Dr. Alojz Ihan: O evtanaziji in o pravici do samomora

Mnenja 02. Maj. 202206:00 > 18:185 komentarjev
Delite:
Alojz Ihan
Foto: Denis Sadiković/N1

Imunolog dr. Alojz Ihan za N1 analizira predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: "Temeljna novost in 'revolucija' zakonskega predloga je sprememba odnosa celotne družbe do samomora kot družbene pravice. Zato bi morali kot celotna družba najprej rešiti to vprašanje. Vprašanje zdravnikov in njihove pripravljenosti na evtanazijo je sekundarno vprašanje, ki bo aktualno, ko bomo kot celotna družba odgovorili na prvo."

Med prvimi zakonskimi predlogi, do katerih se bo moral opredeliti parlament v novi sestavi, bo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), katerega javna obravnava, ki se je začela oktobra 2021, se je pravkar končala. Nastal je na pobudo Društva Srebrna nit – Združenja za dostojno starost (predsednica: Biserka Marolt Meden), pri nastajanju predloga pa so sodelovali Andrej Pleterski, Dušan Keber, Luka Mišič, Igor Pribac in Brigita Skela Savič.

Predlog zakona uveljavlja pomoč pri končanju življenja kot človekovo pravico, ki jo posameznik v določenih okoliščinah (terminalna bolezen) lahko uveljavi kot storitev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja pri ZZZS. Prosilcu jo po razmeroma kratki proceduri (strokovna komisija) mora nuditi njegov lečeči zdravnik v okviru dejavnosti javnega zdravstvenega zavoda, v katerem je zaposlen.

Predlog zakona se s svojim poimenovanjem (pomoč pri končanju življenja) izogne tradicionalni delitvi tovrstnih postopkov na “pomoč pri samomoru” in “evtanazijo”.

Pomoč pri samomoru pomeni zgolj pripravo smrtonosne snovi s strani zdravnika ali lekarnarja, samomor pa v tem primeru izvede sam prosilec. Evtanazija pa pomeni, da zdravnik ne le pripravi ampak tudi aplicira smrtonosno snov in spremlja umirajočega do smrti. Kazensko-pravno je razlika med obema pojmoma velika – samomor ali poskus samomora ni kaznivo dejanje, medtem ko spada usmrtitev drugega človeka med najhujša kazniva dejanja.

evtanazija, zdravniki
Foto : PROFIMEDIA

Tudi zaradi te razlike je evtanazija zaenkrat dopustna le v nekaj državah – na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Španiji, Kanadi, v delu Avstralije in v Kolumbiji. Pomoč pri samomoru pa je dovoljena v nekaterih državah v ZDA, sicer pa poleg prej omenjenih držav še v Švici, Nemčiji in od letos tudi v Avstriji.

Izvedba pomoči pri samomoru se od države do države zelo razlikuje. V avstrijskem zakonu so na primer pod določenimi pogoji (terminalna bolezen) priznali pravico do osebne odločitve, ki jo človek sprejme in premisli v ozkem krogu paliativnega medicinca, zdravnika in notarja.

Po koncu pravno določenega postopka pa samomor izvede sam tako, da mu zdravnik napiše recept za smrtonosni preparat, ki ga človek nato prevzame v lekarni in ga nato uporabi za končanje svojega življenja.

Po drugi strani je na primer v Švici pomoč pri samomoru organizirana na posebnih klinikah, kjer izšolano osebje pripravi vse potrebno za izvršitev samomora (nastavitev infuzij v žilo), samomorilec pa na koncu samo sproži stikalo na infuzijski aparaturi.

Vrtnice
Foto : Fotografija je simbolična/PROFIMEDIA

Predlog našega zakona se izogiba jasni opredelitvi postopka (pomoč pri samomoru ali evtanazija), vendar v opisu dolžnosti zdravnika pri postopku predvideva, da zdravnik izvrši evtanazijo, če pacient samomora ne (z)more izvršiti sam. Dejansko gre torej za zakon o evtanaziji, ki bi nas pridružil državam, kjer evtanazija ni kriminalizirana kot umor.

Po predlogu zakona je evtanazijo na željo bolnika dolžan opraviti njegov lečeči zdravnik, bodisi osebni (družinski) zdravnik bodisi specialist, ki zdravi bolnika zaradi njegove terminalne bolezni (denimo internist, onkolog, nevrolog). Ker predlog zakona predvideva, da se samomor/evtanazija izvrši na bolnikovem domu, bi že iz logističnih razlogov naloga praviloma pripadla pacientovemu izbranemu družinskemu zdravniku.

Tu se seveda najprej pojavi vprašanje, zakaj predlog zakona predvideva tako širok nabor izvrševalcev evtanazije; potencialno vsakega lečečega zdravnika, katerega pacient bo izrazil željo po samomoru.

Nihče od njih v tem trenutku še ne obvlada veščin za izvajanje evtanazije in pomoči pri samomoru in vsi se bi morali tega naučiti podobno kot vsake zdravniške veščine. Od pravnih okvirov, do pravilnega odzivanja v različnih družinskih situacijah (ko na primer nek družinski član ne dovoli izvršitve evtanazije), pa vse do medicinsko-tehničnih zapletov postopka.

Endometrioza, bolezen, bolečina, trebuh
Foto : Denis Sadikovć/N1

Pacient lahko na primer dobi mišične krče, lahko začne bruhati zaužito smrtonosno snov ali pa snovi sploh ni zmožen pogoltniti. Po aplikaciji smrtonosne snovi lahko ne nastopi nezavest, lahko se pacient zbudi iz nezavesti, lahko tudi ne nastopi smrt po predvidenem času. Vse našteto so nekateri od možnih “zapletov”, s katerimi mora biti zdravnik seznanjen in poznati njihovo razreševanje, preden lahko začne s “prakso”.

Med študijem medicine in med specializacijo se zdravniki nismo učili evtanazijskih veščin, in zato se zdi zelo neracionalen zakonski predlog, po katerem bi se morali po novem praktično vsi družinski zdravniki učiti evtanazije. Glede na zelo kratke roke, v katerih se mora na željo bolnika izvršiti evtanazija, ni mogoče računati, da bo lečeči zdravnik opravil izobraževanje šele potem, ko bo dobil “odločbo” za evtanazijo svojega pacienta.

Torej bi bilo potrebno široko izobraževanje številnih družinskih zdravnikov, ki pa bi potem evtanazijski postopek razmeroma redko izvajali, saj “povpraševanje” ne bi bilo zelo množično. To pa v praktični medicini pomeni slabo kakovost izvajanja medicinskega postopka. Praviloma je bolje imeti nekaj specializirani ekip, ki vsakodnevno opravljajo in obvladajo svoje delo, kot pa množico teoretično izobraženih zdravnikov, ki takrat, ko po dolgem času izvajajo poseg, ugotovijo, da ga v resnici povsem ne obvladujejo.

Dan redkih bolezni
Foto : PROFIMEDIA

Največja napaka zakonskega predloga je gotovo v tem, da ni bil izoblikovan skupaj z zdravniškimi strokovnimi združenji, čeprav zakon nalaga obveznost izvrševalca pomoči pri končanju življenja ravno lečečemu zdravniku v okviru njegove redne delovne obveznosti.

To je podobno, kot bi delali zakon o maturi brez posvetovanja z učitelji. Če predlagatelji zakona v njegovo nastajanje niso vključili zdravnikov, bi bilo smiselno, da se jim izognejo tudi v besedilu o izvrševanju zakona. Podobno so storili v že omenjenem avstrijskem zakonu, ki udeležbo zdravnika predvideva samo pri opredelitvi usodnosti bolnikove bolezni, potem pa se postopek konča v lekarni, v kateri bolnik prevzame smrtonosni pripravek.

Zato menim, da predlog zakona o evtanaziji zaradi neusklajenosti z zdravniki, ki naj bi bili izvrševalci evtanazije, v sedanji obliki nima večjih možnosti za uspeh. Verjetno bi bilo bolj konstruktivno, da bi predlagatelji po avstrijskem vzgledu najprej pripravili zakonski predlog o pravici do pomoči pri samomoru.

To je problematika, ki neposredno testira odnos celotne družbe do ideje, da med človekove pravice v določenih okoliščinah (terminalna bolezen) spada tudi možnost izbire končanja življenja. Verjetno bi bilo primerno, da na tej točki počakamo z evtanazijo in se najprej kot družbena skupnost opredelimo do vprašanja pravice do načrtovanega, asistiranega samomora.

Temeljna novost in “revolucija” zakonskega predloga je sprememba odnosa celotne družbe do samomora kot družbene pravice, zato bi morali kot celotna družba najprej rešiti to vprašanje. Vprašanje zdravnikov in njihove pripravljenosti na evtanazijo je sekundarno vprašanje, ki bo aktualno, ko bomo kot celotna družba odgovorili na prvo.

Ob tem bi bilo potrebno najti postopke, ki bi zagotavljali, da bi bila odločitev za samomor zares osebna in ne posledica občutka, da je bolnik svojcem v nadlego in jih finančno ali drugače obremenjuje.

Mnoge strokovnjake za etiko namreč vznemirja možnost, da lahko s sprostitvijo pravice do asistiranega samomora in evtanazije nastane pritisk za izbiranje te opcije namesto dražjega zdravljenja, oskrbe in paliativne obravnave – zlasti pri revnejšem delu prebivalstva.

Vsekakor bi se kot družba morali med razpravo o pravici do pomoči pri samomoru jasno opredeliti do teh občutljivih vprašanj, kajti njihovo ignoriranje ali zanikanje bi močno povečalo možnost, da bi se pravica do asistiranega samomora razvila v človeško in družbeno škodljive smeri.

***

Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva. 

***

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar