Kolumna novinarke N1 Zagreb, Ivane Dragičević.
Konec prejšnjega tedna sem sedela na konferenci o svetovni in evropski varnosti, ko je na mojem mobilnem telefonu zasvetilo obvestilo. Moža predsednice ameriškega kongresa Nancy Pelosi so brutalno napadli v njunem domu. Napad se je zgodil le deset dni pred ameriškimi volitvami, ki odločajo o tem, kdo bo nadzoroval ameriški kongres. Le nekaj ur pred napadom je ameriška vlada izdala obvestilo varnostnim silam, v katerem je opozorila na povečano tveganje nasilja nad kandidati in volilnimi delavci zaradi “ideološkega nasprotovanja”.
Od 6. januarja lani, Trumpovega nepriznavanja izidov volitev, vdora v kongres med zasedanjem in nepredstavljivih podob, ki so iz Washingtona prihajale na vse konce sveta, je Amerika država, ki pleše po robu. Napad na kongres je ponovno pokazal, da je nasilje politično orodje in da se na ameriško realnost gleda na toliko različnih načinov, da je vprašanje, kako sploh poimenovati stvari v vzporednih realnostih. Za nekatere terorizem in napad na temelje ameriške države, za druge pa boj za Ameriko, proti narodovim sovražnikom. Revolucija.
Thomas Hobbes je v Leviathanu opozoril, da so nazivi stvari spremenljivi, ker so postavljeni tako, da označujejo naše ideje. “Kar je za enega modrost, za drugega je strah; kar je za enega krutost, je za drugega pravičnost; kar je za enega ekstravaganca, je za drugega radodarnost; kar je za ene resnost, je za druge neumnost itn. Zato takšni nazivi nikoli ne morejo biti prava podlaga za kakršno koli razmišljanje.”
Še vedno pa moramo razmišljati z miselnimi procesi, ki jih imamo.
Napadalec je v hiši Pelosi kričal: “Kje je Nancy?” Isti krik, ki je odmeval v hodnikih kongresa 6. januarja 2021. Krik, ki bo ostal z nami še dolgo, krik tistih, ki so, pravijo, osvobojeni in ne bodo kar tako izginili z obzorja v bazenih neenakih po vsem svetu, ki so v politični sferi dobili prvinske zastopnike njihovih glasov. In dobili so platforme, veliko platform. Zdi se, da zanje zakoni in pravila resničnega sveta ne pomenijo več ničesar v njihovem napihnjenem virtualnem svetu. Pripravljeni so skočiti iz tega sveta v ta pravi svet in zahtevati svojo pravico in resnico. S kladivom in kijem bomo razbili atom. Pred tem pa tudi nekomu glavo.
Po napadu na Paula Pelosija so se vrstili komentarji o nevarnosti, ki preži na Ameriko pred temi volitvami, kot da neka nevidna sila vsako jutro na uredništvih po svetu briše spomin na vse, kar smo že videli in doživeli.
Pred šestimi leti sem stala na bregu Temze in gledala vodo, skozi katero je počasi drsel venec. Deset dni pred referendumom o brexitu je bila ubita laburistična poslanka Jo Cox. Bila je glasna zagovornica pravic sirskih beguncev. Prejela je dve krogli v glavo in petnajst vbodov z nožem. 40-letna mati dveh otrok se je zgrudila pred knjižnico v Birstallu v Zahodnem Yorkshiru. Morilec je vzkliknil: “To je za Britanijo! Britanija je vedno na prvem mestu!” Morilec po imenu Thomas Mair je simpatizer neonacističnega Nacionalnega zavezništva. Sredi žolčne referendumske kampanje, v kateri so ljudi strašili s hordami, ki korakajo proti Britaniji, da bi odnesle vse britansko, se je dotaknilo teme, ki je ustvarila in ustvarja Britanijo. Politična desnica se je pohitela distancirati od umora in obsodila zločin, in medtem ko je dan pred referendumom po Temzi pred parlamentom plula z rdečimi nageljni in vrtnicami okrašena ladja v spomin na Jo Cox, se je na tisoče Londončanov zbralo na Trafalgarskem trgu, da bi podprli župana Sadiqa Khana, potomca pakistanskih priseljencev, se poklonili umorjeni narodni poslanki in, kot je običajno, rekli “ne” sovraštvu in nasilju.
Medtem pa laburistična stranka po brutalnem politično motiviranem umoru svoje članice, kakršnega se v sodobni britanski zgodovini ne pomni, ni naredila veliko. Umor ženske, ki se je borila za pravice brezpravnih, ni bila streznitveni šok, budnica ali mobilizacijski dejavnik pred referendumom, ki je polariziral državo in politiko. Na koncu je umor za Coxove ostal le družinska tragedija. Ni postal simbol ali mejnik. Morilec je bil obsojen na dosmrtno ječo. Ni zahteval odvetnika, ni se pokesal. Psihiatrični pregled je pokazal, da je bil morilec Jo Cox zdrav in pri polni zavesti.
“Glede na vaše brskanje po internetu je razvidno, da vaš navdih ni bila ne ljubezen do te države ne ljubezen do sodržavljanov, temveč občudovanje nacizma in podobnih protidemokratičnih prepričanj. Generacije naših staršev so se veliko žrtvovale, da bi premagale takšne ideje in vrednote v drugi svetovni vojni. Kar ste storili, je izdaja teh vrednot.” To je del zaključnega govora sodnika, ki je morilca Jo Cox obsodil na dosmrtno ječo.
V morilčevi hiši je policija našla nacistično literaturo, na vrhu police pa je bil zlati orel, simbol tretjega rajha, s svastiko.
Simboli so bili skozi zgodovino pomembna stvar. Morilci in diktatorji so jih radi povezovali s svojo močjo in nadvlado. Z orlom nad glavo in prekrižanimi kladivi v mislih je z morilskim nožem kar petnajstkrat zabodel ženo in mamo Jo Cox. In to potem ko jo je s kratkocevno puško že ustrelil v glavo.
V Ameriki se razpravlja o potrebi po nošenju strelnega orožja kot sredstva zaščite, ne glede na ideološke usmeritve. Drugi amandma je zajamčena pravica iz časa ustanovnih očetov in nobena novodobna past – kot je nenehno streljanje v šolah – ni spremenila tistega, čemu pravijo, da je temeljna ameriška pravica.
Jaira Bolsonara so imenovali brazilski Trump. Zavzemal se je tudi za nošenje orožja, v svojih govorih je celo poudarjal, da je povsem v redu streljati opozicijo. Red in napredek sta besedi, ki krasita verjetno eno najbolj prepoznavnih zastav na svetu. Države, ki pleše in igra nogomet. Skozi zgodovino sta red in napredek le redko obstajala v državi, ki je sicer zamenjala oblast, a s tako majhno razliko in s tako hudo razdeljenostjo, da njena prihodnost ne ponuja nobenega upanja za red in napredek.
V Braziliji sem bila prvič in zadnjič pred natanko dvajsetimi leti. Prišla sem poleti 2002, ko je bila predsedniška kampanja v polnem teku. Plakati s kandidati so me spremljali vso pot skozi veliko, bogato, a revno državo. O enem se je govorilo kot o tistem, ki bo, ko bo osvojil oblast, spremenil državo. Štiri črke pod sliko sivolasega starca mi takrat niso pomenile veliko, a Lula pomeni veliko Brazilcem, razočaranim nad revščino, visoko zadolženostjo in korupcijo. Lula je državo, kot se je izkazalo, v obeh svojih predsedniških mandatih spravil iz bede in jo postavil kot globalno silo, članico BRICS, nove osi velikih sil ob Indiji, Kitajski, Rusiji in Južnoafriški republiki.
Pot me je tistega volilnega leta vodila v številne dele Brazilije. Revščina Liberdade, najrevnejšega dela prve brazilske prestolnice Salvador de Bahia, je jemala dih. V naseljih so z nadomestnimi starši živeli otroci tistih, ki so umrli v uličnih spopadih tolp, ali tistih, ki so končali v zaporih. Na čudovitih plažah, katerih lepota pusti brez besed, so se podili mali roparji in kradli torbe naivnim turistom, ki so jih pustili brez nadzora. Ponoči so se slišali streli. Hkrati je bilo v tistem peklu vedno veselo – glasba in veselje tudi zaradi tega, česar nimaš, ker si še vedno imel edino, kar je bilo pomembno – življenje. Nikjer na svetu nisem videla toliko žalosti in revščine ter toliko sreče in upanja na enem mestu kot v Braziliji leta 2002. Lula je bil to upanje za brazilske reveže.
Edmilson je z veliko mačeto rezal gozd v Amazoniji, nedaleč od Rio Negro, blizu stolpov Ariau Amazon Towers, postaje, s katere se je Jacques Cousteau podal na raziskovanje Amazonije. Mačeta je bila orodje za preživetje v džungli. Če je bilo treba, je tudi rezala glave. Mož, imenovan po priljubljenem brazilskem nogometašu, je nekaj nas odpeljal v bolj dostopen del deževnega gozda, da bi nam na nekaj kvadratnih metrih pokazal, kaj je Amazon. Pljuča sveta, o katerih so nas učili v šoli, niso neka abstraktna zgodba in zeleni madež, ki se dobro vidi iz vesolja.
“Povohaj!” je vzkliknil Edmilson in mi pod nos potisnil odrezan del veje. Dišalo je po mentolovem mazilu, ki mi ga je babica mazala po prsih, ko sem imela kot otrok bronhitis. “Veste, Amazonija zdravi vse na svetu!”
Veliko teh podob iz Amazonije nosim v svoji glavi kristalno jasnih še danes, dvajset let pozneje. Slišim zvoke bagrov, ki sekajo gozd. Spominjam se letenja s helikopterjem nad vodo barve coca-cole in dima, ki se je dvigal na obzorju. Vasi ljudstva Caboca in pogovorov z avtohtonim prebivalstvom. V retrospektivi je Lulino obdobje veljalo za čas brazilske blaginje. Lula da Silva je v svojih dveh mandatih postal ikona globalnega juga, a tudi dobrodošel gost v svetovnih prestolnicah, ne glede na ideološka stališča. Korupcijski škandal, zaradi katerega je pristal v zaporu, se je izkazal za podtaknjenega. Sodišče je obtožbe razveljavilo. Lula je prvi Brazilec, ki je bil trikrat izvoljen za predsednika. Bolsonaro pa je prvi predsednik, ki ni bil ponovno izvoljen.
