninskega davka namesto zdajšnjega nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) nam že leta priporoča Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), pri čemer je pomembno, da hkrati predlaga nižjo obdavčitev dela. “Morali bi znižati obdavčitev dela, da naslovite pomanjkanje delovne sile in povečate število delovno aktivnih, in izpad financirati z višjo obdavčitvijo nepremičnin,” so zapisali v zadnjem poročilu. A dejstvo je, da gre za politično neprivlačen ukrep. Do zdaj se ga je kot edina poskušala lotiti vlada Alenke Bratušek, vendar zaradi pomanjkljive ureditve ocenjevanja nepremičnin del zakona ni prestal ustavne presoje, tako da smo se vrnili na stari sistem NUSZ.
Odhajajoča vlada Janeza Janše ni zagrizla v kislo jabolko. “Na ministrstvu imamo nekaj deset različic davka na nepremičnine, ki so si precej podobne,” je v intervjuju za N1 na začetku tega leta dejal odhajajoči minister za finance Andrej Šircelj. In dodal, da je treba urediti metodologijo ter cenitve nepremičnin, potem pa se davek lahko uvede.
Kot pravi davčna svetovalka Božena Macarol, ki je bila nekdaj zaposlena na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, zdaj pa ima svoje podjetje, bi davek nadomestil “prastari” davek na dohodke občanov, nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) ter prispevka za gozdne ceste in stavbna zemljišča. Ti so zdaj prihodek občin. “Po letu 2008 smo dvakrat neuspešno poskušali uvesti nepremičninski davek, verjetno bo sledil nov poskus, saj smo z zakonom o množičnem vrednotenju dobili osnovo,” meni Macarol.
Učinki bodo odvisni tudi od stopnje obdavčitve in progresivnosti lestvice. “Če bo to progresivna obdavčitev, bo marsikdo premoženje prisiljen prodati. To po eni strani lahko povzroči, da bi na trg prišlo večje število praznih nepremičnin, se pa bojim, da bodo te večinoma spet kupili premožnejši. Poleg tega pa se je treba zavedati, da so nepremičnine za Slovence tretji pokojninski steber. Ker smo drugi steber, v okviru katerega lahko posameznik varčuje prek naložbenega zavarovanja, dobili šele po letu 2000, so se ljudje navadili prihranke za pokoj vlagati v nepremičnine.”
Osebni arhiv
Nepremičnine so za Slovence oblika varčevanja za pokoj, pravi davčna svetovalka Božena Macarol. “Ker smo drugi pokojninski steber, v okviru katerega lahko posameznik varčuje za pokojnino prek naložbenega zavarovanja, dobili šele po letu 2000, so se ljudje navadili prihranke za pokoj vlagati v nepremičnine.”
Težko delo za davkarijo
Izvedbeno zahtevnejši pa bi bil širši premoženjski davek, na katerega namiguje koalicijska pogodba. Macarol meni, da bi bila to zahtevna naloga za pobiralce davkov. Kot je dejala, bi Furs moral za izpolnitev obljube iz koalicijske pogodbe od vsakega posameznika zahtevati popis premoženja na določen presečni dan – zlasti nepremičnin, denarnih sredstev, delnic in drugih naložb, kriptovalut, zlata, plovil, avtomobilov.
Finančna uprava RS namreč iz uradnih evidenc lahko črpa nekatere podatke, na podlagi katerih bi lahko ocenila vrednost premoženja posameznikov, ne pa vseh. Podatkov o kriptovalutah denimo nima in jih bo relativno težko dobila. Prav tako podatke o premoženju v tujini. Na podlagi popisa bi Furs nato premoženje obdavčil po progresivni lestvici – najverjetneje po razredih, podobno kot v primeru dohodnine. “Že včasih so rekli, da je kapital plaha ptica, danes to velja še toliko bolj. Mladi namreč prihrankov ne vlagajo v nepremičnine oziroma morda kakšno v tujini, saj letajo po vsem svetu. Vlagajo pa v kriptosvet, in tega bodo dacarji težko ulovili.”
“Ne smemo ubiti krave zaradi enega zrezka”
Macarol je opozorila tudi, da lahko tak davek sproži beg kapitala. Sama predlog vidi kot poskus prikrite nacionalizacije – to je v pogovoru za Domovina.je dejal tudi ajdovski podjetnik Ivo Boscarol – in demotivacijo tistih, ki delajo in ustvarjajo. Tak davek bi lahko v le nekaj letih vodil v precej večjo premoženjsko enakost.
“Če vlada ne bo imela občutka do drugače mislečih, do kreativnih in podjetnih, se bo zgodilo to, da bodo ljudje nemotivirani za delo, ustvarjanje, za doseganje višjih dohodkov, več bo dela na črno, več izseljevanja,” meni Macarol. Ali kot se je slikovito izrazila: “Ne smemo ubiti krave zaradi enega zrezka. Najprej jo moramo zrediti. Kdo bo zaposloval, če zatremo gospodarstvo? Del koncepta svobode je tudi svobodna gospodarska pobuda.”
Dado Ruvić/REUTERS
Redko viden davek
Podatki OECD kažejo, da je imelo davek na premoženje leta 1965 osem držav, leta 1996 dvanajst, leta 2020 pa pet od skupno 38 članic OECD. To so Francija, Norveška, Švica, Španija in Kolumbija. Torej štiri evropske države. A podroben vpogled pokaže, da davek praviloma doleti le peščico najbogatejših.
Francija je leta 2012 uvedla 1,5-odstotni davek za tiste z več kot 1,3 milijona evrov premoženja. Leta 2018 je spremenila zakon, ki se od takrat nanaša le na lastnike nepremičnin nad omenjeno vrednostjo, torej je postal davek na nepremičnine. Prilivi iz tega naslova v davčno blagajno so relativno majhni. Leta 2014 so znašali 0,55 odstotka, v letu 2020 le še 0,2 odstotka vseh.
V Španiji po podatkih na spletu obdavčitev doleti tiste z več kot 700 tisoč evrov premoženja, pri čemer imajo avtonomne regije možnost spremembe ureditve. Madrid je tako uvedel 100-odstotno olajšavo. V izračun osnove so vključeni nepremičnine, avtomobili, plovila, naložbe, nakit, umetnine. Imajo progresivno stopnjo obdavčitve, od 0,2 do 2,5 odstotka. Najvišji razred se začne pri približno desetih milijonih evrov premoženja.
Švica ima premoženjski davek, pri čemer iz poročila revizijske hiše PWC izhaja, da je spodnji prag obdavčitve postavljen relativno nizko: med 77 tisoč frankov (približno 70 tisoč evrov) in 200 tisoč frankov (okoli 190 tisoč evrov), odvisno od kantona. Tudi stopnje obdavčitve se razlikujejo po kantonih in znašajo med 0,15 in enim odstotkom. Spletni izračun pokaže, da prebivalec ženevskega kantona z 200 tisoč franki (okoli 190 tisoč evrov) premoženja plača približno 400 frankov letno.
Pri tem pa dodajmo, da so na primer med Slovenijo in Švico pomembne razlike v davčnem sistemu, ki v bolj celostni sliki pokažejo, da je Švica davčno ugodnejša kot Slovenija. Tako ima po podatkih OECD povprečno 22,1-odstotni delež davkov v strošku dela, Slovenija pa skoraj dvakrat višji (42,9 odstotka). Kapitalski dobički so deloma izločeni iz obdavčitve dohodkov fizičnih oseb. Pred leti se je že pojavila iniciativa, da bi davek na premoženje nadomestili z davkom na kapitalske dobičke, a ni bila uveljavljena. Švica ima tudi precej nižjo obdavčitev potrošnje. Ima 7,7-odstotni DDV, Slovenija 22-odstotnega (del dobrin in storitev je obdavčen po znižani, 9,5-odstotni stopnji).
Slovenski davkoplačevalec in sindrom preplašene veverice
Kot rečeno, država ima veliko podatkov o našem premoženju. V zemljiški knjigi piše, ali smo lastniki nepremičnin, v poslovnem registru so podatki o lastniških deležih v podjetjih, imamo tudi registre o lastništvu vozil in plovil, država lahko od bank zahteva podatke o naših denarnih vlogah. Te podatke že zbirajo denimo centri za socialno delo (CSD), ko odločajo o dodelitvi različnih socialnih transferjev ali družinskih prejemkov. Premoženje, razen nepremičnine, v kateri upravičenec živi, ali avtomobila v vrednosti do približno 10 tisoč evrov, upoštevajo pri izračunu dohodka na družinskega člana, ki je osnova za razdelitev v razrede upravičencev do pravic iz javnih sredstev.
Čeprav je pri posamezniku s povprečnim premoženjem vpliv tega premoženja na končni izračun (in s tem na upravičenost do naštetih prejemkov) relativno majhen, že tu neredko poslušamo zgodbe o iskanju obvodov in izigravanju sistema. Znani so primeri s. p., ki si prikazujejo manjše prihodke od realnih, najemanja vozil na lizing, ki se ne štejejo v premoženje. Tudi davek na premoženje, če bi bil v očeh davkoplačevalcev prepoznan kot previsok, bi lahko sprožil val izogibanja.
Macarol je sicer dejala, da je deloma za razmah kulture izogibanja davkom kriva tudi nestanovitna davčna politika. “Slovenski davkoplačevalec ima sindrom preplašene veverice, ki v strahu, da bo lačna, kopiči hrano. Davkoplačevalec nikoli ne ve, kje ga bo neki davek udaril. Davčna zakonodaja se spreminja z vsako menjavo vlade, ki se zgodi povprečno na dve leti in pol. Zato imamo ves čas nekaj na strani, kar v stabilnem davčnem sistemu ne bi bilo potrebno. Tudi koronske krize narod ni preživel zaradi državnih pomoči, temveč zaradi prihrankov,” meni. Bi torej ta vlada več naredila, če bi ohranila trenutni davčni sistem? “Seveda, mislim, da bo sčasoma to tudi sama ugotovila,” je za konec povedala sogovornica.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje