Sara Ahlin Doljak: Zato da sem dobra odvetnica, moram neprestano delati na sebi

Intervjuji 28. Nov. 202114:34 > 20:033 komentarji
Delite:
Sara Ahlin Doljak
Foto: osebni arhiv

Dr. Sara Ahlin Doljak je nedavno prejela naziv najuglednejše pravne strokovnjakinje, bralci portala IUS-INFO pa so jo izbrali za eno od desetih najvplivnejših pravnikov. Poleg tega, da vodi lastno odvetniško pisarno, tudi predava družinsko pravo na Evropski pravni fakulteti. Njeno življenje in delo zaznamuje multipla skleroza, bolezen, zaradi katere med drugim ne more govoriti - a je to ni ustavilo. "Preden sem zbolela, sem se naučila vsega, razen živeti," pravi.

Iz vaših intervjujev vejejo vrline, ki jih na prvi pogled ne enačimo z odvetništvom – skromnost, toplina, občutek, da ob vseh formalizmih in birokraciji vendarle vidite človeka. V enem od intervjujev ste dejali, da “bistvo spora iz naslova motenja posesti ni bilo zapisano v tožbi in odgovoru na tožbo, temveč v bolečem pogledu tožnika na soseda, ki skupaj s sinom obrezuje sadno drevje”. Je ta pronicljivost tisto, kar naredi dobrega odvetnika?

Veliko razmišljam o svojem delu. Vem, da nisem edina, ki se sprašuje o pravu za življenje, o pravu s posledico odločitve dobrega in pravičnega. Iskreno in odkrito priznam, da naučeno znanje ni dovolj za delo v poklicu, ki ga opravljam.

Proces se začne, ko sedim v svoji pisarni, kjer sem prepuščena sama sebi, kreativnosti, volji in domišljiji ter pravnemu znanju. Bolj, ko si pri tem dovolim biti neomejena in brez predsodkov, bolj se primeri, ki jih obravnavam, izkažejo za uspešne. Pri tem izkušenost ne vpliva nujno na uspeh, to pa bi lahko utemeljila z dejstvom, da moram vsakokrat znova nastopiti v vlogi odvetnice tako kot prvikrat – neobremenjena s preteklimi izkušnjami, z vso zagnanostjo in pripravljenostjo. Izkušnje so v veliko pomoč, da se spomniš na sodno prakso in pravna pravila, ki so bila v določenem primeru upoštevana.

Področje družinskega prava, s katerim se pretežno ukvarjam, je specifično. Velikokrat stranke v odvetniku iščejo tolažnika, zaupnika, zaveznika, sodnika, pomoč, izhod v sili; nekoga, ki vanje verjame. Odlični pri svojem delu so odvetniki za družinsko pravo, ko jim vse to vsestransko uspeva brez predsodkov, pomislekov in zadržkov.

Da je to mogoče, moram neprestano delati na sebi. To delo ni preprosto in ni dovolj le teoretično znanje niti psihofizična kondicija. Pomembne niso niti izkušnje. Pomembna je predvsem človečnost ter razumevanje kompleksnosti zadeve.

Vaše življenje in delo sicer zaznamuje kronična bolezen, multipla skleroza, zaradi katere ste gibalno ovirani in ne morete govoriti. Znano je, da bolezen poteka v zagonih in tudi vi imate, kot razumem, takšno izkušnjo. Posebej hudo je bilo poleti 2017, ko ste se, kot radi rečete, ponovno rodili. Kaj se je zgodilo takrat?

Multipla skleroza v mojem primeru ne poteka več v zagonih, temveč se nenehno slabša in napreduje. Od leta 2015 imam baklofensko črpalko proti spastičnosti nog in že tri leta elastomerno črpalko proti bolečinam. V letu 2017 so se začele težave s požiranjem, sledil je spazem glasilk pri vstavljanju nazogastrične sonde. Zaradi tega je prišlo do dihalne stiske in traheotomije. Od 22. 6. 2017 imam traheostomo, gastrostomo, stalni urinski kateter. Hrane in pijače nisem okusila že štiri leta in pol. Skoraj eno leto imam večji del dneva ventilator za dihanje, ki sem ga od julija 2019 uporabljala le ponoči. Ker se ne morem izkašljati, imam tudi izkašljevalnik, ki ga uporabljam večkrat na dan in ponoči.

V sekundi me je dne 22. 6. 2017 iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti povsem postavile na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Hude telesne bolečine ter duševna stiska zaradi nenadne nezmožnosti govora, požiranja in težkega dihanja so bile zame tako huda sprememba, da sem bila prepričana, da tako ne bom zmogla živeti.

A sem med to izkušnjo doživela tudi notranji mir, kot ga nisem še nikoli prej. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. V tednu dni na intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila. Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil.

Pol leta po izgubi glasu sem se vrnila v predavalnice fakultete in v odvetniško pisarno ter sodne dvorane. Stanovski kolega me je ob prvem srečanju na sodišču vprašal: “Sara, brez zamere; kako pa se oglasiš na telefon, kako poštarju ali stranki pred vrati rečeš, naj vstopi, kako domačim kaj sporočiš?” Moj odgovor takrat je bil: “Da se, ni pa vedno lahko.” Pošljem sms, da se ne morem oglasiti na telefon in naj mi pišejo na elektronski naslov; strankam in poštarju zaploskam ali potrobim na skuterju, da slišijo zvok. Na začetku je bilo težko umiriti um ter prenehati biti zaposlen z balastom.

Kljub vsem oviram še vedno predavate na fakulteti, vodite svojo odvetniško pisarno, delate kot mediatorka. Kje najdete energijo za vse to? Ne bi bilo lažje se upokojiti in živeti brez stresa, ki ga toliko dela, ob skrbi za družino – imate namreč dva otroka v najstniških letih – zagotovo prinese?

Multipla skleroza mi je vzela glas, hojo, sposobnost požiranja in samostojnega dihanja, vendar govorim glasneje s svojim življenjem. Še vedno opravljam delo odvetnice in mediatorke, predvsem od doma, in še vedno predavam družinsko pravo na univerzi. Delam še naprej, ker sem rada v družbi ljudi, in ko je moj um zaposlen, pozabim, da me boli, da težje diham. Od postavitve diagnoze živim z zavedanjem, da lahko moje delo pomaga drugim ljudem in posredno pomaga tudi meni.

Ne vidim se kot junakinjo, so dnevi, ko je težko sprejeti utrudljivost in bolečino ter nezmožnost pisanja. Ne skrivam grenkih trenutkov, nasprotno, veliko razmišljam o njih. Kljub izzivom, ki mi jih življenje postavlja, pa rada živim. Moj cilj je pokazati, kako veliko je življenje in kako pogosto ga pozabimo ceniti. Strankam in študentom želim ponuditi globino izkušenj, spretnosti, modrosti, smisla za humor in zdrav odmerek ponižnosti. Ni algoritmov ali bližnjic; preprosto se moram pojaviti v predavalnicah fakultete in na sodišču ter opraviti delo. Preden sem zbolela, sem se naučila vsega, razen živeti. Zdaj letim s široko razprtimi krili.

Tretje leto zapored med najvplivnejšimi pravniki

Dr. Saro Ahlin Doljak so uporabniki spletnega portala Tax-Fin-Lex nedavno izbrali za najuglednejšo pravno strokovnjakinjo. Že tretje leto zapored je bila po izboru uporabnikov portala IUS-INFO tudi uvrščena med deset najvplivnejših pravnikov. Na vprašanje, kaj ji pomenijo ta priznanja, odgovarja, da ljudje najpogosteje vidijo le uspeh, slavo in prepoznavnost, redko kdo pa vidi padce in napore. “V nazivih vidim prepletenost teh nevidnih padcev in naporov, ki jih nekateri vendarle opazijo.”

Sogovornica verjame, da so tisti, ki so glasovali, opazili njeno “stalno in nesebično prizadevanje in boj za pravičnost ter zagovarjanje in utemeljevanje tistega pravnega mnenja, za katero menim, da je pravilno in v korist oseb, ki jim služi”. Prizadeva si, kot pravi, še posebej za tiste najbolj ranljive posameznike, ki se sami niso sposobni braniti, njihov glas pa prevečkrat ostaja preslišan. “Upam, da je tudi zaradi mojih prizadevanj njihov (in moj) glas slišan bolj.”

S strankami in študenti komunicirate s komunikatorjem in s tablico piši-briši. Tudi v sodni dvorani komunicirate na ta način. S kakšnimi občutki ste šli prvič v dvorano s komunikatorjem? Vas je skrbelo, kakšen bo odziv? 

S tablo piši-briši ne komuniciram več. Tipkam vedno težje, ker mi desna roka ne deluje več. Leva roka se hitro utruja s tipkanjem, zato me na URI Soča čaka nov komunikator za upravljanje z očmi. V naslednjih mesecih se bom naučila, upam, tipkanja z očmi.

Oktobra 2017 sem v takem stanju pristopila na obravnavo pri Okrajnem sodišču na Vrhniki. S stranko, ki sem jo takrat zastopala, se poznava že več kot deset let. In tistega dne nisva bili prvič na sodišču v tem stanju. Pravi, da ga ne moti in je z mojim zastopanjem zadovoljen. Vedno sem do strank odkrita in povem, kako delujem na obravnavah – ali se s tem strinjajo ali pa bodo poiskali drugega pooblaščenca. Le redki so odšli in moram reči, da s temi, ki so ostali, dobro sodelujem.

Vem, težko je gledati odvetnico na vozičku in brez glasu. Stranke zmorejo lažje kot pa stanovski kolegi. Moje oči in pravni zapisi pa vpijejo: “Še vedno sem jaz. Tu sem!” S svojimi mislimi, občutki in invalidnostjo nisem ostala sama, čeprav je veliko znancev in prijateljev odšlo; nekatere prijateljske vezi so se poglobile. Enako je s stanovskimi kolegi, nekateri so ostali, nekateri so odšli. Okrog sebe nisem sezidala zidu. Še vedno sem sposobna čutiti, doživeti, ovrednotiti, se spopasti, če je potrebno, ter se prepustiti, če je dovolj varno. V novih okoliščinah se dobro znajdem. Zmožna sem sprejeti nove omejitve.

Sara Ahlin Doljak
Foto : osebni arhiv

Kako so se na vaš način komuniciranja odzvali študenti? Kako vam uspe kljub oviram ohranjati njihovo zanimanje? 

Še vedno se spominjam, kako sem januarja 2018 negotovo vstopila v predavalnico na Mestnem trgu 23 v Ljubljani, kjer sem takoj opazila zagnane in nasmejane študentke, zato sem se v trenutku počutila, kot da sem na pravem mestu. Pripravila sem komunikator. Sprva je komunikator prebral, kdo sem in kaj poučujem. Tako sem si želela povedati drugače in več, a je komunikator bral, kar je že bilo zapisano. Tako rada bi jim povedala svoje občutke, ko na obravnavi želim prikazati bistvo spora, a brez komunikatorja ne zmorem. Ne glede na to me je predavanje vseeno pustilo polno in predano cilju.

Predavanje sem zaključila in sledil je 15-minutni odmor. Idealni čas, da se posvetim sebi in zberem misli za nadaljevanje. Da je bilo komu odveč biti na predavanjih, ni bilo opaziti, saj so bili vsi močno osredotočeni in zadovoljni, da so bili aktivni sogovorniki predavanj. Ko predavatelj obmolkne, študentje govorijo. Namen predavanja je bil jasen, ovrzimo stereotipe in začnimo spremembo! Tudi brez glasu je moč predavati.

Kot rečeno, delate tudi kot mediatorka. Koliko se je po vaši oceni v Sloveniji uveljavila mediacija? Zanimiva se mi je zdela vaša izjava, da se v mediaciji izkristalizira bistvo spora. Kaj to pomeni? 

Mediacija se je v Sloveniji v skoraj dvajsetih letih, odkar delujejo sodišču pridružene mediacije, dobro uveljavila tako po uspehu kot po odločitvi strank, da se poslužijo reševanja spora v mediacijskem postopku. Ko razmišljam o potencialu mediacije k izgradnji empatije in povezanosti, se vsakokrat, ko pristopim na mediacijsko srečanje, sprašujem: “Kaj je smisel današnje mediacije?”

Na začetku srečanja predvajam že vneseni tekst glede namena mediacije, načel in tega, katere listine moramo podpisati. V tem času opazujem stranke in njihove interakcije z menoj. Strankam dajem priložnost, da se pogovorijo in preučijo, kaj se v njih dogaja, ter jim pomagam razumeti drug drugega s kratkimi nagovori, ki jih sproti natipkam. V bistvu gre za spodbujanje, da gredo v določeno smer. Velikokrat uporabljam Sokratsko metodo, da strankam pomagam preizkusiti logiko njihovih prepričanj s kratkimi vprašanji. Pravnega znanja, ki ga uporabljam kot predavateljica s študenti, se poslužim z namenom, da se stranke v mediaciji spustijo s pečine gotovosti in začnejo priznavati negotovost. Konec koncev se vsaka mediacija začne v slepi ulici, in če bodo stvari ob koncu dneva ostale enake kot na začetku, bodo stranke ostale v slepi ulici. Nekaj se mora spremeniti, da se strankam omogoči zavedanje, da so one pomembne v mediaciji. Moja naloga je biti vir gonilne energije, ki pomaga ustvarjati spremembe.

Moje odzivanje na mediacijskih srečanjih, priznam, ni v skladu z že uveljavljenimi idejami o tem, kako naj se mediator obnaša, ker je dogajanje dinamično in je vsaka mediacija različna in vsak trenutek v mediaciji je drugačen. Pomembna je moja kakovostna prisotnost. Ker težje pišem, povabim pooblaščence strank, če pomagajo pisati osnutek sodne poravnave. Na tak način postanemo vsi prisotni kreatorji rešitve in smo zbujeni ter aktivni.

V družinskem pravu ni smisel v dolgotrajnih sodnih postopkih ali v tem, kdo bo koga premagal. Ko sem se odločila, da postanem mediatorka, so se moje delo, način in miselnost v odvetništvu spremenili. Mediatorstvo me je prekvasilo kot osebnost. Zavedam se, da imam kot odvetnica za družinsko pravo ključno vlogo pri nudenju pomoči strankam pri krmarjenju po nekaterih čustveno močnejših obdobjih njihovega življenja z uporabo pravnega znanja in izjemne empatije.

V doktorski disertaciji iz leta 2016 ste se lotili slovenskega zdravstvenega sistema in vprašanja reforme. Kaj ste ugotovili?

Doktorska disertacija ponazarja ključne slabosti zdravstva pri nas, ki jih je potrebno odpraviti v celoviti reformi zdravstvenega sistema. O zdravstvu ne moremo več govoriti kot o bremenu gospodarstva. Ni prav govoriti, da za zdravstvo damo devet odstotkov BDP, bolj pravilno bi bilo reči, da zdravstvo ustvarja devet odstotkov BDP. V Sloveniji so zato nujne strukturne reforme za povečanje stabilnosti zdravstvenega sistema. Pričakovati je rast deleža izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo v BDP, a če ne naredimo ničesar, nas na koncu čakajo najbolj grobi načini racionalizacije povpraševanja – to so še daljše čakalne vrste.

Potrebno je vzpostaviti zdravstveni sistem, ki bo deloval racionalno, strokovno dobro in neodvisno od vsakodnevne politike. Zdravstvena ekonomija z realnimi cenami bo omogočila zdravo konkurenco med javnimi in zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev. Sprememba pri obračunu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja naj pokriva storitve, ki jih obvezno zavarovanje ne krije. Potrebujemo pa tudi pooblastilo vodstvom javnih zdravstvenih zavodov, da začrtajo vizijo delovanja, odgovorno upravljajo ustanovo in so svobodni pri kadrovski politiki, nagrajevanju in trženju zdravstvenih storitev.

Kako pa ocenjujete slovenski zdravstveni sistem in sistem socialnega varstva kot uporabnica storitev? Kako ocenjujete bojazen, da se v aktualnih razmerah, ko zaradi nedostopnosti storitev oziroma dolgih čakalnih dob, ustvarjajo plodna tla za privatizacijo zdravstva oziroma zdravstvenih storitev?

Kot uporabnica storitev ocenjujem slovenski zdravstveni sistem kot soliden, prav tako sistem socialne varnosti. V decembru bom na matični fakulteti imenovana za izredno profesorico za področje socialne varnosti in imam v mislih veliko projektov na tem področju.

Prepričana sem, da težav zdravstva, pacientov in zavarovancev ne bo rešila privatizacija javnega zdravstva. Take rešitve tudi domači in tuji strokovnjaki ne priporočajo in je tudi nikjer v EU niso uvedli. Zdravje je dobrina, ki je ne moremo prepustiti zgolj delovanju trga. Vsekakor pa so v naši državi in državah EU potrebni ukrepi za večjo učinkovitost zdravstvenega sistema. Z izboljšanjem primarne oskrbe bi se denimo zmanjšale drage hospitalizacije zaradi kroničnih bolezni.

Sodelujete tudi v Svetu varuha za človekove pravice, v katerem delujete kot predstavnica znanosti. Kakšen je po vaši oceni odnos do invalidov v Sloveniji? Kakšna je dostopnost javnih ustanov za gibalno ovirane?

Odnos do invalidov se v Sloveniji izboljšuje. Spodbudno je vsekakor to, da se veliko dela na zakonodaji. Dobro so urejeni javni prevozi za invalide, na primer na mestnih avtobusih. Dostopnost do javnih ustanov pa še vedno ni dobro urejena. V sodno stavbo na Tavčarjevi v Ljubljani lahko vstopim, a so prva ovira do dvigala stopnice. Varnostniki me že poznajo in mi nesejo voziček, a to ni njihovo delo. V stavbo ljubljanskega delovnega in socialnega sodišča na Resljevi ne morem več vstopati in tudi dvigalo je preozko za invalidski voziček. Prav tako ne morem več stopati v stavbo Okrožnega sodišča v Ljubljani ter v stavbe okrajnih sodišč v Grosuplju, v Ilirski Bistrici, v Ajdovščini ipd. Naj pohvalim Okrožni sodišči v Kopru in v Novi Gorici, ki sta v zadnjih letih uredila stopniščno oz. zunanje dvigalo.

Kako gledate na trenutno dogajanje v družbi, ki ga generira epidemija covida? Sta vas takšen razkol in pomanjkanje solidarnosti, tudi nezaupanje v institucije presenetila? Kako po vašem mnenju lahko presežemo to stanje? 

Vsak dan nas dopoldne mediji seznanijo z novimi podatki o koronavirusu: o novih okužbah, deležu pozitivnih, številu umrlih. Vse preveč polemiziramo o prvih dveh podatkih, tretji pa je velikokrat mimobežen, a bi moral biti ozaveščen.

Nemo opazujem dogajanja v medijih in na socialnih omrežjih in si želim, da bi v zapisih zaznala dragocen nauk o ljubezni, potrebi po sočloveku, solidarnosti, o tem, kako se v težavah najde sočutje in ljubezen. Vsi si želimo, da bi zmogli žareti od sočutja do trpečih, od sprejemanja tistih, ki bežijo od resnice obstoja virusa; od razpoložljivosti nasmeha in velikodušnosti do tistega, ki je izgubil upanje. Vsi si želimo, da bi država bila vedno bolj mati, ki je pozorna in skrbna do šibkih, ranljivih, ki so ostali brez zaposlitve in njihove družine razpadajo.

Soočamo se z življenjskimi težavami, doživljamo krhkost zaupanja in čutimo potrebo po drugačni gotovosti, po otipljivi in konkretni varnosti. V preizkušnji iščemo kratkotrajne tolažbe, za katere se zdi, da zapolnijo praznino in ublažijo hudo, ki ga doživljamo.

Koronavirus je načel življenje družin. Koliko družin je ločenih, koliko zakonov razbitih, koliko je relativizma v razumevanju zakonske obljube. V teh časih je s sociološkega vidika in vidika človeških vrednot družina v krizi in ranjena. Kultura odmetavanja je močna, vse, kar ne služi osebnemu ugodju, je odvrženo.

Koronavirus poziva politiko, naj upošteva človeka. Pri razpravah, pogajanjih in sklepih gre v dobri politiki za posameznika, za njegovo osebnost, zanj kot člana družbe. Posebno pozornost naj politika posveča problemom in stiskam šibkih.

V teh hudih časih smo vsi povabljeni, da znova prižgemo v svojih srcih upanje, ki ga je treba pregnesti v konkretna dobra dela. Vsakdo lahko udejanji geste solidarnosti do drugega, še posebej do tistih, ki trpijo zaradi družinskih napetosti, izgub ali drugih razprtij. Ta mala dobra dela imajo veliko vrednost.

Zdi se, da razkol poglablja tudi vladajoča politika. Tudi s tem, ko za zaostrovanje razmer krivi vrhovno in ustavno sodišče, ki sta opozorili na pomanjkanje ustreznih pravnih podlag za nekatere ukrepe (obvezno nošenje mask, pogoj PC v državni upravi, prepoved protestiranja). Mar ni to samo bistvo sodne veje oblasti? Kako ocenjujete takšen odnos?

Preden odgovorim na zastavljeno vprašanje, se moram dotakniti človekovih pravic, ki niso absolutne. Omejene so s pravicami drugih, saj moja pravica seže samo do tam, dokler ne posežem v pravico drugega. In prav tukaj se pokaže naš egoizem in izgovori na pomanjkanje pravnih podlag za ukrepe za zajezitev širjenja virusa. Ne bom nosil maske, ne bom se testiral, ne bom se cepil, ker mi to ne ustreza, ker ni varno za moje zdravje, ker ni pravne podlage za ukrepe. Ampak tukaj ne gre za tvoje zdravje, ampak gre tudi za vprašanje, ali ti s tem ogrožaš zdravje drugega.

Vzemimo za primer Švedsko, kjer priporočila zdravstvene stroke spoštujejo, tudi če niso zapisana. Vsi predpisi v zvezi s koronakrizo, ki so sprejeti, so sprejeti na podlagi predlogov zdravstvenih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z virusom. Zakaj jim ne bi zaupala? Zakaj jih imamo? Ne gre za zaupanje v politiko in v njen prav. Ukrepe predlaga zdravstvena stroka in zdravstveni stroki zaupam in upoštevam njihova priporočila, ne glede na zakonitost in ustavnost ukrepov. Vsakdo ima pravico se ne cepiti, se ne testirati, ne nositi maske v javnih prostorih. To je posameznikova prostovoljna odločitev – vse dokler ne poseže v zdravje drugega.

Komentari

Vaš komentar