Darko Brlek: Če ne bomo vzgajali mladih, bo vse šlo v turbo folk

73. Ljubljana Festival po vrsti je vaš triintrideseti. Kako človek, ki že več kot tri desetletja vodi nekaj takšnega, to kdaj odloži? Koliko festivalov še imate v sebi?

Prišel sem ob koncu 40. festivala, 1. oktobra 1992. Takrat nisem imel niti enega v sebi. V skladu z razmerami, ki so takrat bile v naši državi in svetu, in finančnimi zmožnostmi sem začel oblikovati program. Festival že v imenu nosi ’festivity’, torej praznik – tak naj bi bil in tak tudi je. Skozi ta tri desetletja smo skupaj s sodelavci in Mestno občino Ljubljana izoblikovali velik festival, z velikim programom, z izvrstnimi umetniki, z vedno več občinstva in vedno več sponzorji. Danes govorimo o enem največjih evropskih festivalov. Vesel sem, da smo po covidu spet dobili veter v jadra in da se število obiskovalcev zelo povečuje. Pa tudi število nastopajočih – samo letos jih imamo 6.500 z vsega sveta.

Ko tako dolgo vodiš neko podjetje, zavod, soustvarjaš festival, je to po svoje verjetno kot vaš otrok. Veliko vam mora pomeniti. Ali kdaj razmišljate o svojem nasledniku oziroma kaj bo potem? Koga bi si vi predstavljali na tem mestu?

To me pogosto sprašujejo. O festivalu ne razmišljam kot o svojem otroku, ampak je to moj način življenja. Vse je podrejeno temu. Festival je bil ustanovljen 40 let, preden sem prišel sem, in 13 let, preden sem se rodil. Torej sem jaz lahko na neki način otrok festivala.

Kar pa zadeva naslednike – imam ogromno izjemnih sodelavcev, ki veliko vedo o festivalu. Morate pa vedeti, da lahko pride nekdo z vrhunsko izobrazbo s katerekoli fakultete, ampak o tem, kako organizirati dogodke, koga izbrati, ne ve kaj dosti. Še posebej pa ne o tem, kako pridobiti sredstva in kako finančno pokriti strošek celotnega programa. Vendar tudi mislim, da vprašanje naslednika ni vprašanje zame, saj sem tukaj samo direktor in umetniški vodja – to je vedno vprašanje za lastnike. Ti v skladu s svojimi vizijami in ambicijami določajo naslednike.

Se pa odlično počutim in se mi še vedno da, kot se temu reče. Razen če ne bo kakšnega strdka, mislim, da bom še kar dolgo to počel (smeh).

Od odprtja festivala, Poletne noči, posvečene Janezu Bončini - Benču, je minilo že mesec dni. Kako ste doživeli samo otvoritev festivala in dogodke, ki so se zvrstili po tem?

Ponosni smo, da smo lahko predstavili Janeza Bončino - Benča in njegovo delo v takem obsegu ter tako velikemu krogu obiskovalcev. Od odprtja je bilo že več velikih dogodkov – od La Fure Dels Baus do baleta Edwarda Cluga, Fantoma v operi …

Samo danes (pogovarjali smo se v sredo, 16. julija, op. a.) imamo tri dogodke. Zdaj bo recital rusko-italijanske pianistke Violete Egorove, sledi predstava Fantoma v Cankarjevem domu in še nastop Robbena Forda v Poletnem gledališču Križank. To pomeni, da imamo samo na današnji večer 3.250 obiskovalcev na svojih prireditvah.

O tem sem govoril prej, ko sem omenil ta ponovni veter v jadra po covidu. Takrat smo imeli omejitve, celo na Kongresnem trgu nam niso dovolili več kot 500 obiskovalcev, in to pod maskami in z razdaljo. Kar je bilo v takratnem kontekstu seveda razumljivo. Zdaj pa sem zelo vesel, da so dvorane spet polne vrste. Najbolj me razveseli vrsta pred Cankarjevim domom ali Križankami, ljudje, ki čakajo, da jim pregledajo vstopnice za predstavo, ki sledi.