Ko je vodja ljudstva Kayapo iz Amazonije, Raoni Metuktire, leto pred korono prišel na srečanje G7 v Biarritzu v Franciji, je deževni gozd gorel. V Amazoniji so divjali požari brez primere. “Bolsonaro je glavni mentor težav v Braziliji,” je novinarjem v francoskem letovišču dejal vodja Raoni in prosil najbogatejša gospodarstva na svetu, naj pomagajo preprečiti uničenje Amazonije, ki ni samo brazilska, ampak vrednost celotnega sveta. Stala sem na baskovski plaži tisoče kilometrov stran od Amazonije, medtem ko je pozno avgustovsko sonce žgalo mene in Trumpa, Macrona in vse zbrane. Vrh je za gostitelja postal nočna mora, saj je Bolsonaro na drugi strani Atlantika sporočil, da mu ni mar za sporočila G7 in da bo s svojo državo počel, kar hoče, čeprav so voditelji G7 za ohranitev Amazonije namenili dvajset milijonov dolarjev. Bolsonaro ni priznal podnebnih sprememb, niti ni verjel, da bi krčenje gozdov v Amazoniji kakorkoli vplivalo nanje. Leto kasneje sploh ni priznal obstoja covida, to leto pa je izgubil volitve.
Novemu predsedniku Brazilije so hiteli čestitati vsi – od Joeja Bidna do Macrona. Beseda Amazonija je bila tista, ki je stala v mnogih svetovnih čestitkah Luli. Bolsonarova čestitka pa še ni prispela. Brazilija ostaja razdeljena država. Enoodstotna razlika v glasovih je signal, ki odzvanja v ušesih svetovne krize. Nekoč katoličan, Bolsonaro je postal evangelist v času, ko se napoveduje, da bo v tej zelo religiozni južnoameriški državi v prihodnjem desetletju število evangelistov preseglo število katoličanov.
Nekdanji vojak Bolsonaro je v svoji nesramnosti razumel utrip polovice brazilske družbe in plesal, kot je ona igrala, ali pa je igral, da ona pleše, karkoli. Po razglasitvi rezultatov in Lulovi zmagi so ulice v notranjosti blokirali vozniki tovornjakov, privrženci Jaira Bolsonara. Promet in kmetijstvo sta bili poleg gradbeništva panogi, ki jima je dal nova krila. V notranjosti, kjer so izkrčili deževni gozd, so zrasli veliki kmetijski kombinati, nove kmetije in nasadi. Brazilija je tretja največja proizvajalka hrane na svetu, največja proizvajalka soje in kave ter največja izvoznica govejega mesa. Po drugi strani pa je to tudi država s črno statistiko kar 33 milijonov lačnih. Boj proti revščini in neenakosti, okrevanje gospodarstva in močan mednarodni položaj Brazilije so bile karte, na katere je Lula igral pred dvajsetimi leti in uspel. Ali je to mogoče dvajset let pozneje, ko so stvari tako enake, a hkrati tako drugačne?
Red in napredek sta za nekatere postala in ostala eno, za druge nekaj povsem drugega. Razdeljena Brazilija je vsak dan priča nasilju, Bolsonaro še vedno javno ne čestita tekmecu, medtem ko njegovi privrženci na brazilskih ulicah in cestah postavljajo barikade. Srp z brazilskih polj je visoko v zraku.
V istem Leviathanu Hobbes piše nekaj o razumevanju: “Ko nekdo sliši kakršen koli govor in hkrati razloči tiste misli, ki so bile namenjene in postavljene za označevanje besed tega govora in njihovih povezav, se reče, da jih razume. Tako razumevanje ni nič drugega kot koncept, ki ga povzroča jezik. Če je jezik lasten človeku (kot je, kolikor vem), potem je tudi razumevanje. In zato, kar zadeva nesmiselne in lažne izjave, če so splošne, ni razumevanja, čeprav mnogi mislijo, da jih razumejo, v resnici pa le tiho ponavljajo besede ali jih prebirajo v svojih mislih.”
Ujeti v ponavljanje besed in prebiranju po zavesti smo v času, ko še vedno ne vemo, ali se ponovno dogaja revolucija in s kakšnim znamenjem. Tisti, iz čigar države se je pred več kot sto leti začela revolucija, je zdaj v vojni z mantro o novem svetovnem redu, medtem ko zlovešče udarja po svetu z velikanskim kladivom in ga izsiljuje s še večjim srpom. Povsod okoli nas, hranjene v virtualnih hladilnikih, hlapčevske vojske strnejo vrste, streljajo v glave in udarjajo s kladivi, zunaj pa v pravem mrazu, kot vedno, ljudje še vedno umirajo in stradajo.
***
Ivana Dragičević je zunanjepolitična novinarka N1 Zagreb.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!