Slovenec v venezuelskem zaporu: kako je preživel pekel in kje je našel srečo

Simon Doma je želel poplačati dolg. V obupu je sprejel napačno odločitev – da postane kokainska mula. Ta načrt se je izjalovil in pristal je v zloglasnem venezuelskem zaporu Los Teques. Tam je bil štiri leta in štiri mesece. Še dve leti in dva meseca je odslužil v zaporu Rodeo II, kjer so bili zaporniki poskusni zajčki reforme venezuelskega zaporniškega sistema. Zadnja stopnička pokore je bil Dob.
V Los Tequesu je Simon postal "zver v svetu, kjer nikoli ne smeš postati plen". A danes, na svobodi, živi drugače. Ljudem pa želi sporočiti, naj ne stopijo na njegovo pot, ki je bila prepolna trpljenja tako zanj kot za njegove bližnje.

Vabljeni k branju intervjuja, ki si ga lahko v celoti ogledate tudi v videu na vrhu članka ali poslušate spodaj:

Knjiga Gringo Loco, ki jo je po vaši zgodbi napisal Aleš Čar, se začne z besedami: "Bal sem se samo, da bi zamudil letalo." Vsega tega, kar se je zgodilo po tem, vas sploh ni moglo biti strah, saj je za povprečnega človeka nepredstavljivo. Po vaših besedah niste pomislili, da ne bi bilo vse v redu. Na koncu pa je vaše letalo imelo štiriletno zamudo.

Štiri leta in štiri mesece.

Štiri leta in štiri mesece. Zakaj?

Takoj ko sem stopil na letališče oziroma sem šel po tekočih stopnicah, sta me dva gospoda poklicala, naj stopim na stran. Odpeljala sta me na majhen hodnik, na mizo sta dala kovček in stvari zložila ven, a nista nič videla. Eden je v polomljeni angleščini dejal drugemu, naj me izpusti, da nimam ničesar, da bom zamudil letalo. Drugi pa je rekel, da ve, da nekaj imam. Šel je po palico, jo zapičil v kovček, nanj polil tekočino, ki se je obarvala v modro … Meni sta nato nadela lisice, onadva pa sta si podala roke.
Kje smo v tem trenutku, na katerem letališču?

Mednarodno letališče Simón Bolívar v Venezueli.

Kaj za laike pomeni, da se je tekočina obarvala v modro?

To pomeni, da je v njem kokain. Čisti kokain.

Obljubili so vam 15.000 evrov, da pet kilogramov spravite iz Venezuele. Kakšen je bil načrt?

Da kokain iz Venezuele prepeljem v Frankfurt in ga nato drugi prevzamejo tam.

Zanimivo je, da so vam varnostniki, ko so vas prijeli, namignili, da se lahko zadeve hitro rešijo, če imate 15.000 evrov. Torej to tam deluje tako?

Naj bi, nisem prišel do tega. Ampak kakor mi je bilo rečeno, naj bi tako delovalo.

V tistem trenutku ste bili še prepričani, da bo vse v redu.

Že tam je bilo pol pol. Nisem bil več tako prepričan. Ker naj se sploh ne bi zgodilo, da te ustavijo.

Vaša vera, da boste ujeli letalo, je sprva torej izvirala iz zaupanja v te ljudi, ki so vam rekli, da bo vse potekalo brez problema?

Tako je. Ni pa bilo več ljudi, to je bil en sam človek, moj dobri znanec.

V knjigi zelo natančno popišete, kako je nastal ta dolg, zaradi katerega ste privolili, da postanete kokainska mula. Kako bi danes opisali to zaporedje dogodkov – splet naključij, velika smola, morda usoda, nekaj, kar se je moralo zgoditi?

Rekel bi, da je to bila usoda in da se je to moralo zgoditi. Da sem danes takšen, kakršen sem.

Greva na najbolj obsežen del knjige. Na zapor, v katerem ste pristali v Venezueli. Najprej ste bili v preiskovalnem zaporu, potem pa je vaš novi dom postal Los Teques. Tega zapora danes ni več, tisti čas pa je veljal za pekel na zemlji, zloglasni zapor. Mogoče veste, zakaj ste kot tujec končali ravno tam?

Kar veliko tujcev so poslali v Los Teques. Od tam so jih sicer precej pošiljali v druge zapore.

Na letališču ste torej bili pol pol prepričani o tem, kakšen bo konec. A ko ste prišli v Los Teques, vas je upanje zapustilo. Mislili ste, da se domov ne boste vrnili v enem kosu. V katerem trenutku se je to prelomilo v vas – ko ste v preiskovalnem zaporu slišali, kako bo tam? Ali ko ste zagledali zapor?

Nekaj sem slišal že v preiskovalnem zaporu, ko so mi pripovedovali zgodbe o Los Tequesu, ampak nekako nisem verjel. Takih zgodb normalen človek ne sliši. Nato pa so ob prihodu v zapor pome prišli luceroti, vojaki, zaporniki, tolpaši z orožjem. Mislil sem, da so to pazniki v civilu, ampak so bili zaporniki.

Sami ste že povedali, da tega zapora ni obvladovala država. Bilo je nekaj paznikov, ampak zapor je imelo pod nadzorom pet klanov. Kako je to delovalo? Katerih pet klanov je bilo v zaporu in po kakšnem ključu si pristal v nekem zaporu?

Bilo je pet klanov – Pavilion 1, Pavilion 2, potem smo bili mi, torej Especial, ter Mostrico in Maxima. Šesta je bila Iglesia (cerkev, op. a.), ampak oni niso bili tolpa. Pavilion 1 in Pavilion 2 nista jemala tujcev, samo domačine. Ko si prišel v zapor in so te popisali, so bila tam okenca, kjer so bili ljudje iz Maxime, Mostrica in Especiala. Pristaneš pri tistih, ki dajo več denarja paznikom. Ker gringoti, tujci, veljamo za milijonarje.

Tujec je torej v venezuelskem zaporu zaželena roba.

Tako je.

Danes, ko veste, kako stvari delujejo, v katerem klanu bi si najmanj želeli pristati?

V Maximi. Ker so imeli pedofile, posiljevalce, pokvarjene policiste, pokvarjene vojake … Vse so imeli.

Vaš klan je bil Especial. Koliko zapornikov je bilo v tem klanu?

Ko sem bil jaz tam, nas je bilo 120. Vmes je nihalo, ampak tam okoli. Vsi klani so bili večji od nas.

Vrniva se na prvo noč v zaporu. Padeš v svet, ki ga navaden, povprečen človek le stežka razume, si ga predstavlja. Kje ste spali prvo noč? In kaj vam je zapornik, ki vam je pred tem ves dan pomagal s prevajanjem, šepnil za lahko noč?

Da me bo ubil. Da me bo zaklal, ko bom spal. Ampak me ni bilo strah, če sem čisto iskren. Potem je bilo še veliko hujšega, tako da bi mi mogoče na koncu še naredil uslugo. Spal sem v sobi 2 na colchoneti, zelo tanki blazini. Imel sem to "srečo", da je pred tem nekdo na njej umrl, na njej je bila še kri. Pa rjuhica.
V tem zaporu je glede na predstave, ki jih imamo o zaporih, veliko stvari nenavadnih. V knjigi lahko preberemo, da so zapori v Venezueli "samozadostni ekonomski sistemi, v katerih se vse plača". Kako to deluje v praksi, kaj vse je treba plačati? Koliko denarja potrebuješ tedensko?

Plačati je treba vse. Causo (v zaporniškem žargonu se beseda uporablja za poimenovanje vsote, ki so jo zaporniki morali plačevati šefom tolp za zaščito, op. a.) je treba plačati vsak teden, plačeval jo je cel zapor, ne samo mi. Vsako nedeljo si moral poravnati 15 evrov. Da si normalno preživel čez teden, pa si potreboval približno 50, 60 evrov.

V zaporu je veliko pravil, tudi če ga ne vodijo pazniki. Da stvari ne uidejo izpod nadzora, jih je treba spoštovati. Kdo vam je razložil, kaj smete in česa ne? In kako je bilo z jezikovno bariero?

Pomagal mi je tujec po imenu Zindis. Povedal mi je, na kaj moraš paziti, ko so obiski, ki so najbolj delikatni. Takrat je kar veliko pravil.

Te obiske ste doživeli že v prvih 24 urah v zaporu. Pernocta (čez noč, prenočitev, op. a.) se jim reče. Tudi to niso ’klasični’ obiski, da bi eno uro sedel z bližnjimi za mizo nasproti. Kaj vse se dogaja med pernocto?

Prespijo lahko samo ženske. V soboto ob 10. uri jih začnejo spuščati v zapor, v nedeljo ob 16. uri morajo iti ven. Če prespijo, lahko gredo v nedeljo zjutraj ven in nato pridejo drugi, lahko pa tudi ostanejo do konca obiskov.

Na teh obiskih se tudi pleše, kajne. 

Do osmih zvečer so "normalni" obiski, po osmi uri pa se pleše, pije. Kot v diskoteki, samo da si v zaporu.

Omenili ste že lucerote. To so torej pazniki, ki so pravzaprav zaporniki iz klana. Kaj je njihova vloga v zaporu? In kaj je z orožjem? Dokler so še dnevno preštevali zapornike, ste to orožje skrivali, čeprav so vsi vedeli, da orožje v zaporu je. Zakaj taka folklora?

Tega ne morem razložiti, ker še danes ne dojemam. Ena zanimivost: ko smo hodili na streho, na naše dvorišče, si moral telefon skriti, pištole pa ne. Orožje pa je bilo zato, da so med vojno med klani branili svojo tolpo. Luceroti so sicer imeli funkcijo paznika. Njih si moral poslušati.

Čas obiskov je zelo vesel, ampak nato se v nedeljo popoldne končajo, vzdušje pa se hitro zelo spremeni. Sledi plačilo dolgov. Rekli ste že, da se v zaporu plača vse. Kaj pa se zgodi, če denarja nimaš?

Pokličejo te v sobo 5. In te malo pretepejo. Ne malo ... "ornk". S pištolami, več ali manj.

Za preživetje ste torej potrebovali 50, 60 evrov na teden. Kako si zagotoviš ta denar?

Po Western Union. Mami mi je morala pošiljati denar. In hvala bogu, da imam prijatelje, ki so mi ga pošiljali. Za to je bil zadolžen en človek v Španiji, ki je potem transferje urejal naprej.

Zavedam se, da spuščanje v podrobnosti tega, kar se je dogajalo v sobi 5, ni lahko. V knjigi se sicer vse da prebrati, ampak težje je, ko je treba o tem govoriti. Kolikokrat vi dolgov niste plačali pravi čas?

Dvakrat. Enkrat so me "ornk" pretepli, verjetno kar za desetko, drugič pa so me majčkeno prišparali.

Je to čakanje, ko veš, da imaš dolg in ga nisi poravnal, mogoče psihološko celo hujše kot tepež?

Prvič tega nisem niti pričakoval, ker so vsi govorili, da mene pa ne bodo. Nato pa so me poklicali zadnjega. Drugič pa sem v vrsti sedel in čakal. Boljše je, da te kar pokličejo, kot pa da čakaš. Samo da mine čim prej, ker čakanje je katastrofa.

Na začetku niste vedeli, kje ste, jezika niste znali … Ampak kljub neznanju jezika so vas luceroti precej hitro vzeli za svojega. V družbo so vas vabili že relativno hitro. Zakaj mislite, da so vas posvojili? Do vas so imeli poseben odnos.

Večina tujcev zelo hitro poseže po kokainu. Jaz nisem. Z luceroti sem kadil travo. Pred tem nisem veliko kadil, tam pa sem, da sem bil z njimi. Če ne, si povsem odrezan. Sicer pa ne vem, zakaj, pravijo, da si me ljudje hitro zapomnijo. Mogoče sem tudi tu enemu ali dvema hitro prirasel k srcu. Ko je bila una luz (čas, ko morajo biti vsi zaporniki v sobah, op. a.), sem bil lahko z njimi zunaj na hodniku.

Iz knjige je razbrati, da ste k preživetju v zaporu pristopili precej sistematično. Špansko ste se učili, da prestopite v njihov svet. Dopisovali ste si z zunanjim svetom, ker ste se zavedali, da so obiski karta do marsičesa, do veliko ugodnosti. Ste to počeli podzavestno ali ste imeli dejanski načrt, kaj morate početi, da boste preživeli?

Načrtov nisem imel, ker jih tam ni smiselno imeti. Hitro se porušijo. Špansko sem se učil zaradi sebe, pa tudi moral sem se. Šef klana Rocky je to naročil vsem, ne samo meni. Ko si hotel kaj jesti ali piti, ni šlo več samo z rokami. Ko je človek nekaj primoran, se hitro nauči.
Omenili ste že, da je bilo orožje v zaporu namenjeno zaščiti pred drugimi klani. Ko ste bili v Los Tequesu, je divjala vojna med klani. Zakaj je izbruhnila in kako je bilo to videti, kako izgleda vojna v zaporu?

Začelo se je, ker sta Pavilion 1 in Pavilion 2 želela prevzeti cel zapor. Več denarja, več vsega. V drugih zaporih odprtega tipa v Venezueli, kjer imajo nadzor zaporniki, je bil samo en šef, kar so hoteli vzpostaviti tudi v Los Tequesu.

Zakaj pa si v zaporu varen, če imaš zašita usta?

Tako so dogovorjeni med sabo v vseh zaporih. S tem sporočaš, da želiš premestitev v drug zapor. Zapornikom in paznikom. Luceroti te potem pustijo pri miru. Če je bil kdo v naši tolpi dolžan in je pobegnil na hodnik (ven iz prostorov posameznega klana, op. a.) ter si zašil usta, mu niso mogli nič narediti. Ampak po navadi so luceroti pred premestitvijo poklicali v drug zapor, kjer je potem dolžnik končal svojo zgodbo.

Nedotakljivi so bili tudi tisti v 'klanu' Iglesia.

Tam so bili bolj ali manj dolžniki. V desni roki so imeli Biblijo, nosili pa so srajčko in kravato. To so vedno morali imeti v roki. Vsi latinosi so kar verni, zato jih je to reševalo.

Počasi prideva do trenutka, ko kot prvi gringo v zgodovini Los Tequesa postanete lucero. V tem svetu je to veliko karierno napredovanje.

Čast.

Kaj se je spremenilo, kaj potem postanejo tvoje naloge? In kako se ti stvari spremenijo v glavi?

Vzpostavljaš red, če ga ni. Nihče ti ne more reči ne, si spoštovan. Manj lepe stvari pa so v nedeljo v sobi 5 (kjer poteka tepež dolžnikov, op. a.). Če je vojna, si v prvi bojni liniji.

V Venezueli imajo kar pomembno vlogo v družbi santos malandros (sveti gangster, op. a.). Ali lahko razložite, kaj je to?

Najlažje si predstavljamo, da je to Robin Hood, ki je ščitil ljudi in jim pomagal. Ampak je bil gangster. Zanje pa je svetnik. Eden najbolj priljubljenih kipcev v Venezueli (Ismail Sanchez, op. a.).

Tudi trenutke, ki niso bili najlepši, opišete v knjigi. Zelo iskreno govorite tudi, da se človek v zaporu, ko mora preživeti, zelo spremeni. Na neki točki ste se sami ustrašili tega, kar ste postajali. V nekem obdobju so vas klicali Diablo (hudič, op. a.). Vas je kdaj strah, da je to ostalo v vas? Ali imate razčiščeno v glavi, da tam niste imeli druge izbire? Ali pa imate slabo vest?

Tak ne bom nikoli več, to je enkrat ena. Tam sem bil kot v igrici. Bil sem čisto drug Simon. Neprepoznaven tudi samemu sebi. Ampak tam je bilo vse drugače. Tam si ali ti … (premolkne). Hitro sem dojel, da tak ne morem ostati. Nikoli pa nisem imel travme ali da bi o tem sanjal. Ampak res sem bil kot v igrici.

Kot da bi se opazovali od zunaj?

Tako je. Kot da bi bil povsem drug človek, oseba. Sploh ne funkcioniraš. Ko sem Alešu (Čaru, pisatelju knjige, op. a.) razlagal stvari za knjigo, sem velikokrat kaj pozabil in ga nato poklical, ko sem se spomnil. Moja Petra pravi, da sem stvari potlačil in da jih bom moral enkrat dati ven. Mislim, da sem jih dal s knjigo vsaj delno ven. Vedno bolje mi bo šlo. Mi gre.

Da ne bova samo o slabih, težkih stvareh … Spomine, ki so vas najbolj zaznamovali, ste zbrali v knjigi, tudi najbolj brutalne, iskrene. Pa ste bili kdaj v tem zaporu srečni? Ste kdaj čutili vsaj kaj podobnega sreči ali je to v takih okoliščinah nemogoče?

Najbolj srečen sem bil, ko je na obisk prišla Karolina, Slovenka. Ko sem v živo govoril slovensko. In ko so rekli, da ne bo več štetja. To mi je bilo, kot da bi rekli, da je zdaj svoboda. To štetje je bilo namreč katastrofa. Tri ure prej smo morali klečati v eni sobi, ’zgužvani’, da so luceroti skrili orožje. Takrat sem bil srečen.

Torej ste se res počutili kot del njih. Občutili ste srečo, ko se je zgodilo nekaj dobrega za vse vas, ko so zaporniki zmagali.

Ja, res je tako.
Nato je sledil transfer v drug zapor. Kdaj so vas prestavili v Rodeo II?

Po približno dveh letih in dveh mesecih.

To je ločeno poglavje v vašem življenju in v knjigi, ker je bilo bistveno drugače kot v Los Tequesu. Kakšen zapor je bil to?

Obvladovali so ga pazniki. Bil je zapor zapor. Najprej so rekli, da bo to samo zapor za tujce, bilo nas je 300, če se ne motim. V Los Tequesu smo bili v civilu, tam pa so nas takoj pobrili in oblekli v rumene obleke. 150 v pritličju, mi pa čisto na vrhu, moja skupina. Tam smo bili res zaprti.

V Los Tequesu si v stanju konstantne napetosti, le tako preživiš, ste opisovali. Ampak vseeno je bil večji občutek svobode kot v Rodeu II. Kako je bil videti vsakdan v tem zaporu?

Tam smo bili res kar naprej zaprti, še hrano so nam noter nosili. Nato smo z gladovnimi stavkami dosegli, da je bilo malo bolje. Spuščali so nas ven vsaj enkrat na teden in lahko smo začeli jesti v jedilnici. Načeloma pa smo bili na začetku samo v sobah, v eni ogromni sobi.

Tudi v tem zaporu ste dosegli poseben status. Kaj ste počeli?

Bil sem nekakšen varnostnik. Stal sem na vratih med jedilnico in prostori funkcionarjev ter sobo za obiske. Da niso zaporniki prehajali v njihove prostore. Ko sem začel, je bila tam postavljena knjižnica, za katero sta skrbela dva zapornika. Ampak Venezuelci – pa saj tudi tujci, ki nismo nič boljši – so jemali te knjige. Zato sta zapornika pri direktorju dosegla, da sem bil jaz na vratih. Ker sem imel iz Los Tequesa renome, spoštovali so me. Hvala bogu sem pristal tam, kjer sem bil nato cele dneve.

V Rodeu II ste še vedno imeli načrte, da boste življenje nadaljevali kot gangster. V Los Tequesu ste začeli razmišljati na ta način.

Še nekaj časa sem imel te načrte. Tam sem dobil še boljšo ponudbo kot v Los Tequesu.

Koga ste v Rodeu II spoznali?

Enega Kolumbijca. Jaz in Aleš sva mu dala ime Don Colombiano (nasmeh). To ni njegovo pravo ime, je vzdevek, ki sva mu ga dala.

