Kolumna dr. Alojza Ihana: Koronina pot v večnost

V šestem letu sobivanja virusa SARS-Cov-2 s človeško vrsto lahko stoično ugotavljamo, da se je novemu virusu uspelo tako dobro prilagoditi na bivanje v naših telesih, da bo ta "poroka" med virusom in nami verjetno držala do konca obstoja naše vrste na Zemlji. Virusa se bodo rešili kvečjemu tisti naši potomci, ki bodo naselili kakšen drug planet in bodo pred preselitvijo s primerno karanteno poskrbeli, da v novi svet ne bodo zanašali bolezenskih povzročiteljev z našega planeta.

V zadnjih skoraj šestih letih se je torej pred našimi očmi odvila evolucijska zgodba udomačitve novega virusa, ena od tisočih, ki jih je naša vrsta že preživela. Za nas, ki smo samo kratkotrajni utrinki v evoluciji življenja, je bila ta zgodba seveda povsem unikatna in nepričakovana.

A v tem času je Sars-Cov-2 s svojimi tisočerimi različicami in podrazličicami nekako našel "formulo" za evolucijski uspeh – da postane stalni podnajemnik človeških teles. Od travmatičnega prvega srečanja z milijoni mrtvih do sedaj aktualnih Omikronskih različic (BA.2.86, LP.8.1, NB.1.8.1, XFG ), ki so v Evropi že od zgodnjega poletja dalje uspešno povzročale okužbe s tako lahkoto, da težko razmišljamo o ukrepih za njihovo zamejevanje.

Zakaj poletno pojavljanje covid-19

SARS-CoV-2 spada med povzročitelje akutnih okužb dihal, ki jih običajno povezujemo z jesensko – zimskim časom. Takrat imajo povzročitelji respiratornih okužb najugodnejše pogoje za svoje širjenje s človeka na človeka – ljudje smo nagneteni v manjših prostorih, mrzel zrak ob vnetju sluznice izzove kašelj, ki prispeva k širjenju okužbe, poveča se uporaba javnih prevoznih sredstev, šolsko in študijsko leto povzročata več bližnjih stikov med ljudmi, imunska odpornost je zaradi mraza in pomanjkanja sonca manjša. Zato so mnogi povzročitelji akutnih okužb dihal najbolj uspešni in prevladujejo predvsem v jesensko – zimskem času, napr. virusi gripe, respiratorni sincicijski virus (RSV), "klasični" koronavirusi (-229E, -NL63, -OC43, in -HKU1),

SARS-CoV-2 je postal predvsem (oz. tudi) "poletna zgodba" zaradi svoje kombinacije visoke nalezljivosti, aerosolnega prenosa in nenehnega mutiranja. Po eni strani se virus širi aerosolno, zato dolgo časa "lebdi" v zraku in ne potrebuje kapljic sluzi, ki se iz kašljajočega človeka "izstrelijo" v drugega človeka. To pomeni, da virus lahko povzroča okužbe tudi ob zanj manj ugodnih sezonskih pogojih (visoke temperature, več druženja na prostem), kjer bi drugi virusi, npr. virusi gripe, težko preživeli.

Poleg tega se imunska zaščita po prebolelosti ali cepljenju hitro zmanjšuje (zlasti zaščita pred okužbo), v mesecu ali dveh po okužbi lahko človek ponovno zboli, zato se nenehno pojavljajo nove skupine ljudi, ki so dovzetne za okužbo. In ne nazadnje se SARS-CoV-2 še vedno hitro spreminja.

Podvrste omikrona nenehno nastajajo in mnoge od njih se bolje izognejo našemu imunskemu odzivu, kot so se prejšnje različice omikrona. Zato vsakič, ko nastane nekoliko bolj uspešna podvrsta omikrona, to sproži nov val okužbe po celem planetu – ne glede na letni čas, ki ga imajo na njegovih posameznih delih. Če se torej pojavi nova, bolj nalezljiva podvrsta omikrona, nas to, da je pri nas takrat ravno poletje, ne obvaruje pred valom okužb.

SARS-CoV-2 je zaradi opisanih lastnosti postal celoletni povzročitelj akutnih dihalnih okužb. Pred njegovim pojavom smo bili v Sloveniji sicer vajeni ustaljenega vzorca pojavljanja virusnih okužb dihal – v zimskih mesecih so bile pogostejše okužbe z virusi gripe, "klasičnimi" koronavirusi in respiratornim sincicijskim virusom, medtem ko so se okužbe z adenovirusom, bokavirusom, metapneumovirusom in rinovirusi pojavljale skozi vse leto. Tako, kot se bo odslej covid-19. Imamo pa sicer tudi tipične "poletne" virusne povzročitelje okužb zgornjih dihal, to so enterovirusi, ki polega črevesnih okužb povzročajo tudi "prehlad".

Evolucija, sklenjena v petih letih

Pandemija, ki smo jo doživeli, je samo ena od tisočih podobnih zgodb, ki jih je naša vrsta v preteklosti že preživela ob soočanju z novimi virusi. Prvi odnos z novim virusom je navadno brutalen, saj nov virus, ki navadno "preskoči" z druge živalske vrste, ni prilagojen na človeka. Razen v tem, da mu uspe v novega gostitelja vdreti in se v njem razmnoževati. Zato prvi okuženi z novimi virusi praviloma težko zbolijo ali umrejo, virusi pa zaradi svoje smrtonosnosti sprva tudi niso zelo uspešni pri širjenju na druge ljudi in največkrat ugasnejo skupaj s svojimi mrtvimi gostitelji.

Velika večina potencialno "novih virusov" že na začetku konča z virusnim neuspehom oz. izumrtjem – primer, ki smo ga lahko z lastnimi očmi opazovali, je bil izbruh Sarsa leta 2002 na Kitajskem – virus je pri okuženih povzročal težko pljučnico in veliko smrtnost, a ravno zaradi hitrega razvoja bolezni in smrti bolniki niso imeli časa, da bi virus širili naprej – razen v bolnišnicah. Ko je tudi tam osebje začelo nositi skafandre in maske, je virus izumrl.

Evolucijski uspeh novega virusa torej ni v tem, da povzroča hude bolezni, ampak obratno – uspešen virus se mora v gostitelju čim manj moteče naseliti (začasno ali trajno) in se nato širiti na druge gostitelje. Najbolj uspešni so virusi, ki jih kot gostitelji skoraj ne opazimo (če nismo zdravniki), na primer herpesvirusi (EBV, CMV, HSV), povzročitelji bradavic, hepatitisov. A vsak nov virus mora do stopnje uspešnega, gostitelju prilagojenega in pretežno nemotečega virusa razviti veliko genskih sprememb, da postane trajen podnajemnik človeških teles.

Tudi štirje "klasični" koronavirusi, ki danes povzročajo "navaden prehlad" (-229E, -NL63, -OC43, in -HKU1) so se v evolucijski preteklosti najprej pojavili kot "novi koronavirusi" in zelo verjetno je bil pojav vsakega od njih za tedanje ljudi mnogo bolj dramatičen, kot je bolezen, ki jo sedaj povzročajo njihovi “prilagojeni” potomci. Ker se je to dogajalo pred stoletji ali tisočletji, obsega tedanjih zdravstvenih dram nikoli ne bomo izvedeli. Pač pa smo imeli v zadnjih letih priložnost v živo spremljati evolucijo povsem novega koronavirusa, ki ob prvi naselitvi na ljudi leta 2019 ni bil prilagojen na ljudi, posledično je bila tudi pandemija, ki jo je novi virus povzročil, zelo dramatična.

Po slabih šestih letih virusovega prilagajanja na ljudi v obliki neštetih novih različic in podrazličic se zdi, skoraj gotovo, da je novemu koronavirusu z evolucijskega vidika uspelo najti človeka kot trajnega gostitelja. Sars-Cov-2 za razliko od Sarsa iz leta 2002 ne bo izumrl, ampak bo (p)ostal naš trajni virusni povzročitelj prehladnih bolezni. Podobno kot so že omenjeni štirje prehladni koronavirusi, pa seveda še vrsta drugih (rinovirusi, pikornavirusi, enterovirusi, adenovirusi, RSV, virusi gripe).

Kaj pa klinične posledice okužbe

Pri imunsko zmožnih ljudeh aktualne različice omikrona praviloma potekajo z nekajdnevno vročino, z znaki obolenja dihal ter bolečinami v mišicah in sklepih. To se že od začetka pojavljanja omikrona ni bistveno spremenilo, čeprav se občasno pojavljajo neuradna poimenovanja določenih različic, ki naj bi povzročala težje in drugačne klinične slike (FLiRT, Stratus …). Pri imunsko manj zmožnih ljudeh tudi aktualne različice omikrona še vedno prodrejo v pljuča, živčevje in kri.

Posledično lahko nastane težja akutna bolezen (covid-19) s pogostimi zapleti, kot so virusne in bakterijske pljučnice, in tudi z višjo smrtnostjo. Pri kroničnih bolnikih se lahko tudi poslabša osnovna bolezen. Zato bo zaščita imunsko manj zmožnih ljudi poseben problem, zlasti zaradi možnosti nepredvidljivih izbruhov novih različic SARS-CoV-2 kadarkoli v letu. Proizvajalci cepiv so zato pred velikimi izzivi, saj nova različica nenadoma izbruhne kadarkoli, v nekaj mesecih prekuži cel planet, nato pa izgine, ker jo nadomesti uspešnejša različica SARS-CoV-2.

***

Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.