Laibach za leniniste, maoiste, bicikliste, rumene jopiče in okoljevarstvenike

Kultura 01. Sep. 202106:25 > 27. Sep. 2021 12:41
Delite:
laibach, wir sind das volk
Foto: Kaja Brezočnik/KINO ŠIŠKA

Skupina, ki je bila ustanovljena 1. junija 1980 v Trbovljah, je veljala za škandalozno že na samem začetku. Izzivalna in kontroverzna pa ostaja tudi danes, 41 let kasneje, ko politično razmišlja o stanju v Evropi in o tem, kaj stoji za pojmom ljudstva. Na odru Kina Šiške se bo v četrtek in petek predstavila z interdisciplinarnim projektom, ki povezuje besedila velikega dramatika Heinerja Müllerja s prepoznavnim militantnim aranžmajem, za katerim lahko stoji le Laibach.

Multimedijski kolektiv, ki je zaradi svoje brezkompromisne umetniške drže nemalokrat naletel na ostre nasprotnike in je bil zaradi svojega političnega angažmaja zoper totalitarne ideologije na začetku svoje umetniške poti v takratni Jugoslaviji tudi uradno prepovedan, bo na odru ljubljanskega Kina Šiška predstavil glasbeno-gledališki projekt Wir sind das Volk.

Muzikal, ki je luč sveta ugledal na odru berlinskega Hebbel am Ufer (HAU), lahko razumemo kot hommáge vzhodnonemškemu pisatelju in dramatiku Heinerju Müllerju, simbolu razdvojene Nemčije in enemu največjih gledaliških imen druge polovice 20. stoletja. 

Naključno srečanje na cesti v Berlinu

Laibach so že na samem začetku svojega delovanja ustvarili glasbo za uprizoritev Müllerjeve drame Kvartet. Leto dni kasneje so nemškega dramatika tudi srečali. “Za izjemen Müllerjev tekst Kvartet, predelavo Nevarnih razmerij Choderlosa de Laclosa, ki ga je na oder Male drame v Ljubljani leta 1984 postavil Eduard Miler, smo prispevali glasbo v obdobju, ko je bil Laibach dejansko formalno prepovedan v Sloveniji – in za to simbolno gesto smo Milerju in Drami še danes hvaležni,” pojasnijo in dodajo, da o samem opusu Müllerja takrat še niso vedeli veliko. “Smo se pa veliko družili z Draganom Živadinovom, ki je bil na tem področju seveda bolj doma. On je bil tudi zraven, ko smo Müllerja po naključju srečali na cesti v Berlinu, in ima o tem srečanju pravzaprav shranjenega več spomina kot mi sami. Vedeli smo, da je bil Müller takrat verjetno največji nemški dramatik, da je bil izjemno vpliven tudi v kontrakulturi, da je bil čislan na Zahodu in da je o DDR – v nasprotju z drugimi – znal povedati veliko dobrega. Očitno je tudi Laibach poznal bolj kot mi njega, in tako nas je tudi povabil k sodelovanju, ki pa se žal takrat ni realiziralo.”

Z njegovim delom in njegovim vplivom so se pozneje vse pogosteje srečevali, seveda pa ne gre za lahkotno literaturo, ki bi jo lahko vzeli s sabo na plažo, pojasnijo Laibach in dodajo, da jim srečanje z velikim dramatikom razumevanja njegovega dela zagotovo ni olajšalo. Olajšala jim ga je Anja Quickert, predsednica leta 1997 ustanovljenega Mednarodnega združenja Heinerja Müllerja (Internationale Heiner Müller Gesellschaft), dramaturginja in specialistka za Müllerjeva dela in filozofijo, ki je skupino povabila k projektu Wir sind das Volk. “Skozi množico pogovorov, ki smo jih v procesu dela na tem projektu imeli z Anjo, se nam je vsaj delno odstrla meglica, ki sicer leži na grandioznem opusu tega pomembnega dramatika,” še dodajo. 

Heiner Müller je v intervjuju za nemški tednik Der Spiegel leta 1990, slabo leto po padcu berlinskega zidu, dejal, da takoj, ko zasliši besedo “Volk”, postane nezaupljiv.*

*Sobald das Wort “Volk” fällt, werde ich doch mißtrauisch.

Heiner Müller je bil oster družbeni kritik oziroma samooklicani realist. V Nemški demokratični republiki so bila njegova dela prepovedana. Tudi Laibach je bil v NDR prepovedan, prepoved pa se je razširila še do Slovenije in Jugoslavije. “Tako nas kot Heinerja Müllerja sta se matični državi želeli znebiti, pa smo se oboji vkopali v bunker in vztrajali na svojih geografskih in kulturnih pozicijah ter nismo dovolili, da bi nam državi nalepili status disidentov,” povedo Laibach in dodajo, da so oboji poleg tega segli prek meja svojih osnovnih teritorijev in na zemljevidu pustili na široko razpršeno sled. “Müller je sicer začel svoj boj kakšni dve desetletji prej in njegovo orožje je bilo pero, ampak ni bil gluh za glasbo oziroma – če želite – za rock’n’roll, kakor tudi mi ne za pisano misel, literaturo in teater.”

Slovenci smo večji Nemci od Nemcev

Ob krstni uprizoritvi muzikala v berlinskem HAU so mediji pisali, da za uprizoritvijo stoji avantgarda skupina, ki ne govori nemško, vendar ji je ravno zaradi tega uspelo ustvariti “interdisciplinarni dogodek svetovne veličine”.

Tudi Laibach so že večkrat slišali, da prav njihova nenemščina oziroma nadnemščina bistveno bolj zadene to specifično, metafizično, nevralgično, fantazmatsko ‘nemštvo’, kakor so tega sposobni poiskati v nemškem jeziku izurjeni in vzgojeni Nemci sami. “Menda jih s svojimi, na silo sklepanimi ‘nemškimi’ teksti v centralni živec zadenemo na podoben način, kot jih je svoj čas Hitler, ki seveda tudi ni bil Nemec in je nemško govoril prav tako zelo slabo,” pojasnijo. 

Do slovenske krstne uprizoritve sicer ne gojijo bistveno drugačnega odnosa, kot so ga imeli do lani izvedene nemške premiere. “Ljudstvo oziroma narod je Narod, povsod enak, le razmere – politične, ekonomske, kulturne, zgodovinske, geografske – so drugačne. Slovenci smo tako ali tako v mnogih pogledih večji Nemci od Nemcev, zato kakšna posebna adaptacija projekta ni bila potrebna, bodo pa v slovenskem jeziku izvedeni glavni teksti Heinerja Müllerja, in v ta namen smo povabili k sodelovanju igralko Katarino Stegnar, ki bo te zahtevne tekste interpretirala,” pojasnijo in dodajo, da bo specifičnemu slovenskemu prostoru prilagojen zaključni nagovor njegove svetosti – Petra Mlakarja.

Točka brez povratka

V projektu Wir sind das Volk sta tako povezani dve veliki ustvarjali sili. Gledalci si od četrtkove slovenske premiere in petkove ponovitve lahko obetajo dobro uro in pol kakovostnega laibachovskega muzikala, ki temelji na tekstih in motivih iz življenja Müllerja ter se hkrati ukvarja z definicijo tega, kaj v svojem bistvu narod pravzaprav zaobjema. Na vprašanje, ali bomo na odru Kina Šiške doživeli umetniško intervencijo, pa Laibach povedo, da je vsak “tovrstni javni nastop, ki govori skozi jezik umetnosti – karkoli že to pač je – intervencija v puščavo oziroma goščavo realnega po definiciji”.

Skupina je že pred časom napovedala evropsko turnejo, ki naj bi se zgodila s koncem oktobra. Ob aktualnih razmerah pa o podrobnostih težko kaj več povedo. “Kar nekaj koncertov in tudi turneja ali dve nam je bilo v lanskem in letošnjem letu že večkrat prestavljenih in prav mogoče je, da smo vsi skupaj prišli do točke, kjer povratka več ni. Tudi v naši, že tako in tako ogroženi in deklasirani branži,” še dodajo.

Si pa ljubitelji kolektiva v prvi polovici prihodnjega leta lahko obetajo istoimenski album, ki je že lep čas gotov. “Zaradi epidemije in pomanjkanja industrijskih kapacitet za tiskanje vinilnih plošč, pa tudi zaradi kolapsa glasbene industrije, se objava albumov na svetovnem tržišču dogaja z velikim zamikom, tako pri Kanyeju Westu kot pri Laibachu,” še zaključijo.

Kot so zapisali v napovedi dogodka, so pripravili uro svežega, aktualnega in uravnoteženega – nemško-slovenskega – domoljubnega užitka. Odprto za vse: leniniste, maoiste, bicikliste, rumene jopiče, okoljevarstvenike, za vse, ki “ko slišijo za besedo ‘narod’, zagrabijo za orožje!” O tem, kaj je narod, pa povedo, da je le krdelo ovc, ki jih vodijo volkovi. In težko, da bo kdaj obratno.

Komentari

Vaš komentar