Na pogled je bil star gospod, ampak …

Bil je velik človek v Kolumbiji. Njega so vsako jutro peljali v bolnišnico, zvečer pa nazaj. Bil je diabetik. Vojakom je plačal, da so ga spustili ven, ampak to sem izvedel šele kasneje. Meni se je smilil, zato sem mu začel dajati žemljice, ki sem jih dobil od zapornikov. S pazniki tam sem bil prijatelj, kot da sem tudi jaz paznik. Rekel sem jim, da se mi gospod smili, pa mi je rekel paznik Kevin: "Pa ti veš, kdo je to? Ta ima toliko denarja, da če bi hotel ven, bi s tanki prišli ponj." Ampak se je predal, ker se ni želel vse življenje ozirati čez ramo. Venezuelce v zaporu so od njega ločili, ker je obstajala nevarnost ugrabitve, da bi zanj zahtevali denar od svojcev. Ker sem mu, tako bom rekel, v rit lezel, mi je pomagal, preden sem šel.

Na izhodnih vratih iz Rodea II in s tem na izhodnih vratih iz Venezuele vam je dal vedeti, da bi lahko sodelovala. Torej ste odšli v Slovenijo s tem v glavi.

Ja. Nisem bil povsem stoodstoten, kaj bom, ampak sem si rekel: good to know (dobro vedeti, op. a.).

V Venezueli ste dobili 15 let zaporne kazni. Po 4 letih in 4 mesecih ste odšli nazaj v Slovenijo, na Dob (za dve leti in dva meseca, op. a.). Zadnja postaja pred svobodo. Čeprav mu namenite najmanj poglavij v knjigi, poudarite, da je bil na vaši poti zelo pomemben. Zakaj?

Bile so tri stopnice. Los Teques, Rodeo II … Če bi prišel iz zapora Los Teques na Dob, ne bi bilo najbolj pametno, ker sem bil takrat isti kot oni. Pazniki v Rodeu II so mi rekli, da če ne bi vedeli, da sem tujec, bi mislili, da sem gangster iz Venezuele. Ker sem se tako obnašal, tako sem hodil, vse. V Los Tequesu se nisi mogel pogovarjati s pazniki, v Rodeu II smo bili pa, lahko rečem, prijatelji. Potem pa še Dob. Usoda, tako kot me je poslala, me je tudi rešila.

Vzorna rehabilitacija.

Tako je. Pa ne težka, lepo počasi in sigurno.

V enem delu knjige si predstavljate življenje komandirja z Doba. Tako piše: 

"Ne vem, zakaj sem ga zagledal ob nekoliko močnejši ženi in dveh urejenih otrocih, enem v srednji in drugem v osnovni šoli, s stanovanjem s 60 kvadratnimi metri, lociranim nekje na pol poti do Kranja, za katero še vedno odplačuje kredit, in avtom nižjega srednjega razreda, recimo deset let staro škodo karavan, ki ima v prtljažniku kletko za zlatega prinašalca. Nato sem ga kar videl, kako z družino sedi za mizo v gostilni na Bledu, kjer beli okrog ust in nasmejani uživajo vsak v svoji kremšniti. Vem, da je to lahko sreča."

Ste zdaj na svobodi našli to preprosto srečo?

Ja. Ja. Z mojo punco Petro, več imam stikov s svojim sinom. Mami, seveda. Moj konj Halifax in ljudje, ki sem jih spoznal v tistem klubu.

Vmes ste bili prepričani, da nočete več obleči delovne obleke. Zdaj delate – kaj počnete?

Slikopleskar sem.

In uživate v tem?

Ful (nasmešek).

Zdaj, ko sva prišla do sreče. Čeprav ste vmes z vsem srcem živeli kot gangster, vaše sporočilo ni poveličevanje takega življenja. To je vaša zgodba. Ampak morda je tisti odlomek zelo poveden, da je sreča v nečem drugem. Kaj je vaše sporočilo?

Ko bodo ljudje to knjigo prebrali, upam, da jih bo vse odvrnila od tega. To ni nobeno življenje. Ne gre samo zate, ampak predvsem za svojce. Koliko je moja mami pretrpela in moji prijatelji … Tega res nikomur ne želim.