Neenakost spolov ostaja naša realnost. Čeprav se o njej, tudi po zaslugi gibanj, kot je #jaztudi, govori več, se stanje izboljšuje le počasi. Ženske so pogosteje žrtve nasilja, večkrat (po)skrbijo za najmlajše in najstarejše člane družbe, na udaru so njihove pravice do reproduktivnega zdravja. Evropska unija pri tem ni izjema. V nekaterih državah, v prvi vrsti skandinavskih, se neenakost resda zmanjšuje, druge, med njimi je sodeč po indeksu Evropskega inštituta za enakost spolov tudi Slovenija, pa nazadujejo. O enakosti spolov in pravicah žensk, katerih uresničevanje še vedno ni samoumevno, smo se pogovarjali z evropsko poslanko Evelyn Regner (S&D).
“Neprepričljivi napredki, velike izgube,” se glasijo besede, s katerimi je Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) pospremil oktobrsko objavo indeksa, ki na območju Unije vsako leto meri enakost spolov na različnih področjih, kot so zdravje, trg dela ter vpliv v politiki in gospodarstvu. Evropska unija kot celota je na indeksu enakosti spolov dosegla 68 točk od možnih 100, od lani pa je napredovala le za 0,6 točke.
Na področju enakosti spolov sta ponovno najboljši Švedska in Danska, na tretje mesto pa se je letos uvrstila Nizozemska, ki je prehitela Finsko. Medtem ko so Luksemburg, Litva in Nizozemska od lani najbolj napredovali, je Slovenija edina država, ki je nekoliko nazadovala (rezultat je slabši za 0,1 točke). Naša država je sicer na indeksu dosegla 67,4 točke, kar je nekoliko pod evropskim povprečjem.
O neenakem položaju spolov ter nasilju in diskriminaciji, ki so jim ženske sistematično podvržene, smo se pogovarjali z evropsko poslanko Evelyn Regner iz Avstrije, vodjo odbora za pravice žensk in enakost spolov v Evropskem parlamentu ter članico poslanske skupine S&D.
Feministični boj v Evropi traja desetletja, a neenakost med spoli in diskriminacija vztrajata. Če se osredotočiva le na neenak položaj žensk – te so bolj ekonomsko odvisne, kršene so njihove pravice do reproduktivnega zdravja, na splošno opravijo več reproduktivnega dela (gospodinjsko delo, skrb za otroke in ostarele ipd.). Kakšen je vaš pogled na to problematiko v EU ter kaj vas najbolj skrbi?
Ko se pogovarjamo o enakosti spolov, si moramo predstavljati polža. Polž se premika počasi, a se. Veliko pravic, za katere so se borile fantastične in pogumne ženske, je na udaru. Na nekaterih področjih napredujemo, na drugih nazadujemo. Tako vsaj kažejo rezultati letnega indeksa, ki meri enakost spolov, in ga je pred dvema tednoma [konec oktobra, op. a.] objavil Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE).
Nasilja nad ženskami oziroma nasilja v družini je več. Imamo resnično slabe statistike femicidov in nasilja, zaradi česar moramo ukrepati na ravni Evropske unije. Prisotna sta tudi nasilje na spletu in sistematična sovražnost do žensk. Imeti življenje, v katerem nismo žrtve nasilja, je osnova za vse ostalo – za ekonomsko neodvisnost, denimo.
Na področju ekonomske neodvisnosti in politične participacije resda beležimo napredek v več državah, a je ta napredek počasen. Vzrok za to je nezadostno število zavezujočih ukrepov, kot so kvote, zakoni in druge oblike državne zaščite žensk.
Potem so tu še spolno in reproduktivno zdravje ter pravice, kjer v Evropi vidimo dva razvoja. Nekatere države napredujejo (Nizozemska, Luksemburg, skandinavske države), delajo dobro. Uvajajo ustrezne ukrepe za uresničevanje enakosti spolov. Na drugi strani pa so države, kjer je situacija črna in se slabša. To sta Poljska, Madžarska, in zdaj pridem tudi do Slovenije.
Slovenija se na indeksu EIGE uvršča dokaj dobro [tik pod povprečjem EU, op. a], a nazaduje. Ko pogledamo različne kategorije – zdravje (duševno zdravje, spolno in reproduktivno zdravje ter pravice), participacijo žensk v politiki in gospodarstvu ter izobraževanje … Ko pogledamo celo sliko, vidimo, da je Slovenija edina članica Evropske unije, ki dela korake nazaj. Žal mi je, da je tako.
Na Poljskem medtem vidimo izrazito nazadovanje na področju pravice do splava. Minilo je eno leto, odkar je ustavno sodišče sprejelo odločitev o prepovedi splava v primerih poškodb zarodka/ploda. To je bil velik korak nazaj.
Po odločitvi poljskih ustavnih sodnikov oktobra lani je splav na Poljskem de facto prepovedan, nedavno je v medijih odmevala smrt 30-letne nosečnice, ki ji zdravniki niso pomagali, saj je bil plod še živ. Zakaj mora dogajanje na Poljskem skrbeti celotno Evropsko unijo?
Gre za temeljne človekove pravice. Pravice žensk so človekove pravice in dostop do zdravstvene oskrbe je temeljna pravica vseh ljudi – moških, žensk, vseh. Z de facto odpravo opravljanja splavov ne zmanjšamo števila umetnih prekinitev nosečnosti (imamo statistike, ki to potrjujejo). Ženske le potisnemo v kuhinjo, stran od zdravnikov, v nevarnost.
To, kar se dogaja danes, je tudi v nasprotju z mednarodnim pravom, denimo Konvencijo ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Evropska unija mora biti zelo pozorna na to, ali njene članice spoštujejo te temeljne pravice. Smo unija pravic in te so povezane z načelom pravne države in pravico do evropskega denarja in subvencij.
Če se osredotočiva le na kršitve temeljnih pravic, ki jih omenjate, kako bi evropske institucije morale ukrepati proti Poljski?
Vladavina prava in pravice žensk so neločljivo povezane. Evropska unija bi morala zamrzniti evropski denar iz sklada za obnovo in odpornost, ki je namenjen Poljski. Če želiš denar, moraš spoštovati temeljne pravice, in to je jasno sporočilo, zaključek.
Omenili ste že dva razvoja na področju enakosti spolov oziroma razlike med vzhodom in zahodom EU. Zahod in vzhod se pred nekaj leti najprej nista strinjala o tem, kako ravnati z begunci in migranti, zdaj se zdi, da ju vedno bolj ločuje še različno pojmovanje in spoštovanje pravic žensk. Kako preseči vrzel?
Obžalujem kakršnekoli delitve v Evropski uniji. Vedno bi se morali truditi govoriti drug z drugim, imeti dialog in delati skupaj. A naše vrednote so zapisane v pogodbi o Evropski uniji. To so osnove. Če jim ne bomo sledili, Unija ne bo več obstajala. Zato moramo vztrajati, da so te vrednote in pravice uresničevane. Zato je ključno, da Evropski parlament toži Evropsko komisijo zaradi neukrepanja zoper Poljsko glede vladavine prava. EU ni supermarket, kjer lahko izbereš, kar želiš, nato pa odideš, ne da bi plačal. Odnosi so “daj-dam”, vsak mora izpolniti svoje dolžnosti.
Res je, imamo vrzeli, ki zadevajo nekatere zahodne in nekatere vzhodne države EU, a bi rada poudarila, da nazadujejo tudi nekatere zahodne države Unije. Zato ne bi govorila o tem, kaj je težava vzhodnih držav EU in kaj zahodnih, težave najdemo povsod in moramo jih odpravljati.
Kje smo torej kot družba padli na izpitu? In kakšna je odgovornost etabliranih politik, tudi socialdemokratske, pri neuspešnem preprečevanju vzpona desnega populizma in fašizma, ki spodkopavata tudi pravice žensk?
Vidim to, kar pravite, a želim biti bolj optimistična. Veliko perečih problemov, kot je nasilje nad ženskami, se dogaja in je vidnih, ker jih vzamemo pod drobnogled in jih naredimo transparentne. Ne želim zmanjševati pomena regresij, a kar zadeva na primer nasilje, naši rezultati nikoli niso bili dobri. O nasilju nad ženskami se v preteklosti ni govorilo, v veliki meri je iz pogovorov prav tako umanjkal splav – splav je bil zelo strogo omejen tudi na Irskem [do leta 2019, op. a].
V zadnjih nekaj letih je resda obenem videti napredek in nazadovanje, a ženske veliko bolj odkrito opozarjajo na svoje pravice. Zgodil se je #jaztudi (#metoo), nasilje nad ženskami, ki se je vselej dogajalo, je postalo politični problem. Potem so tu spolno in reproduktivno zdravje ter pravice oziroma pravica do splava, ki je bila izborjena in predstavlja velik napredek.
A po drugi strani se zdi, da je vse to zadnji velik korak na poti do bolj raznolike in vključujoče družbe. Vem, da to zaradi dogajanj na Poljskem in Madžarskem ter nazadovanj v vseh državah zveni precej zapleteno, a ženske se, tudi skupaj z moškimi, borijo za boljši položaj. Vidimo velik napredek in prepričana sem, da nam bo na koncu uspelo.
PREBERITE ŠE:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje