Kolumna: Golob je od samega začetka vodil strategijo škarij in grabelj

To nedeljo se še zadnjič spominjamo obletnice nastopa Golobove vlade. Naslednje leto ob tem času bomo verjetno že govorili o sestavljanju nove vlade in prvi junij bo šel v ropotarnico pozabljenih političnih datumov, ki jih verjetno še najbolj zahteven kviz o obskurnih političnih podatkih ne bo več priklical v spomin.

In za razliko od nekaterih predhodnikov – s Cerarjem in Janšo na čelu – se Golob dobro zaveda, da zadnje leto pred volitvami ni čas za začenjanje novih političnih projektov.

Še zlasti, ker je nedavna zmaga na referendumu prebudila lovski nagon opozicije, ki preži, kje bi lahko ujela še kakšno enostavno referendumsko zmago, s katero bi svoje volilno telo držala v ozračju vzhičene mobilizacije. To je torej bolj ali manj to.

Mogoče bomo od sedanje vlade videli še kakšen strel v koleno, medsebojno pričkanje ali nepotrebno afero – a programski in zakonodajni projekti, ki jih je koalicija speljala skozi do sedaj, so verjetno njena končna beseda. Česa več od tega ne moremo pričakovati.

Bilanca je dokaj klavrna. Deloma po zaslugi visokih pričakovanj, ki jih je koalicija ustvarila sama. Na oblast je namreč, kot vemo, prišla z minimalnim programom, ki ga lahko povzamemo v klicu "Janše ne!". Pred volilce je stopila predvsem z obljubo, da bo vrnila dostojanstvo neodvisnim institucijam.

Gibanje Svoboda – pravzaprav edini zmagovalec na volitvah samih poražencev – je poleg te minimalne zaveze vsaj implicitno obljubljalo še učinkovitejše vladanje, programski pragmatizem ("malo desno, malo levo"), smelo energetsko politiko z zelenim pečatom … in iztegnjeni sredinec strankam "KUL", ki so jim volilci (upravičeno) očitali sokrivo za razsulo Šarčeve vlade, ki je na oblast katapultiralo Janšo, in do bednosti neučinkovito opozicijsko politiko.

Če je bilo slednje res njihova želja (in ne zgolj stranski učinek "taktičnega glasovanja"), potem so bili takoj razočarani.

Golob je od samega začetka vodil strategijo škarij in grabelj – okoli sebe je pridno rezal kadre, ki so mu bili v napoto, obenem pa z enako vestnostjo držal morebitne tekmece v varni bližini. Strategija se mu je splačala, saj je prvi levosredinski premier po Antonu Ropu, ki leto dni pred volitvami ne predseduje politični stranki, ki na anketah doživlja prosti pad.

Pri tem ima zaslugo dejstvo, da je uspel nase vezati potencialne izzivalce, obenem pa je z nadzorom paradržavnih podjetij skrbno zakrpal finančne in kadrovske luknje, iz katerih bi utegnil skočiti kak zajec v obliki nepričakovanega "novega obraza".

Kar se tiče glavne predvolilne obljube o restavraciji neodvisnih institucij, je bilanca slaba. Glede RTV bi lahko rekli, da je "operacija uspela, a pacient umrl".

Javna radiotelevizija sicer še naprej živi, a je finančno izčrpana in, posledično, programsko v slabem stanju. Le cinik lahko trdi, da njeno sedanje stanje ustreza tisti obnovi nekdanje slave, kakršno so pred volitvami obljubljale članice sedanje koalicije.

Podobno nezadovoljivo (danes sem ljubitelj evfemizmov) je stanje v policiji. In prav glede tega vprašanja je, z "afero Bobnar", vladna koalicija doživela prvi javnomnenjski udarec, od katerega si ni nikoli opomogla.

Popotresni sunki tiste afere še vedno stresajo stabilnost premierjevega položaja (da o njegovi kredibilnosti ne govorimo) in ni nemogoče, da ga glede tega čaka še kakšno neprijetno presenečenje v predvolilnem letu.

Kar se tiče veličastnih programov reform, ki si jih je vlada natrpala sama, zlasti na začetku drugega leta njenega mandata, nima smisla izgubljati veliko besed.

Strukturne reforme, ki bi izboljšala zdravstveni sistem, ni bilo. Pokojninska reforma je sicer šla skozi usklajevanje socialnih partnerjev, kar nikakor ni zanemarljiv dosežek (v Italiji so nekoč govorili, da so pokojnine za vsako vlado kot visokonapetostne žice: kdor se jih dotakne, umre); vendar so jo sindikati sprejeli s stisnjenimi zobmi in čisto možno je, da se bo jeseni znašla na referendumskem tnalu. Ni skrivnost, da hoče na tej temi tudi Miha Kordiš doseči svoj politični comeback.

Nato je tu nova davčna zakonodaja, zlasti glede obdavčitve nepremičnin: a tu glede bistvenih "detajlov" in implementacije tako zaostajamo, da si lahko vlada s tem vprašanjem v predvolilnem letu bodisi sama zada usodno rano bodisi (kar se zdi trenutno bolj verjetno) bo to vprašanje prestavljeno na čas po volitvah – kar je spet darilo opoziciji.

V tem kontekstu se utegne kot še najpomembnejša vladna politika izkazati gradnja novih stanovanj. Ta je sicer zelo skromna, a vendar pomeni velik korak naprej od dosedanje večdesetletne neaktivnosti na tem področju.

V vmesnem času je postalo stanovanjsko vprašanje izjemno akutno. Dejstvo, da je ta vlada obljube nagradila s konkretnimi ukrepi, za katere pa je še prezgodaj, da bi razkrili svojo nezadostnost, utegne biti blagoslov za vladno koalicijo.

Vlada je postavila podlago, da iz stanovanjskega vprašanja naredi eno osrednjih tem volilne kampanje; tudi nepremičninski zakon, ki je še pred desetletjem naletel na silovit odpor javnosti, se utegne v luči izjemne generacijske neenakosti, ko gre za dostop do stanovanja, izkazati kot tema, kjer vladna politika zlasti med mladimi uživa več podpore, kot bi se sicer zdelo iz javnomnenjskih trendov.

Naj bo torej bilanca Golobove vlade še tako negativna, je vendarle dejstvo, da v zadnjih dvajsetih letih še nobena levosredinska koalicija ni vstopala v predvolilno leto s tako dobrimi obeti.

Gibanje Svoboda kljubuje vsem aferam; dejstvo, da sta v zadnjem mesecu vsaj dve anketi zaznali njeno okrepitev kljub "aferi Karigador", kaže na odpornost, kakršne pri novoustanovljenih strankah doslej nismo poznali.

In to, da je že vsaj od zime 2023 nesporni favorit vseh anket SDS (ki že spet govori z enako napihnjeno samozavestjo kot pred volitvami 2011, le da se je program "petdeset plus" zdaj razširil kar na ambicijo po ustavni večini), Golobu vzbuja osnovano upanje, da bo lahko unovčil bonus, ki ga levosredinski volilci, prestrašeni zaradi skorajšnje Janševe vrnitve na oblast, namenjajo tisti stranki, ki ima največje možnosti, da ga premaga.

Za razliko od situacije v zadnjem letu Cerarjeve vlade primata premierjeve stranke tokrat ne ogroža nobena druga koalicijska stranka. Tudi zunanjega izzivalca, ki bi utegnil prehiteti Golobovo gibanje, ni na obzorju.

Obenem pa solidna Prebiličeva pozicija dodatno otežuje rojstvo še enega političnega kometa na levici. SD je uspelo prebroditi hudo notranjo krizo z začetka prejšnjega leta, Levica pa je kljub zamenjavi vodstva, Kordiševi shizmi in političnemu fiasku njene predsednice na zadnjem referendumu zaenkrat v presenetljivo dobri kondiciji.

Za razliko od zadnjih volitev, kjer se je šibka vladna koalicija spopadla s šibko opozicijo (skoraj nujni učinek te dvojne nemoči je bil zgodovinski uspeh zunanjega igralca), se tokrat izrisuje spopad med zelo okrepljeno opozicijo in presenetljivo solidno vladno koalicijo. To, da je izid tega trka leto dni pred volitvami povsem odprt, nam obeta burno politično leto.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.