Menu Item
"Pozdravljam, da tokratni zakonski predlog ob omenjenih pomanjkljivostih (lahkotno mešanje evtanazije in asistence pri samomoru) ne odpira novih konfliktov z zdravniki, ampak se obrača na celotno družbo z vprašanjem, kaj mislimo o legalizaciji pravice do asistiranega samomora in o posledicah, ki bi jih to prineslo," v kolumni za N1 zapiše dr. Aljoz Ihan.
4. aprila letos so avtorji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja predstavili novo verzijo zakonskega predloga – prva verzija, ki je bila vložena lani pred parlamentarnimi volitvami, je od zdravniških organizacij doživela ogorčeno zavrnitev, saj je brez predhodnega soglasja zdravnikov predvidela družinske zdravnike kot izvajalce evtanazije njihovih pacientov.
Takrat predlagatelji sploh niso hoteli razumeti in sprejeti (kljub predhodnim dobronamernim opozorilom številnih, tudi avtorja tega teksta), da je tudi evtanazija veščina, ki zahteva specifično izobraževanje, in kar na lepem to naložiti kot rutinsko delovno obveznost vsem družinskim zdravnikom je bilo povsem zunaj pameti.
Logično, da so se zdravniki uprli, saj bi jih to sililo, da morajo izvesti postopek, ki je pravno in moralno skrajno mejen in o katerem nimajo niti znanja niti izkušenj.
Med študijem medicine in specializacijo se zdravniki ne učimo evtanazijskih veščin – od pravnega okvira, pravilnega odzivanja v različnih družinskih situacijah (ko denimo neki družinski član ne dovoli izvršitve evtanazije), pa vse do medicinsko-tehničnih zapletov postopka.
Pacient lahko na primer dobi mišične krče, lahko začne bruhati zaužito smrtonosno snov ali pa snovi sploh ni zmožen pogoltniti. Po aplikaciji smrtonosne snovi lahko nezavest ne nastopi, pacient se lahko iz nezavesti zbudi, lahko tudi ne nastopi smrt po predvidenem času.
Vse našteto so nekateri od možnih “zapletov”, s katerimi mora biti zdravnik seznanjen in mora poznati njihovo razreševanje, preden lahko začne “prakso”. Ob tem pa ostaja še dejstvo, da bi bilo povsem neracionalno izobraževati nekaj tisoč zdravnikov za to, da bi vsak od njih potem na leto ali dve opravil en “poseg” – v medicini to avtomatsko pomeni nestrokovnost in veliko verjetnost napak. In to pri postopku, ki je na robu kazenskopravnih situacij.
Jasno, da se zdravniki niso hoteli niti pogovarjati o tako nepremišljeno vsiljenem zakonskem predlogu.
Tokratni predlog je bistveno drugačen, saj se je izognil družinskemu zdravniku kot izvajalcu postopka. Celo več, gre za zakon, ki za končanje življenja primarno ne predlaga več evtanazije, ampak asistiran samomor.
Zato ne razumem, zakaj niso predlagatelji enostavno spremenili imena zakona v zakon o pomoči pri samomoru (ali samousmrtitvi). S tem bi preprečili nasprotnikom zakona, da bodo zakon zaradi zamegljenega naslova in nekaj nepotrebno zamegljenih stavkov (21. člen) razglašali kot “zakon o evtanaziji”.
Slovenci imamo do samomora namreč mnogo bolj sprejemljiv odnos kot do evtanazije. Samomor navsezadnje v obilni meri tudi prakticiramo, z njim imamo veliko izkušenj v neposredni okolici in ga zato intimno v veliki meri sprejemamo, čeprav o njem ne govorimo (podobno velja za alkoholizem).
Po drugi strani nam evtanazija pomeni nekaj tujega, neznanega, nasilen poseg od zunaj po volji nekoga drugega, in ko se namigne še na asociacijo z Mengelejem, je doživljanje tega pojma mnogo bolj odbijajoče, kot to občutimo ob dejstvu samomora, ki nam je “domač” pojav. Zato mi je še manj razumljivo, zakaj predlagatelji v naslov ne zapišejo tistega, kar ta zakonski predlog v resnici opiše – pomoč pri samomoru.
V tem je postal zakonski predlog do neke mere podoben avstrijskemu, ki je bil sprejet lansko leto zaradi odločitve njihovega ustavnega sodišča, da ima človek v določenih okoliščinah pravico izvesti samomor in za to dobiti tudi strokovno pomoč.
Zato je tam zakonodajalec brez velikih družbenih polarizacij in usklajevanj predvsem sklenil logistično ustreči želji bolnega, izčrpanega človeka, da mu ob vseh zdravstvenih težavah, ki so navadno podlaga za odločitev o končanju življenja, ni treba razmišljati o mučnih in nezanesljivih “amaterskih” poskusih samomora, od železniških prog do nenavadnih kombinacij tablet.
Zato je Avstrija uzakonila osebno odločitev, ki jo človek sprejme in premisli v ozkem krogu paliativnega medicinca, zdravnika in notarja, izvede pa s prevzemom smrtonosnega preparata v lekarni.
Naš zakonski predlog skuša človeku, ki se je odločil in tudi dobil dovoljenje za samomor, asistirati (in ga hkrati kontrolirati) nekoliko bolj kot avstrijski, ki zaužitje smrtonosne snovi prepusti uporabniku. V tem je naš predlog nekoliko bolj podoben švicarski ureditvi, saj predvideva asistenco na domu, ki poleg nudenja smrtonosne snovi za zaužitje v primeru nezmožnosti zaužitja omogoča tudi nastavitev infuzije s smrtonosno raztopino – sprožitev infuzijske črpalke pa opravi človek sam, zato je to samomor.
Nov predlog se je zaradi ogorčenja družinskih zdravnikov ob prejšnjem zakonskem poskusu izognil njihovemu sodelovanju pri izvajanju asistiranega samomora. Družinski zdravnik po sedanjem predlogu poda le še mnenje o prosilčevi bolezni, potem pa steče postopek v ožjem krogu strokovnjakov (psihiater, notar, neodvisni zdravnik, diplomirana medicinska sestra), ki bi bili verjetno kot stalne ekipe vključeni v tovrstne postopke in zato lahko tudi bolj izšolani in izkušeni.
Zakon predvideva lastno gesto prosilca pri izvršitvi samomora – užitje smrtonosne snovi, sprožitev infuzijske črpalke. Obenem pa dopušča možnost (21. člen), da smrtonosno gesto izvede medicinska sestra ali zdravnik – kar pa je že evtanazija.
A ta del je v predlogu zakona premalo opredeljen in je gotovo resna pomanjkljivost tega predloga. Evtanazija je nekaj povsem drugega kot pomoč pri samomoru. Pomoč pri samomoru pomeni zgolj pripravo smrtonosne snovi, samomor pa v tem primeru izvede sam prosilec. Evtanazija pa pomeni, da zdravstveni delavec ne le pripravi, ampak tudi aplicira smrtonosno snov.
Z vidika kazenska prava je razlika med obema pojmoma velika – samomor ali poskus samomora ni kaznivo dejanje, medtem ko spada usmrtitev drugega človeka med najhujša kazniva dejanja. Zato se mi zdi napaka, da zakonski predlog odločitev o samomoru ali evtanaziji zavija v meglo in prepušča trenutnemu navdihu pri izvrševanju dejanja.
Poleg tega pa verjetno ni praktičnega razloga, da se ob pomoči pri samomoru odpira vrata še evtanaziji – človek, ki je sposoben po predlaganih protokolih izbrati asistiran samomor, ga lahko ob današnji tehnologiji asistence lahko tudi sam z lastno gesto izvede, na primer sproži delovanje infuzijske črpalke s pritiskom na stikalo ali z dotikom zaslona na tablici ali celo z glasom.
Če tega ni zmožen, je vprašanje, kako je zmožen nedvoumno izraziti svojo željo o končanju življenja, kot to predvidevajo protokoli.
Novo besedilo zakona je torej v resnici zakon o asistiranem samomoru, ki ga izvede prosilec ob pomoči neke posebej za to izšolane ekipe. Osebni zdravnik pa samo opredeli bolezen, ne ukvarja pa se s pacientovo odločitvijo glede samomora. Zato se bo tudi odnos družinskih zdravnikov do novega predloga verjetno bistveno spremenil. Medtem ko bi bili prej množično in obvezno udeleženi pri izvajanju evtanazije, v sedanjem predlogu pravzaprav niso akterji, razen pri izdajanju mnenja o terminalnosti bolezni.
Izvedba asistence je pretežno prenesena na diplomirano medicinsko sestro, gesta za izvedbo samomora pa je bolnikova. Zaradi opisanega pravzaprav ni več pričakovati problema ugovora vesti, saj bi bilo pri asistenci udeleženih samo nekaj stalnih ekip, katerih člani se seveda ne bi odločili za tako delo, če se to ne bi skladalo z njihovo vestjo.
Glede na izkušnje iz drugih držav bi bilo potrebno število ekip zelo majhno, saj bi se verjetno začelo z nekaj deset prošnjami letno. Potem bi, glede na izkušnje od drugod, v petih ali desetih letih število naraslo na nekaj sto prosilcev letno, v večini pa v državah, kjer to izvajajo, prevladujejo terminalni bolniki, zlasti onkološki.
Ob zaključku branja novega predloga naj izrazim pohvalo, da so avtorji zakona vendarle premaknili problematiko prostovoljnega končanja življenja iz medicinske v družbeno sfero. Odnos do legalizirane pomoči pri samomoru mora v prvi vrsti razrešiti družbena skupnost.
Kot družba moramo najprej premisliti, ali uvajanje asistence pri samomoru poleg pričakovanih posledic (dvig samomorilnosti s trendom naraščanja) lahko prinaša tudi za naše okolje specifične in izrazitejše družbene anomalije, ki bi bile za spoštovanje človekovih pravic hujše, kot je sedanje odtegovanje pomoči pri samomoru. Na primer kulturni pritisk (izrečen in neizrečen) na starejše, naj ne “odžirajo” svojim potomcem stanovanj in jim ne povečujejo stroškov s plačevanjem oskrbe in zdravljenja.
Ampak to so problemi za družbeno razpravo, v kateri imajo zdravniška mnenja povsem enako težo kot mnenja kateregakoli državljana.
Zato še enkrat pozdravljam, da tokratni zakonski predlog ob omenjenih pomanjkljivostih (lahkotno mešanje evtanazije in asistence pri samomoru) ne odpira novih konfliktov z zdravniki, ampak se obrača na celotno družbo z vprašanjem, kaj mislimo o legalizaciji pravice do asistiranega samomora in o posledicah, ki bi jih to prineslo.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
***
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje