Križanke kot atelje: "Kultura je oaza, zaradi katere malo lažje preživimo"

Od leta 1998 je na pobudo akademskega slikarja Toma Vrana del stalnega programa poletnega Ljubljana Festivala tudi Mednarodna likovna kolonija.

Po izboru umetnostne zgodovinarke in likovne kritičarke Nelide Nemec so k sodelovanju povabili priznane slovenske in tuje slikarje, ki so nato v času festivala ustvarjali v ambientu Križank. Kolonija se je zaključila z razstavo ustvarjenih del v Viteški dvorani.

Nekaj let so bila dela, ki so nastala med kolonijo, razstavljena na Ljubljanskem gradu, leta 2011 pa so se ponovno vrnila tja, kjer se je vse začelo – v Križanke.

Še leto pozneje se je koloniji prvič pridružil tudi multimedijski umetnik Lado Jakša, ki je za odprtje razstave pripravil avdiovizualno prezentacijo sodelujočih umetnikov.

Letos v Slovenijo prihajajo slikarji iz Francije, Italije, Bolgarije in Kitajske, kot vedno pa bodo štirje slikarji tudi iz Slovenije – letos so to Laura Kumprej, Klavdija Jeršinovec, Andreja Gorjanc in Bor Špraremblek. Ves teden jih bo spremljal Jakša, ki bo na odprtju razstave glasbeno-vizualno predstavil svoje videnje njihovega procesa ustvarjanja.

Pred začetkom že XXVIII. Mednarodne likovne kolonije smo govorili s selektorjem del Tomom Vranom.

Kako se je porodila ideja o tem, da likovna kolonija postane stalni del Ljubljana Festivala?

Z direktorjem Festivala Ljubljana Darkom Brlekom sva prijatelja. Enkrat po koncu festivala pred 29 leti sva šla skupaj na večerjo, klepetala, in ko sem ga vprašal, kako je zadovoljen z letošnjim festivalom, je rekel, da je bilo čudovito. "Ampak ali ni škoda, da vsa ta glasba, vse to izpuhti v zrak, ostanejo samo fotografije in katalogi," je potem na glas razmišljal. Rekel sem mu, zakaj ne povabi slikarjev, likovnih umetnikov, ki bi to dogajanje emotivno prenesli na platno.

Ideja mu je bila všeč. On je človek akcije, dobila sva se že naslednji teden in pripravila program. Tako se je začelo.

Likovne kolonije v Sloveniji so običajno takšne, da se slikarji za en teden iz mesta preselijo nekam na podeželje. A ta likovna kolonija je izjemno urbana, dogaja se v mestu. Slikarji so skupaj z drugimi ustvarjalci festivala in imajo možnost z njimi stopati v stik.

Pred dosti leti sem bil s tremi slikarji v hotelu, kjer so bivali. Listali so kataloge na mizi in rekli: "Joj, danes pa je koncert Rostropoviča?! (Mstislav Rostropovič, ruski čelist, op. a.)." Zdelo se jim je noro, da je v Ljubljani. Nato so videli, da bo naslednji dan koncert Pendereckega (Krištof Penderecki, poljski skladatelj in dirigent, op. a.) in vprašali, kdo bo dirigiral. Ko sem rekel, da on sam, so bili osupli. Slučajno sem ta dva gospoda spoznal prej, sedela sta v avli, zato sem ju povabil k naši mizi. Eno uro smo klepetali. Ta možnost izmenjave je za slikarje, pa tudi za glasbenike, izredno dragocena.

To bo že 28. izvedba Mednarodne likovne kolonije. Kaj ji omogoča trajnost in prepoznavnost čez skoraj tri desetletja?

Izvirni koncept je bil osem umetnikov. Rekli smo, da bomo poskusili s štirimi umetniki iz tujine in štirimi iz Slovenije. Izkazalo se je, da je to zelo uspešen koncept, da je osem ravno pravo število, da se povežejo, da se družijo. Tako nastane eno jedro, ne posamezne skupine.

Vedno se trudim, da od slovenskih umetnikov povabim tudi kakšne mlade. Prijateljstva, ki se vzpostavijo v tem tednu, mladim lahko odprejo vrata kakšne tuje galerije. Danes bo mladi umetnik v tujini namreč zelo težko razstavljal, težko je prodreti ven.

Obenem pa vsak umetnik pusti eno delo za stalno zbirko ljubljanskega festivala. Ta zbirka ima zagotovo že 300 slik, zelo je dragocena. Marsikateri od teh tujih umetnikov je v Ljubljano prišel kot mladi umetnik, danes pa je svetovna zvezda.

Kako ste letos izbrali sodelujoče umetnike, na podlagi katerih kriterijev? Vemo, da so štirje iz Slovenije, drugi pa iz Francije, Italije, Bolgarije in Kitajske.

Kar precej veliko sem razstavljal v tujini, zato imam tam veliko poznanstev in prijateljstev. Tako sem spoznal veliko tujih slikarjev. Zame sta pri izbiri pomembna dva kriterija: da gre za profesionalnega, vrhunskega umetnika, in da se zna v tednu kolonije vklopiti. Da ne gre za samotarja. Marsikdaj so bile tu svetovne zvezde, ampak v tem tednu to ne igra vloge. Vsi so ’frendi’, to je velika prednost.

Povedali ste, da se teh osem umetnikov vsako leto izjemno poveže, da postanejo prijatelji, družina. Ali v tem času bivajo skupaj ali samo ustvarjajo skupaj?

So v istem hotelu, skupaj imamo zajtrke, večerje … Te vezi se nehote ustvarijo. Pred leti smo po nekem koncertu končali v Križankah, kjer so vadili za opero, ki je bila na sporedu naslednji večer. Vadili so orkester, balet, solist ... Nastala je tako posebna atmosfera, da je eden od slikarjev rekel, da bi to naslikal. Nato so trije celo noč slikali in ujeli ’štimungo’ tistega večera.

Povedali ste, da vsak umetnik eno delo pusti za zbirko. Na kakšen način lahko javnost doživi ta dela?

Slike v Viteški dvorani visijo celo leto, do konca tedna, ko se bodo zamenjale z novimi. Smo pa tudi pred leti že organizirali razstavo v veliki galeriji v Nemčiji, ki ima 1.200 kvadratnih metrov. Fantastična, moderna galerija. Tam smo razstavili 120 del iz stalne zbirke ljubljanskega festivala.

Kako gledate na vlogo likovne kolonije v današnjem času, ko se zdi, da digitalno pogosto preglasi vse ostalo?

Slikarji imajo izjemno možnost, da jim en teden ni treba skrbeti za nič. Ljubljanski festival je tako fantastično organiziran, da jim nudi vse. Od krasnega prenočišča do večernih druženj. En teden so razbremenjeni vsega in lahko samo delajo, ustvarjajo, čutijo, kaj se v mestu dogaja. Poleg tega pa že vsa leta opažam, da slikarji v tem tednu – čeprav imajo vsi različen način ustvarjanja – v svoj proces nehote vpeljejo ambient Ljubljane.

"Iz dneva v dan sem bolj prepričan, da je prav kultura tista, ki lahko človeštvo reši pred popolnim poneumljenjem," ste zapisali v nagovoru pred začetkom letošnje kolonije. Kaj je tisto, kar vas glede poti, na kateri je človeštvo, najbolj skrbi?

Po dogodkih letos se mora človek potruditi, da je optimist. Ker nam ne kaže prav zelo lepo. Ampak mislim, da nam takšne oaze, kot je kultura, zelo koristijo, da malo lažje preživimo.