1. marca je minilo natanko 50 let od izdaje albuma Dark Side of the Moon, britanske progresivne rock zasedbe Pink Floyd. Album, ki so ga do danes prodali v več kot 50 milijonih izvodih, še vedno slovi kot eden pomembnejših glasbenih mejnikov sodobne glasbe. O tem, zakaj je Dark Side of The Moon postal kulten album in kako so Pink Floyd z njim redefinirali rock glasbo, smo se pogovarjali z novinarjem, radijskim voditeljem, glasbenim urednikom in poznavalcem glasbe Matjažem Ambrožičem.
Ko je 31. maja leta 1972 četverica angleških rokerjev, znanih pod imenom Pink Floyd, vkorakala v prostore studia EMI, danes bolj znanega pod imenom Abbey Road Studios, se verjetno sploh ni zavedala, kakšen uspeh bo dosegel album, ki so se ga namenili posneti.
Kitarist in pevec David Gilmour, basist Roger Waters, klaviaturist Richard Wright in bobnar Nick Mason so kljub svoji glasbeni mladosti – stari so bili med 29 in 35 let – imeli za seboj že sedem studijskih albumov. Preko glasbenega eksperimentiranja v vseh preteklih albumih, še posebej v prvih dveh, pri katerih je sodeloval tudi ustanovni član, prvi pevec skupine in tudi kreativni vodja skupine Syd Barret, so Pink Floyd do leta 1972 že zelo glasbeno dozoreli.
Z albumom Dark Side of the Moon pa so dokončno odrasli in razvili svoj značilen zvok, ki so ga gojili še na vseh kasnejših albumih. Dark Side of the Moon, ki je 1. marca praznoval 50 let svojega obstoja v glasbenem svetu, je v marsičem spremenil glasbeni svet. Ne samo v rock glasbi, ampak je močno vplival tudi na razvoj popularne glasbe.
Album, ki se je prodal v več kot 50 milijonih izvodov po vsem svetu, na Billboardovi lestvici 200 najboljših albumov vseh časov še vedno zaseda zelo zavidljivo 31. mesto. Kljub svoji starosti pa ob vsakokratnem poslušanju še vedno deluje brezčasno, malce nostalgično, a hkrati futuristično.
Zakaj je Dark Side of the Moon postal kulten album?
“Ta album je kulten zato, ker si to zasluži. Zasluži si pa zato, ker je album tehnično perfektno izveden. Vsebina albuma je tako za tiste čase kot tudi za danes zelo nenavadna. Notri je toliko različnih čustev, občutij, sporočil … V pesmih so večplastno prepletene, kar je seveda značilno za psihedelični rock, torej krovni oznaki, ki bi danes najbolj pristajala Pink Floyd,” je na zgornje vprašanje odgovoril novinar, radijski voditelj in glasbeni poznavalec Matjaž Ambrožič. Po njegovem mnenju bi lahko album Dark Side of the Moon označili tudi za mojstrovino, saj so ga Pink Floyd “gnetli in zgnetli do konca”, ko so bili tudi ravno na svojem vrhuncu. Ob tem Ambrožič dodaja, da so mojstrovine večni kosi oziroma večne umetnine, ki kljubujejo spremembam v družbi in času, album Dark Side of the Moon pa da je “eklatanten primer prav tega”.
Pink Floyd, 1977/Profimedia
Poleg glasbenega in besedilnega naboja, ki ga album premore, pa je velik del globalnega uspeha treba pripisati tudi izstopajoči naslovnici, ki je nastala kot plod dela oblikovnega studia Hipgnosis pod vodstvom grafičnega oblikovalca Georgea Hardiea. Prikazuje prizmo, skozi katero se projicira snop bele svetlobe, ki se razporedi po barvnem spektru. Da gre za edinstveno naslovnico albuma, se strinja tudi Ambrožič, ki dodaja, da ima večina naslovnic albumov Pink Floyd zelo vpadljive naslovnice, a da je ta še celo najbolj izstopajoča.
“Tukaj je treba seveda omeniti letečega pujsa nad tovarno Bettersea z naslovnice albuma Animals. Ampak tega se spomnijo bolj poznavalci, ali pa Angleži. Ta naslovnica s prizmo pa je ostala, lahko bi rekel, da je na nivoju recimo Kandinskega (Vasilj Kandinski, ruski slikar op. a.) ali pa Mondriana (Piet Mondrian, nizozemski slikar op. a.), likovnih avantgardistov oziroma modernistov. Sam imidž tega albuma je tako močan, da ga lahko še danes zelo pogosto srečujemo,” je poudaril.
Profimedia
“Pink Floyd so eden od temeljev rokovske zgodovine, bili so pred svojim časom”
Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila zelo plodna za rock glasbo, njeni oboževalci pa so lahko uživali ob izdajah albumov kultnih skupin, kot so na primer Led Zeppelin, Queen, Rolling Stones, Lynyrd Skynyrd, Genesis in mnogih drugih. Vsaka od naštetih skupin je v svoji karieri – nekatere ustvarjajo še danes – izdala kultne plošče. A kot poudarja Matjaž Ambrožič, so Pink Floyd z albumom Dark Side of the Moon postali eden od temeljev rokovske zgodovine.
“V tistem času so bili pred svojim časom, pa sta v tem obdobju izšli recimo pesmi Stairway to Heaven ali pa Bohemian Rapsody. Očitno so bili Pink Floyd ravno takrat v najboljši kreativni in ustvarjalni formi in so naredili res odlično stvaritev. Žanrsko so ta progresivni rock pripeljali do psihedelične nirvane, ki še danes marsikoga spodbudi k poslušanju,” je dejal.
Profimedia
Niz zelo uspešnih albumov prekinila nesoglasja znotraj zasedbe
Čeprav so bili, kot že rečeno, Pink Floyd do izdaje albuma Dark Side of the Moon že zelo prepoznavna glasbena skupina, pa jim je ravno izid tega albuma prinesel globalno slavo. Številni pretekli in današnji oboževalci so jih spoznali ravno s tem albumom. Prvi dve plošči – The Piper at the Gates of Dawn in A Saucerful of Secrets – sta v veliki meri plod nekdanjega prvega moža skupine Syda Barreta, ki je sicer s skupino nehal nastopati po prvem albumu, pri drugem pa je aktivno sodeloval v studiu. Sta veliko bolj psihedelična in usmerjena k eksperimentalnemu rocku kot njihove kasnejše izdaje.
Pomembna prelomnica v delovanju zasedbe se je zgodila, ko naj bi Barret doživel psihični zlom, zaradi domnevno prevelikega odmerka droge LSD (sintetični psihedelik). V skupini ga je na vokalu in kitari nadomestil David Gilmour, ki je v skupino prinesel novo kreativno energijo. Če se je na naslednjih albumih še nekako čutila glasbena prisotnost Syda Barreta, ki se je medtem dokončno poslovil od skupine, pa so se Pink Floyd razvijali še naprej.
Originalna zasedba Pink Floyd, skrajno desno Syd Barret (1968)/Twitter
Glasbeno smer, v katero so se usmerili, so nakazali že s sedmim studijskim albumom Meddle in pesmijo Echoes, ki je tudi zvokovno kot besedilno že zelo podobna zvoku albumu Dark Side of The Moon. V njem so se Pink Floyd poslužili takrat tudi novih glasbenih tehnologij, predvsem sintetizatorjev zvoka, ki so njihov žanrski spekter še razširili. Album pa je bil za razliko od prejšnjih izdaj tudi najbolj radijsko prijazen (radio friendly), saj so se številne pesmi – Money, Time, Us and Them, Brain Damage, Eclipse – redno predvajale na radijskih postajah.
A Pink Floyd se tukaj niso zaustavili, saj so v naslednjih letih izdali še nekaj albumov, ki v glasbeni zgodovini nosijo status kultnega: Wish You Were Here (1975), Animals (1977) in The Wall (1979). Čeprav so se v tem obdobju odnosi med člani skupine že dodobra skrhali, najbolj med Davidom Gilmourjem in Rogerjem Watersom, jim je uspelo ustvariti veliko glasbeno zapuščino v tem obdobju. Leta 1983 so izdali svoj 12 studijski album z naslovom The Final Cut, kar je bil tudi zadnji album, na katerem je četverica sodelovala skupaj, saj se je zaradi nesoglasij od skupine poslovil basist Roger Watters.
Roger Waters/Profimedia
Waters je od albuma Dark Side of The Moon naprej nekako prevzel vlogo kreativnega vodje skupine, napisal je besedila za večino pesmi, pod nje pa je velikokrat podpisan tudi kot avtor glasbe. Čeprav so Pink Floyd kasneje pod vodstvom Gilmourja izdali še tri studijske albume, pa ti kljub nekaterim pesmim, ki so postale popularne, nikoli več niso ponovili uspeha iz obdobja izida albuma Dark Side of the Moon.
Pink Floyd so po Watersovem odhodu iz skupine (1984) v polni zasedbi zaigrali le še enkrat, in sicer 2. julija 2005 na dobrodelnem koncertu Live 8 v londonskem Hyde parku. Čeprav so po koncertu sledili pozivi k ponovni združitvi originalne zasedbe, pa so bili odnosi med Watersom na eni strani in ostalimi člani na drugi preveč skrhani, v ozadju pa so takrat še tekli tožbeni postopki zaradi avtorskih pravic. A zadnji skupni koncert Pink Floyd mnogi poznavalci glasbe še vedno uvrščajo za zgodovinski dogodek, saj je bila ta začasna združitev zelo nepričakovana. Leta 2006 je umrl ustanovni član skupine Syd Barret, ki ga sicer na koncertu v Londonu ni bilo, leta 2008 pa še klaviaturist Richard Wright.
Album je pečat tiste generacije in tistih časov
Glasbeni poznavalec Matjaž Ambrožič meni, da album odraža tudi “zeitgeist” oziroma duh in razpoloženje tistega zgodovinskega obdobja. “Ampak je še več kot to, je res pečat tiste generacije in tistih časov,” je dodal. Ob tem je poudaril, da je Dark Side of the Moon kljub velikemu komercialnemu uspehu albuma in filma The Wall, daleč najbolj uspešen album zasedbe. Po njegovem mnenju je treba vzeti v obzir tudi to, da vsi njihovi albumi, ki so izšli za tem, niso bili več tako progresivni in revolucionarni. “To se od skupine tudi težko pričakuje, da se bodo vsakega albuma lotili s takšno intenziteto ustvarjalnega naboja, morda tudi napuha,” je še dodal.
Zadnji koncert Pink Floyd, julij 2005/Profimedia
Kljub zavidljivi polstoletni zgodovini plošče Dark Side of the Moon pa Ambrožič meni, da so Pink Floyd še vedno kultna skupina v glasbenem svetu. “Za vse, ne le za starejšo generacijo. Ko sem bil jaz sicer najbolj dovzeten za spoznavanje glasbe, so bili Pink Floyd morda takrat že malce izpeti. Sem bil pa pred okoli 30 leti na njihovem koncertu na Dunaju, pa nisem bil najbolj zadovoljen. Malce prenapihnjeno in celo malce dolgočasno je delovalo. So imeli pa res ogromen oder, in ko se danes ozrem nazaj, je bil to največji koncert, ki sem ga kadar koli videl. Oder je bil zares ‘glomazno’ velik,” je dejal Matjaž Ambrožič. Za svetovno slavo skupine pa je po njegovem mnenju ključen uspeh v Združenih državah Amerike, saj so Pink Floyd šele takrat naredili “globalni pretres na artistični sceni”.
Na vprašanje, katera je njegova najljubša pesem z albuma Dark Side of the Moon, je odgovoril, da je to pesem ‘Us and Them’, zaradi katere se je začel učiti igrati na saksofon. “Dark side of the Moon je Mona Lisa rock glasbe, proti temu imaš težko kakšen protiargument,” je svoje misli o albumu povzel Ambrožič.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje