Menu Item
Ko je ob divjanju požara na Krasu napovedal, da bo doniral gasilcem in podvojil znesek, ki ga bo nakazala vlada, ni niti še vedel, kakšen ta znesek bo. V intervjuju za N1 Ivo Boscarol zdaj pove, da med enim in dvema milijonoma evrov. Prodaja večinskega deleža v Pipistrelu mu je prinesla več kot 200 milijonov evrov in zdaj ima, pravi, prvič v življenju priložnost, da izdatno pomaga. Obenem pa tudi vlaga. Kam vse? In zakaj ga zanimajo tudi nekoč paradni konji slovenskega gospodarstva, ki so danes v tuji lasti? Ter kakšno je njegovo zelo jasno sporočilo vladi Roberta Goloba?
“Ljudje me imajo za slabo vest naroda, ker povem, kaj si mislim,” v intervjuju za N1 med drugim pove eden najuspešnejših slovenskih podjetnikov, ki po prodaji večinskega deleža v Pipistrelu podjetjem, ki imajo dobro idejo in potencial, zagotovi kapital, vrača pa tudi skupnosti.
Takoj po prodaji večinskega deleža v podjetju, ki ga je Ivo Boscarol gradil več kot 30 let, sta s hčerko Anastastio Tajo Boscarol del kupnine donirala domači, ajdovski občini. Skupaj skoraj 25 milijonov evrov, iz česar bo občina med drugim dobila sodoben reševalni center s helikopterjem. Ko je izbruhnil požar epskih razsežnosti na Krasu, se je znova oglasil in dejal, da bosta podvojila znesek, ki ga bo vlada nakazala gasilcem. Takrat ni niti še vedel, kako velika bo donacija, v intervjuju za N1 zdaj pove, da nekje med enim in dvema milijonoma evrov.
Razloži, zakaj ga mikata tudi Fructal in Elan in kako mu s tem kaže. Ko pa beseda nanese na (napovedano) davčno politiko države in razmere, v katerih ustvarja slovensko gospodarstvo, pa Boscarol tudi tokrat ne preseneti.
Poleg tega, da je goreč zagovornik socialne kapice, je tudi eden najglasnejših kritikov davka na premoženje, ki je predviden v koalicijski pogodbi vlade Roberta Goloba. Trdno je prepričan, da (davčna) šiba ne bo prinesla rezultata, ga bo pa (davčni) korenček. Pojasni svojo izjavo iz oddaje Tarča, da bi lahko protestniki v primeru uveljavitve davka na premoženje kolesa zamenjali za sekire ali vile, znova pa izreče tudi besede, za katere je v preteklosti dobil nagrado Bob leta: “Slovenci odpustimo vse, le uspeha ne.”
Največji požar v zgodovini Slovenije je divjal zelo blizu Ajdovščine, kjer živite in delate. Kako ste ga doživljali?
V okolici Ajdovščine so požari stalnica, pred meseci je bil pri Colu nad Ajdovščino. Tudi Kras in Trnovska planota sta poleti pregovorno sušna. Mi smo poleti vedno brez padavin. Ko sta drugje po Sloveniji dež in toča, pri nas tega ni.
Zato sva s hčerko ob prodaji večinskega deleža v Pipistrelu tudi donirala za helikopter, ki bi bil tukaj, saj je pri požarih zelo pomemben tisti prvi trenutek. Mi dobro vemo, da je, če zagori na Krasu, požar težko ustaviti. Veliko je iglavcev, ki so res vnetljivi, dnevni veter je stalnica, poleg tega to območje nima protipožarnih posek. Ker je Kras že precej poseljen, so vedno ogrožene tudi vasi.
Takšnega požara, kot je bil ta, smo se res vsi bali. Pri nas je ‘snežil’ pepel, bilo je skorajda kot da bi bili pod ognjenikom.
V katerem trenutku pa ste se odločili, da gasilce, ki so se borili na Krasu, nagradite tudi vi in podvojite znesek, ki ga bo namenila vlada?
Ko je predsednik vlade napovedal nagrado gasilcem, sem želel pokazati, da res cenimo njihova prizadevanja, zato sem se odzval. Zdaj imam prvič v življenju možnost, da doniram večje količine denarja. Prej je šlo vse v razvoj podjetja. Bistveno raje pa doniram v preventivo kot v obnovo pogorelih hiš.
Donacija je bila mišljena tudi kot dodatna motivacija prostovoljcem, da požar omejijo preden pride do velikanske škode in žrtev. Blizu temu smo bili, spomnite se, da je gasilcem zagorela evakuacijska pot in če jih ne bi rešil kanader, bi imeli na žalost drugačen rezultat.
Morda že veste, koliko vas bo donacija gasilcem stala in kako bodo stvari tekle od tukaj naprej?
Rekel sem, da bom podvojil znesek, ki ga bo dala vlada. Ko sem najavil donacijo, me je poklicala ministrica za javno upravo, dan kasneje še predsednik vlade. Okvirno smo se dogovorili, kako bo stvar tekla.
Vlada bo zbrala podatke od društev, koliko gasilcev je sodelovalo, potem bo jasno, kako velika bo donacija. Predvidevam, da bo to med enim in dvema milijonoma evrov.
Denar bom nakazal vladi, ta pa bo dvojni znesek nakazala društvom, tako da bo to neobdavčeno. Vodstva društev pa se bodo nato odločila, ali bodo dala denar gasilcem ali za opremo ali za kaj drugega.
Nikakor pa ne želim, da bi bilo to bilo razumljeno na način, da posegamo v to dodano vrednost, ki jo predstavlja prostovoljno gasilstvo na Slovenskem. Ta sistem mora ostati takšen, kot je, ker ima tradicijo in ga vsi tako razumejo.
Mislim, da bo denar dobrodošel, ne bi pa smel vplivati na osnovno poslanstvo ali spremembe prostovoljnega sistema.
Helikopter za gašenje bi morali imeti gasilci
Ta omejitev, da društva gasilcev ne morejo plačati, ker gre za prostovoljno delo, vas torej ne moti?
Ne. Društva bodo prejela denar skozi mehanizem, ki ga vlada že ima, samo znesek bo povečala. Ker so si gasilci to res zaslužili.
Proizvajalec helikopterjev Bell, s katerimi je iz zraka gasila Slovenska vojska, je Textron. To je Pipistrelov novi lastnik.
Res je. Pipistrel in Bell sta sicer že prej tesno sodelovala, saj sta bila pred leti oba s strani Uberja izbrana za razvoj letečih taksijev, torej se že dolgo poznamo. V portfelju pa imajo tudi večnamenske helikopterje za gašenje.
Napoved, da bo Slovenija kupila helikopter za gašenje, je dobra novica. Pri požaru so prve minute res pomembne, saj lahko takrat z nekaj vrečami po 600 litrov vode požar zaustavite. Če tega ne storite, pa gre lahko v epske razsežnosti, kakršne smo doživeli na Krasu.
Smo pa trenutno ena redkih držav, kjer lahko gasita le vojska in policija. Povsod drugje so helikopterji sestavni del gasilske zveze, tako je na primer v Italiji. Morali bi spremeniti sistem tako, da za aktivacijo helikopterja ni potrebnih več postopkov in dovoljenj, za to bi moral biti pristojen poveljnik gasilske enote.
Tako kot ima služba nujne medicinske pomoči reševalno vozilo, tako bi gasilci morali imeti helikopter. Upam, da je tokrat politika razumela, da se požari preprečujejo in gasijo iz zraka. Do tega bomo morali priti.
Za večje požare pa se seveda aktivira letala iz drugih držav v okviru mehanizma Evropske unije.