Ko sem govorila z vašim kolegom, selektorjem Mednarodne likovne kolonije Tomom Vranom, je pripovedoval, kako se je začela kolonija. In sicer je to opisal tako, da ste mu vi po koncu festivala opisali občutek, da je zdaj vse mimo, da se je vse, kar se je zgodilo, razblinilo. Ali občutite po koncu festivala praznino, ste izmučeni?

Izmučen nisem, je pa občutek nenavaden. Zdaj imam 200 klicev na dan in ne vem koliko e-mailov, dogodki so vsak dan. Ampak verjemite, 13. septembra zjutraj, ko bo festivala konec, bo vse utihnilo. Ampak to je normalno, človek se mora regenerirati. Potem sledi evalvacija in priprave na Zimski festival ter že na 74. Ljubljana Festival. Festivalov sicer ne pripravljamo od enega do drugega leta, ampak jih vzporedno pripravljamo za tri do štiri leta naprej. Moj mandat se izteče konec decembra 2029, zato razmišljam o programu do konca leta 2029.

Omenila sem že gospoda Vrana, ki je v intervjuju izpostavil povezovanje umetnikov, ki v času festivala bivajo v Ljubljani. Delil je anekdoto, kako so neki slikarji ob večernem druženju v hotelu spoznali Rostropoviča in Pendereckega. V vseh teh letih ste verjetno veliko takim trenutkom bili priča tudi sami. Je kakšen, ki se vam je posebej vtisnil v spomin?

Ta socialna poanta festivala je izjemno pomembna. Družijo se umetniki iz različnih svetov. Takrat je bilo to mogoče še bolj zanimivo, ker je bil svet pred padcem berlinskega zidu tako razdeljen. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je bil na odru Kongresnega odra Placido Domingo z radijskim orkestrom, v Slovenski filharmoniji pa je Charles Dutoit z Martho Argerich in Slovensko filharmonijo vadil za naslednji koncert. V tistem trenutku je bila tam največja koncentracija vrhunskih glasbenikov, kar si jo lahko predstavljate na svetu. Seveda sem se z vsemi temi umetniki srečal, in ne samo to, jih tudi povabil v Ljubljano.

Kolikšen delež proračuna Ljubljana Festivala predstavlja zaslužek z vstopnicami? Pred šestimi leti ste dejali, da le 10 do 15 odstotkov. Se je kaj spremenilo? Kakšen sploh je proračun letošnjega festivala?

Da, delež se je povečal, tudi sponzorska sredstva so se povečala. Trenutno približno 60 odstotkov denarja prihaja iz javnih sredstev, 40 odstotkov pa izvira iz zaslužka z vstopnicami in denarja sponzorjev. To je tudi dober model za zdravo poslovanje festivala. Na koncu je treba vse račune plačati. Ne bomo velik festival in dobili velikih ansamblov, če stvari finančno ne bodo ’štimale’. Če govoriva o letni ravni, to vključuje tudi zaposlene in vse štiri festivale, ki jih pripravlja Festival Ljubljana, gre za proračun devetih milijonov evrov.

Kateri letošnji dogodek predstavlja najvišji strošek? Najdražje so verjetno operne produkcije?

Odvisno, kaj postaviš na oder. Lahko je zelo dobra predstava z minimalistično sceno. Prav gotovo je najdražji dogodek letošnjega poletja Fantom v operi, ker gre za 15 predstav.

V skoraj vsaki izjavi ob robu Ljubljana Festivala omenite svojo ekipo. Kakšen šef ste?

To morate vprašati zaposlene. Ampak … ne kompliciram, mora pa biti tisto, kar se dogovorimo, narejeno. Predvsem pa potrebujem čim več informacij, kaj se dogaja na terenu. Kakšna je prodaja, kakšne so odzivi publike, kakšni so odzivi nastopajočih, kaj tehniki opazijo … Kot pri vsakem vodenju potrebuješ informacije. Če teh informacij nimaš, lahko narediš napako, ki je lahko zelo draga in boleča. Je pa res, da se na sodelavce zelo zanesem. Najbolj ponosen sem na to, da vedo, da me lahko pokličejo kadarkoli – 24 ur na dan, sedem dni v tednu.

Nedolgo nazaj ste del slovenske javnosti precej razburili z izjavami, potem ko je TV Slovenija poročala, koliko Mol porabi za reprezentanco – pri tem je bilo izpostavljeno vaše kosilo pri Žabarju. Dejali ste, da ni pomembno, koliko kdo poje in koliko kdo spije, “nekateri manj, drugi več”, da so pomembni le rezultati Festivala Ljubljana. Pa razumete, zakaj bi lahko račun za kosilo dveh oseb za skoraj 226 evrov ljudi razburil?

Odvisno, kam greste, račun bi v kateri drugi restavraciji lahko bil tudi 1.000 evrov. Cene so takšne, nenormalno so zrasle.

Druga stvar pa je, da imamo samo na poletnem festivalu 6.500 gostov – vsak dan sem na kosilu in večerji. In mi ne paše več jesti, kakor sem že za TV Slovenija povedal. To so pogodbene obveznosti – govorim o kosilih in večerjah za naše umetnike. Kot drugo pa je to normalna svetovna praksa. To kosilo pri Žabarju je bila gesta hvaležnosti in nadaljnjih dogovorov.

Za same cene pa morate gostince vprašati, zakaj so tako visoke. Od časa covida do zdaj so se povišale za 100 odstotkov. Pa tudi cene hotelov in letalskih prevozov, česar nihče ne problematizira.

Poleg tega predstavljamo tako ljubljanski festival, mesto Ljubljana kot državo. Sem kongresni ambasador Slovenije in častni član Evropskega združenja festivalov. Še nikoli, ko sem kam šel, se mi ni zgodilo, da me ne bi peljali na večerjo ali kosilo. Je pa res tudi to, da imamo seveda različno delo. Verjamem, da nekdo, ki dela za tekočim trakom, to težko razume.

Nisem na vseh teh kosilih, ker vsega ne zmorem – ne morem se preslikati na štiri lokacije hkrati. Zato gredo na kosila tudi moji sodelavci, ki prevzamejo vlogo gostitelja in seveda opravijo vse pogovore in sestanke. Ker je kosilo ali večerja, pa tudi kaj pojejo in popijejo.

Dom Festivala Ljubljana so Križanke. Križanke pa so tudi dom Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF). Številni umetniki – med drugim Ciril Horjak, Jurij Zrnec, Severa Gjurin – so pozvali, da mora šola tam ostati, SŠOF je državo pozvala, naj od občine odkupi celotni del, a razplet še ni povsem jasen. Kako kot njihov “sosed” to dojemate vi?

To morate vprašati ministrstvo za šolstvo.

Zanima me, kako to dojemate vi. Ste za to, da šola ostane v Križankah?

Rešitev je lahko več, vendar se moramo pogovarjati. Pogovori potekajo med Molom in ministrstvom za šolstvo, ki sta lastnika. Mi smo samo upravljalci, tako kot SŠOF. Svoje potrebe in želje pa smo seveda izrazili.

Dejstvo je, da je v lasti Mola 48 odstotkov celotnih Križank, v lasti države pa 52 odstotkov. Mi jih uporabljamo samo 18 odstotkov. Šola torej zaseda prostore, ki jih ne bi smela – Mol jih toži za najemnino za pet let nazaj. Lahko bo prišlo do poravnave, upam, da bo. Mi bi samo radi normalno delali.

So pa šoli za oblikovanje ponudili odlične prostore na odličnih lokacijah, ki so jih zavrnili. A mene mladi ljudje ne motijo, ravno nasprotno. Po mojem vedenju pa šoli primanjkuje približno šest tisoč kvadratnih metrov. In teh šest tisoč kvadratnih metrov tukaj ne morejo dobiti, ker celotna stavba nima toliko prostora. Obsega pol, če ne trikrat manj. Ampak kot rečeno, to je vprašanje lastnikov, tako kot pri mojem nasledniku.

Križanke same po sebi niso tako zelo idealne. Idealne so v lepem vremenu. Tudi dež ni tako moteč, ampak veter in temperatura lahko pokvarita še najboljšo uprizoritev.

Kakšen je vaš odnos z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem? Pragmatičen in strogo profesionalen ali prijateljski?

Odličen.

Odličen, pika – to je to?

Ja.

Ali se profil občinstva festivala že spreminja? V neki izjavi za N1 pred začetkom letošnjega ste dejali, da je cilj vzgojiti mlade, ki bodo nekoč glavni del publike Ljubljana Festivala.

Vedno več je mladih. Vedno več, ker jih vzgajamo, imamo delavnice, kolonije. Včasih se je s tem ukvarjal šolski sistem, kultura je bila del rednega izobraževanja v osnovni šoli. In zato moramo sami poskrbeti, da ne bomo tako kot v Italiji, Španiji ali Avstriji na koncertih imeli samo sivih glav. Seveda proti tej publiki nimam nič proti, zelo jo cenim. Ampak če ne bomo sami vzgajali mladih in jih privabili s programom, bomo na koncu ostali brez občinstva. Vse bo šlo v turbo folk in na TikTok. Naša vloga je precej pomembnejša, kot si morda mislimo. Vloga družine, seveda, pri tem je vedno najpomembnejša družina.

Kolikšen del občinstva prihaja iz tujine, torej koliko ljudi v Slovenijo oziroma Ljubljano privabi prav Ljubljana Festival s svojim programom?

Vedno več. Lani so nakupe vstopnic po spletu opravili v 56 državah. Letos slišim skoraj same tuje govoreče goste. Saj vidite, če greste po Ljubljani, je Ljubljana čisto prazna, vsi so na dopustih. Mislim, da smo precej poskočili, kar zadeva tuje obiskovalce.

Izpostavili ste, da sta naloga kulture in vzgajanje ljudi v kulturo zelo pomembna. Če še enkrat omenim gospoda Vrana – on jo je opisal kot "oazo, zaradi katere malo lažje preživimo". Kako pa jo doživljate vi?

Meni kultura ni oaza, ker sem v tem ves čas. Meni je to način življenja. Verjamem pa, da je ljudem v drugih poklicih to lahko oaza in sprostitev, duhovna hrana. Zato tudi hodijo na kulturne prireditve.

Kaj je torej vaša oaza?

Tišina.

Če bi imeli popolnoma proste roke – brez omejitev proračuna, prostora, birokracije – koga bi pripeljali na festival? Kakšen dogodek bi si zamislili?

Birokracija, finance in vse ostale omejitve obstajajo tudi v vseh ostalih državah sveta. Mi ne glede na to pripeljemo vse, za katere mislimo, da jih je treba predstaviti na Ljubljana Festivalu. Nekateri se še niso afirmirali na tem področju in se še bodo, druge pa smo že pripeljali in jih več ne bomo, ker so – tako kot bomo vsi mi – ostareli. Ker seveda nismo stroji, nismo roboti. Telo, ki je nujno potrebno za izvedbo umetniških dogodkov, naredi svoje.

Ob toliko dogodkih je nehvaležno izpostaviti vrhunce. Pa vendarle – česa od tistega, kar nas do 12. septembra še čaka, res ne bi smeli zamuditi?

Ničesar (smeh). Po 18. juliju sledijo koncerti študentov Mojstrskih tečajev, ki jih vodi Branimir Slokar. Prihaja približno 200 študentov z vsega sveta. Potem sledi ciklus komornih koncertov, kar traja vse do 14. avgusta. Od 18. pa se spet selimo v Poletno gledališče Križank in Cankarjev dom, kjer bodo do 12. septembra nastopili največji orkestri na svetu. Septembra sledi še koncertna izvedba Toske s pevci, kot so Sondra Radvanovsky, Jonathan Tetelman in sir Bryn Terfel – take zasedbe nimajo niti v Metu niti v Covent Gardnu. To so zgodbe, ki potem potisnejo festival na vrh svetovne lestvice.