Mogens Trolle je danski zoolog, sicer zaposlen v nacionalnem naravoslovnem muzeju, javnosti pa bolj poznan kot svetovno priznani nagrajeni fotograf. Njegove muze pa – primati, predvsem njihova široka paleta čustev. Skupaj z avtorjem smo se sprehodili skozi njegovo razstavo, ki poteka v okviru mednarodnega fotografskega festivala v Šardži.
Strast do fotografije se je za Danca začela, ko je potoval po Južni Ameriki in dobil službo kot vodnik v Braziliji, na območju tropskega močvirja Pantanal. Tam je preživel dve leti, kot biolog in zoolog pa je največ časa posvetil prav raziskovanju živali v še neraziskanih območjih Amazonije.
Njegove prve fotografske muze so bili pume, volkovi, tigri in levi, leta 2013 pa so ga med potovanjem po Afriki navdušili primati, predvsem njihovo čustvovanje. Iz tega je nastala razstava Eye Contact oziroma Očesni stik, ki se je za čas mednarodnega fotografskega festivala Xposure preselila v emirat Šardža v Združenih arabskih emiratih.
Ogledalo našim čustvom
Na fotografijah je upodobljenih deset različnih vrst opic, večini med njimi grozi izumrtje. S svojim delom želi ljudi tudi spodbuditi, da vsaj razmislijo, kako čudovitim in edinstvenim bitjem škodimo s svojim vedenjem.
Obrazni izrazi primatov močno spominjajo na človeške, saj zanje uporabljajo iste mišice okrog oči, nosu in ust, nam kot zoolog, strokovnjak za sesalce, razloži Trolle.
Temeljna človeška čustva so veselje, žalost, jeza, strah, gnus in presenečenje. Danski fotograf je prepričan, da je pri primatih mogoče najti še veliko širšo paleto doživljanj. In res, to je dobro razvidno s fotografij. “Ljudi pritegnejo, ker so kot ogledalo, na njih prepoznajo svoja čustva,” ocenjuje sogovornik.
Od pretepaških samcev do šarmerjev
Na prvi fotografiji, ki jo fotograf slikovito opiše, je mama, ki v rokah drži mladiča, ob tem pa z očmi sporoča: “Ne zafrkavajte se z mojim otrokom.”
Sledi fotografija alfa samca, ki ga je ujel na indonezijskem otoku Sulavesi. Ta vrsta je vedno videti, kot da je pripravljena na spopad, potrdi Trolle. Samci se res pogosto spopadejo, a spopade včasih želijo preprečiti z zastrašujočim pogledom proti nasprotniku.
Moj pogled je nato ujela fotografija opice, ki prijazno zre neposredno v kamero. “Orangutani imajo pogosto nežen, prijateljski pogled, še posebej samice. Ta je videti kot opičja babica, s katero lahko pokramljaš,” fotograf pritrdi mojemu opažanju.
“Primate, ki pokažejo zobe, po navadi vidimo kot agresivne oziroma pripravljene na boj. A ta tukaj se pravzaprav smehlja, iz istega razloga, kot se smehljamo mi. S tem sporočamo, da smo pripravljeni na socialno interakcijo. Smeji se, ker se mu je približala samica in mu pokazala svojo zadnjo plat, kar je tipično povabilo k parjenju. On flirta in ji sporoča … no, da je pripravljen,” se ob fotografiji opice macaca nigra, ki nosi naslov Šarmer, nasmeji Trolle, ki me vodi skozi razstavo.
“To je torej veselje,” poimenuje videno čustvo.
“Kot otrok, ki ob prvem snegu lovi snežinke,” pa opiše japonsko snežno opico, ki je videti, kot da bi nosila zimsko kučmo in na jezik poskušala ujeti okus zime.
Te opice živijo v gorah, kjer se temperature spustijo tudi pod –20 stopinj Celzija. “Mišljenje, da opice najdemo predvsem v tropih, je zmotno,” me pouči sogovornik. To, ki si je zaslužila mesto na razstavi, je ujel v parku opic Džigokudani na Japonskem.
Videti je kar nekaj fotografij, v katerih opice, po domače povedano, kažejo jezik. “Podobno kot dojenček, ki zelo zbrano opazuje mamo. Ko se na nekaj osredotočijo, je njihov izraz pogosto takšen,” pove sogovornik o zlati opici s privihanim nosom (Rhinopithecus roxellana).
Trolle pravi, da najraje fotografira tiste, ki so sproščene in ne počnejo ničesar. Čeprav o njih razmišljamo kot o živalih, ki zganjajo vragolije, fotograf poudarja, da imajo tudi umirjeno, celo meditativno stran.
Ena njegovih najljubših fotografij nosi naslov Zen opica, posnel pa jo je v Vietnamu. “Več kot pet minut je sedel v tem joga položaju, ne da bi me sploh pogledal, kot budistični menih,” se spominja.
Za svetu najbolj poznano fotografijo med njegovimi je leta 2020 prejel nagrado Wildlife Photographer of the Year. Gre za opico proboscis, tudi pri njej pa ga je očaral meditativni izraz na obrazu, za katerega pravi, da ga je takrat izkusil prvič (prva fotografija na vrhu članka).
Te opice živijo samo na indonezijskem otoku Borneo, ker pa jih lovijo za hrano in za uporabo v namene tradicionalne medicine, so ogrožene, praktično blizu izumrtja. Njihova glavna značilnost je nos, ki raste z leti. Pri odraslem samcu je tako velik, da visi čez njegova usta. “Tudi tu smo si podobni, človeški nos prav tako raste z nami,” potegne še eno vzporednico z ljudmi.
Trolle še priznava, da seveda ne vemo, kakšne misli se pravzaprav vrtijo po njihovih glavah, a čustva, ki se zrcalijo na njihovem obrazu, so zgovorna.
Fotografski festival Xposure poteka v emiratu Šardža, tretjem največjem mestu po prebivalstvu v Združenih arabskih emiratih. Osrednja tema letošnjega festivala so podnebne spremembe in opozarjanje nanje skozi fotografijo, a tam so tudi drugi svetovno priznani fotografi, ki fotografirajo vojne konflikte, begunce in snemajo osebne zgodbe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!