Helikopter, ki ga donirate občini Ajdovščina, naj bo torej v okviru gasilske zveze?
Helikopter, ki ga bova s hčerko donirala občini Ajdovščina, bo večnamenski – za nujno medicinsko pomoč, a tudi za gašenje, in bo del sistema nujne pomoči. Občina je donacijo že prejela in pričakujem, da se bo s pristojnimi lahko kmalu dogovorila, da se uredbe, ki omejujejo uporabo helikopterja, spremeni na način, da bodo bolj življenjske in učinkovite v dobro vseh državljanov.
Midva sva donirala za nov zdravstveni dom z lekarno, helikopter in helikoptersko bazo. V tem centru bodo še policija, civilna zaščita in gasilci. Pomembno je namreč, da se intervencije izvajajo iz ene točke, ker to pospeši odziv in učinkovitost.
Zdaj se pripravlja razpis za projektiranje objektov, leto 2025 pa je rok za odprtje centra. Donatorska pogodba je zelo natančna, v njej so tudi penali in nenazadnje obveza vračila donacije, če se projekt ne izvede.
Želja pa je, da v Ajdovščini naredimo učinkovit in modern center za širše območje severne Primorske.
Neverjetno, koliko znanja in dobrih idej je v Sloveniji
Ob prodaji večinskega deleža Pipistrela ste rekli, da bi radi z delom kupnine prispevali k temu, da bi bil Fructal spet ajdovski, Elan pa slovenski. Vstopate v lastništvo teh dveh podjetij?
Odraščal sem z jugoslovanskimi in slovenskimi blagovnimi znamkami, na katere smo bili tudi čustveno navezani. Podobno kot zdaj marsikateri Slovenec doživlja Pipistrel. A Pipistrel je bil na točki, ko bi, če ga ne bi prodal, verjetno imel velike težave.
Mi pa ni vseeno, da so določene blagovne znamke, ki so Slovencem veliko pomenile, v tujih rokah. Pogovarjal sem se s predstavniki lastnikov navedenih podjetij, a v tem trenutku nimajo motivacije za prodajo deležev. Morda se bo ta priložnost pokazala kasneje ali pa se bom preusmeril na kakšno drugo, manj znano blagovno znamko. Delam na tem.
Imam nekaj idej oziroma poslovnih priložnosti, ki me malo mučijo (smeh). Ena od teh je proizvodnja mesa iz izvornih celic.
Moje življenje je zaznamoval boj za čist zrak, a vem, da bodo naslednji boji na drugih področjih. Vedno manj imamo prostora za pridelavo hrane, poleg tega živinoreja močno prispeva k povečevanju ozonske luknje.
To področje potrebuje radikalno spremembo. Postopek, kako iz izvornih celic živali v inkubatorju pridelati meso, je znan. Meso je povsem enako, le vzgojeno v laboratoriju, obenem pa nam zanj ni treba rediti živali, ki jih potem ubijemo, pa tudi ozona ne uničujemo.
Seveda je izzivov še veliko, med drugim obstojnost takšnega mesa, a sem prepričan, da se bo na tem področju v prihodnjih letih veliko dogajalo. In zato bom en del kupnine namenil temu.
Fructal bi bil za ta projekt krasen, zaposluje živilske tehnologe, ima hladilnice … in dosegli bi lahko novo dodano vrednost, ki je v tem trenutku podjetje morda nima.
Kupnino torej vlagate v obetavne poslovne projekte …
Že decembra smo ustanovili podjetje Boscarol za upravljanje družinskega premoženja. Ukvarja se z nadzorom donacij in vlaganjem dela kupnine v podjetja z dobrimi proizvodi in projekti, za katere potrebujejo kapital.
Dobro vem, kako težko je mladim podjetnikom priti do denarja. Ne glede na to, kako dobro idejo ali proizvod imaš, so postopki katastrofalno dolgi. Če bomo lahko kakšno dobro poslovno idejo pripeljali na nivo Pipistrela ali več, bom zelo srečen.
Predstavljam si, da prejemate tudi veliko ponudb glede na to, da vlagate v podjetja, v katerih vidite potencial, ona pa potrebujejo denar.
Vsako jutro, ko pregledam elektronsko pošto, sem dobre volje, saj dnevno prejmem kar nekaj obetavnih idej. Neverjetno, koliko znanja, dobrih idej ter izdelkov je v Sloveniji. Na primer motoristična čelada z brisalci. Takšne do zdaj na trgu ni bilo, skupina ljubljanskih motoristov pa jo je razvila za svoje potrebe, a ima izdelek tudi ogromen tržni potencial.
Najboljši posel je tisti, ki ga narediš iz hobija. Entuziazem je v poslu zelo pomemben.
Pred časom smo vstopili tudi v zagonsko podjetje Timtec, ki hitro napreduje in ima velik potencial. Razvija sistem za obrambo pred droni. Ti so danes zelo velika grožnja, ki se je večina ljudi ne zaveda.
Na dron za 30 evrov lahko namestite ročno bombo, greste pred parlament ali na stadion in naredite masaker. Načrtujemo elektromagnetni sistem, ki varuje območje kot nekakšen dežnik in uniči vse drone na določeni razdalji.
Timtec bo v štirih letih večji, kot je zdaj Pipistrel. Podjetje je pred našim vstopom imelo idejo in izdelek, potrebovali pa so kapital in povezave. In to zdaj delamo skupaj.
Z veliko entuziazma ste začeli tudi vi in v 33 letih prišli od nič do več kot 218 milijonov evrov, kolikor so Američani plačali za večinski delež Pipistrela. Gotovo je veliko vlogo igralo tudi to, da ste pravilno napovedali trend zelenega prehoda.
Zgodba z električnimi letali se je začela pred 25 leti. Ajdovščina je v dolini in hrup letal odmeva ter moti prebivalce. Mi pa smo leteli z motornimi zmaji na predelane trabantove motorje. Ljudje so noreli.
S pojavom prvih baterij, ki so omogočale pol ure ali uro letenja, smo se začeli povezovati in iskati način, kako narediti tiho in čisto letalo ob čim manjši porabi energije. To namreč pomeni tudi, da lahko leti dlje.
Izdelali smo letalo taurus, ki je imelo tako majhno porabo, da je omogočalo menjavo bencinskega pogona z električnim. Ko smo pred 18 leti prišli na trg s taurusom, ki je bilo prvo dvosedežno letalo na električni pogon na svetu, so me ljudje spraševali, kako dolgi so kabli in kako daleč lahko sploh leti, saj niso vedeli, da je na baterije.
Obenem pa sem imel vedno zelo jasne cilje. To, da mora biti letalo tiho, da ni moteče za tiste na tleh, da ne onesnažuje zraka, sem postavil kot standard razvoja v Pipistrelu. Zaradi tega sem tudi moral spreminjati standarde in zakonodajo. Na področju električnega letalstva ni bilo zakonskih podlag, standardov za šolanje, varnosti, vzdrževanja in tako dalje.
A junija 2020 je bilo naše električno letalo kot prvo certificirano pri Evropski agenciji za varnost v letalstvu (EASA) za prevoz potnikov v komercialne namene. To je bil tretji veliki mejnik v zgodovini letalstva, po tem, ko je bilo leta 1927 certificirano prvo letalo na batni pogon, leta 1953 pa prvo letalo na reaktivni pogon.
Takšna pot je seveda tvegana, a sam sem zmeraj hodil po robu. Ali bodo ljudje sprejeli tisto, kar jim ponudimo, ali pa ne. In tako je bil na robu tudi Pipistrel celih 30 let; če bi šlo nekaj narobe, ga ne bi bilo več.
Pri 2.500 izdelanih letalih smo imeli veliko srečo, saj nismo imeli niti ene nesreče, ki bi ji botrovala tehnična napaka.
Kaj pa se je zgodilo potem? Rekli ste namreč, da bi Pipistrel lahko zašel v težave in da ste se tudi zato odločili, da večinski delež prodate.
Pred petimi ali šestimi leti je Uber najavil leteče taksije, ki naj bi v velikih mestih zamenjali avtomobile in helikopterje. To naj bi bila revolucija, mestni promet bi šel v tretjo dimenzijo. Od nebotičnika do nebotičnika bi prišli v 20 minutah, namesto v dveh urah. Krasna ideja.
Problem je bil, ker je za prevoz potnikov v letalskem prometu treba dokazati, da je letalna naprava na električni pogon enako varna kot tista na batni in reaktivni pogon. Električni motorji takrat niso imeli certifikata, težava so bile baterije in varnost. A ker je Uber uspel motivirati cel svet, je Siemens napovedal certifikacijo motorja, Airbus pa, da bodo izdelali letalo za šolanje.
Evforija je trajala okoli tri leta, preden je vse skupaj utihnilo. Zakaj? Ker ne Airbusu ne Siemensu ni uspelo. Takrat se je začelo govoriti, da električno letalstvo ni realno in dovolj varno.
Uber je projekt na koncu prodal, s tem pa se je vse skupaj tudi ustavilo do junija 2020, ko je EASA objavila, da je Pipistrel certificiral električni motor in letalo za komercialni prevoz potnikov. Takrat je cel letalski svet znorel, češ, kako je to možno.
Mi smo odprli pot brezemisijskemu letalstvu in vsi, ki so samo čakali, so takrat napovedali, da v to gredo. Proizvajalci avtomobilov so napovedali milijardna vlaganja v ta segment. Pipistrel s 40 milijoni evrov prihodkov pa temu ne more konkurirati. V bistvu smo se ustrelili v koleno, ker smo odprli pot konkurenci.
Tako smo se znašli na razpotju: ali ostanemo majhni in delamo dalje ali pa najdemo rešitev, kako financirati naše projekte, in gremo naprej z nekim strateškim partnerjem ter ostanemo vodilni v svetu. Na vrata so trkali mnogi, a finančni skladi niso rešitev. Iskal sem partnerja iz panoge, ki ima tradicijo, znanje in kapital.
Textron je z najavo, da gre v brezogljično letalstvo z nami, po moji oceni naredil zelo pametno potezo. Kar smo mi sprožili, je dejansko danes nuja, tega ne bo več nihče ustavil. Podobno kot pri avtomobilih. Ko je Tesla začel, so se vsi smejali, danes pa ga ni avtomobilskega proizvajalca, ki ne bi v električnih vozilih videl prihodnosti.
Pravzaprav podjetje vodim socialno in socialistično, če se lahko tako izrazim
Prevzem sicer še teče, vi pa ohranjate deset odstotkov v podjetju.
Da, ostajam manjšinski lastnik in častni predsednik, zadolžen za strategijo v podjetju. Nekoč pa se bom v celoti umaknil.
Leta 2015, ko so vas skupaj s pilotom Matevžem Lenarčičem uvrstili med 28 osebnosti, ki spreminjajo EU, ste sicer v intervjuju za Politico rekli, da Američanom ne bi prodali podjetja zaradi njihovega odnosa do zaposlenih. Naredili ste prav to. Zakaj ste si premislili?
Res je. Premislil sem si, ko smo z njimi začeli delati in sem tudi jaz videl, kako jim je všeč naš način dela. Od motivacijskega pristopa, delovnih pogojev, kolektivnega duha … V 35 letih nisem nikogar udaril po žepu, če je nekaj naredil narobe, vedno sem zaposlene nagrajeval za dobro delo.
Jaz podjetje vodim zelo socialno in socialistično, če se lahko tako izrazim. Okoli 60 odstotkov zaposlenih ima višjo plačo od mene, ker si jo tudi zaslužijo. Vse nagrade smo vedno delili. Čeprav nismo nikoli imeli konkurenčne klavzule, ljudje niso odhajali, ker so tukaj videli izziv, da spreminjajo svetovno letalstvo.
Pa tudi nikogar nisem nikoli čez noč odslovil. Strogo kapitalističen pristop mi je bil vedno tuj.
A spoznal sem, da ima ameriški lastnik iste vrednote kot mi. Vidijo, da se da tako delati, zato sem pozitivno presenečen ob spoznanju, da so bile moje predstave o Američanih pravzaprav stereotipne. Ali pa je Textron svetla izjema.
Ste pa leta 2018 vstopili tudi v megaprojekt v kitajskem Jurongu, kjer želite skupaj s kitajskim partnerjem zgraditi letalski center z lastnim letališčem, stanovanjskim naseljem in tovarno za dva modela Pipitrelovih letal za azijsko tržišče. Pipistrel naj bi vložil 350 milijonov evrov, Kitajci dvakrat toliko. V letnem poročilu ste nakazali, da je epidemija ta projekt upočasnila, ga boste nadaljevali, končali?
Kitajska podjetja ostajajo v moji večinski lasti, zato sem ob prodaji tudi izjavil, da nisem prodal niti polovice Pipistrelovega premoženja. Je pa epidemija res močno spremenila stvari.
Pred epidemijo sem bil dve leti in pol vsak mesec po en teden na Kitajskem, zdaj nisem bil že dve leti, saj je po vstopu v državo še zdaj obvezna karantena. Tudi med mesti je še vedno zelo težko potovati.
Projekt gre počasi naprej, en objekt je končan. Dokler se stanje ne bo normaliziralo, dela napredujejo počasi, bo pa prišel tudi trenutek za to.
Prepričan sem, da bodo v primeru nekaterih ukrepov ljudje znoreli
Kot podjetnik se oglašate tudi s kritičnimi pripombami na gospodarsko in družbeno okolje v Sloveniji in ste včasih zato dobili tudi kaj nazaj. Očitali so vam subvencije, recimo.
Ko je Mura dobila subvencijo ali Krka, ko je odprla podjetje v Rusiji, je bilo vse v redu, ko sem jaz dobil sofinanciranje za projekte in nato širil proizvodnjo v Italijo ter na Kitajsko, pa sem bil s strani nekaterih medijev obtožen, da kradem Sloveniji in grem v Italijo.
Slovenci smo polarizirani in tradicionalno nezadovoljni, nihče ne sme izstopati. Za razliko od denimo Francije, kjer so vsi napoleoni.
Okoli šest milijonov evrov prejetih subvencij smo že dolgo nazaj povrnili skozi naše uspešno poslovanje in nenazadnje tudi s štirkrat večjo donacijo ajdovski občini, a nekateri nam jih še vedno očitajo.
Vztrajam pred dolgo nazaj izrečeni izjavi, da Slovenci odpustimo vse, le uspeha ne.
In kako zdaj, približno dva meseca po prevzemu oblasti, vidite delo vlade Roberta Goloba?
Mene imajo ljudje za slabo vest naroda, ker povem, kar mislim. Ni pa res, da samo kritiziram, tudi pohvalim. Ne toleriram pa laži. In zato imava s predsednikom vlade konflikt, ker mi je po mojih kritikah koalicijske pogodbe javno očital, da je nisem prebral, kar ni res. Prebral sem jo, temeljito in večkrat.
Kar se tiče dela vlade, se kaj dosti v dveh mesecih ni zgodilo.
Bojim se, da bodo ukinili tudi tisto, kar je bilo dobrega za gospodarstvo. Denimo socialna kapica, za katero smo se, tudi jaz osebno, borili leta. Če bomo to razveljavili samo zato, ker je bil to ukrep vlade Janeza Janše, je to zelo mimo. In ko ukinitev ukrepa napove sam minister za gospodarstvo, ki naj bi se boril za gospodarstvo, sem seveda zgrožen in ne vem, kaj naj si mislim.
Za celostno oceno dela vlade pa počakajmo, da preteče prvih sto dni.
Koalicijska pogodba vas je sicer morala pošteno razburiti, na Tarči ste rekli celo, da bi lahko protestniki v primeru uveljavitve davka na premoženje kolesa zamenjali za sekire ali vile.
Slovenci smo pregovorno narod varčevalcev. Privoščimo si morje, a celo življenje se odrekamo in dajemo na stran, da nekaj ustvarimo, da si zgradimo na primer svojo nepremičnino. Potem pa prideš do upokojitve in država ti predpiše davek na to premoženje ter celo možnost, da ga v skrajni sili zaseže.
To je lahko za Slovence zelo problematično. Ker to piše v koalicijski pogodbi, se mi je zdelo prav, da Slovencem to povem. V njej je polno stvari, ki me skrbijo.
Prepričan sem, da bodo v primeru nekaterih ukrepov ljudje znoreli.
Nisem hujskal, ampak opozarjal, da naj ne hitijo s spremembami zakonodaje, ki bi olajšala demonstracije, saj bomo morda morali braniti parlament.
Koalicijska pogodba sicer velja za seznam želja.
Zgodovina temu pritrjuje, jaz sem ljudem samo povedal, kaj v njej piše, sogovornika v Tarči pa vprašal, ali se bodo tega držali. Med drugim sem takrat kandidata za ministra Danijela Bešič Loredana tudi vprašal, ali bodo brezkompromisni do korupcije v zdravstvu. Dejal je, da bodo.
Zdaj bomo pa videli, kaj iz pogodbe se bo dejansko uresničilo. Že nekaj dni po tistem je minister govoril eno, premier drugo, medtem ko v koalicijski piše spet nekaj tretjega.
Verjetno pa ne moreva izključiti, da bo država iskala in potrebovala dodatne davčne prihodke. To bi davek na premoženje bil, a ga v koaliciji res različno interpretirajo, od tega, da bo to res davek na premoženje, do tega, da bo to na koncu nepremičninski davek.
Najvišje davčne prihodke lahko vedno pričakujete samo v sistemu, kjer so davki sprejemljive višine za davkoplačevalce, da jih radi plačujejo in ni utaj. Se kdo danes pri prodaji nepremičnine sprašuje, kako bi se izognil davku? Ne, ker je ta le dva odstotka vrednosti nepremičnine.
Višja, kot je davčna stopnja, višji je odstotek skrivanja. Zato je sprostitev davčne stopnje na sprejemljivo raven največja garancija za to, da se bo več davkov tudi pobralo.
Dvigovanje davkov in uvajanje novih, ki vnašajo negotovost med davkoplačevalce, pa ima nasproten učinek. Davčno okolje mora biti stabilno in predvidljivo. Realnost v Sloveniji je namreč zelo kruta.
Če poenostavim: okoli 600 tisoč je upokojencev, okoli 600 tisoč otrok in študentov ter 50 tisoč brezposelnih. Vsi ti ne prispevajo v proračun. Okoli 300 tisoč je zaposlenih v javnem sektorju, ki sicer delajo, a denar za njihove plače in prispevke v proračun prispevajo zaposleni v gospodarstvu. Imamo še okoli 50 tisoč malih espejev in 150 tisoč ljudi, zaposlenih v podjetjih, ki ne ustvarjajo dobička, a plačujejo prispevke.
Torej ostane v grobem 300 tisoč tistih, ki delajo v uspešnih podjetjih in plačujejo davek, iz katerega se polni proračun za naše javne in skupne potrebe. Torej za 1,7 milijona državljanov dejansko skrbi 300 tisoč zaposlenih.
Te ljudi lahko obremenite, kolikor hočete, pa bo še vedno premalo. Zato je bolje sistem sprostiti, da bodo ustvarjalni, motivirani, da bodo proizvajali in polnili proračun.
Danes je najmanjši problem preseliti podjetje v tujino. Če ni dolgoročne motivacije, če ni predvidljivosti, če vsaka vlada popolnoma spremeni davčni sistem, bodo ljudje iskali priložnosti drugje. In zgrajena tovarna v Bosni in Hercegovini ne bo nikoli več prišla nazaj v Slovenijo.
Gospodarstvu je treba dolgoročno povedati, kaj se od njega pričakuje. Gospodarstvo se popolnoma zaveda, da je njegova naloga polniti proračun in si želi dobrega zdravstva, šolstva, varnosti. A mora tudi vedeti, pod kakšnimi pogoji bo delalo jutri. Kakšni bodo pogoji zaposlovanja, obdavčitev in tako dalje.
Brez tega je težko delati, še težje je biti uspešen. To je kratkovidnost vsake vlade, ne le te.
A če ni uspešnega poslovanja, ni denarja in dobičkov, ni davčnih prihodkov in tudi ni denarja za donacije. Ravno danes me je poklical kolega in dejal, da je po moji donaciji še sam nakazal 50 tisoč evrov prostovoljnemu gasilskemu društvu. Ker mu trenutna stopnja davka na dobiček to omogoča.
V ZDA je tako, da če doniraš za novo šolo ali kulturo, se ti to odbije od dohodnine. Zakaj ne bi obrnili davčne politike in namesto dvigovanja stopenj uvedli davčne spodbude?
Ni samo šiba tista, ki ima lahko dobre rezultate, to je lahko tudi korenček.
Predvidoma jeseni naj bi k nam dokončno pljusknila energetska draginja, tudi za podjetja. Tem se škarje z višanjem cen surovin, energentov, logistike… že zdaj zapirajo, marsikatero podjetje tega ne bo moglo pretopiti v cene končnih izdelkov ali storitev. Kako vidite te trende in ali jih občuti tudi Pipistrel?
Imamo srečo, da imajo naši proizvodi visoko dodano vrednost, tako da imamo še prostor. Na drugi strani podjetje ves čas veliko vlaga v razvoj, rezultati tega pridejo čez leta.
Je pa polno dejavnosti takšnih, kjer že administrativni dvig minimalne plače, kaj šele dvig cen surovin, prinese tveganje, da bodo morali zapreti svoja vrata.
Pred kratkim sem se dogovarjal o nakupu hotela, ki posluje na pragu dobičkonosnosti, a so mi korektno povedali, da so za elektriko in plin do nedavnega dajali tri tisoč evrov mesečno, zdaj pa jih to stane 24 tisoč evrov.
Če nekdo posluje tako na robu in se stroški za toliko povišajo, poslovanje tega seveda ne prenese.
Od tistih 300 tisoč zaposlenih, ki sem jih prej omenil, jih bo gotovo 100.000 imelo težave, kar pomeni, da bo proračun polnilo le še 200 tisoč ljudi. Zato je treba tistim, ki delajo dobro, dati stabilne pogoje.
Izzivi, ki prihajajo, ne bodo enostavni. ZDA tega sicer še ne priznajo, a ameriška centralna banka že ocenjuje, da gre gospodarstvo v recesijo. Če se to zgodi, se bodo učinki poznali po celem svetu. Razmerje med dolarjem in evrom že zdaj ruši logiko poslovanja, tu so še dvigi obrestnih mer in inflacija.
Če ne bo politične modrosti in pravih odločitev, bomo imeli v Sloveniji neobvladljive težave.
Če bodo politiki stopili skupaj, kar nakazuje rokavica, ki jo je vlada vrgla opoziciji, ki ima izkušnjo vladanja, pa upam, da bomo lažje prebrodili to težko obdobje.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje