Kolumna: Kombinatoriki nove vlade se zavedajo, da je njihov skupni imenovalec nizek

Če bi sodili po programskih izhodiščih za novo koalicijo, bi sklepali, da dobivamo zmerno desnosredinsko vlado, da smo v letu 2016, Donald Trump je še zelo neprepričljiv kandidat za predsednika ZDA, brexit se še ni zgodil in slovenska desnica se je končno odločila, da bo sledila nasvetom dobronamernih konservativnih kolumnistov, umirila svojo retoriko in se od vprašanj iz arzenala kulturnega boja preusmerila k razvojnim in ekonomskim temam, s katerimi se je približala svetlima zgledoma sodobne evropske desnice … Angeli Merkel in Davidu Cameronu.

Brezčasen spisek dobrih želja, torej, zlasti privlačen po štirih letih vlade, ki se je – ravno v nasprotju, kar smo že desetletja vajeni širom v Evropi – v kampanji kazala kot liberalna, vladala pa kot socialdemokratska. Spisek sprememb, ki jih po tej izkušnji desnica ponuja za Slovenijo, je tako splošen in všečen, ker se kombinatoriki nove vlade zavedajo, da je njihov skupni imenovalec nizek.

Glede tega začetki četrte Janševe vlade zelo spominjajo na njegovo drugo vlado. Vzporednica ni zbežala niti njenemu tedanjemu akterju, Gregorju Virantu, ki je ocenil, da so se Logarjevi Demokrati znašli v zelo podobnem položaju kot njegova Državljanska lista leta 2012.

Relativni zmagovalec volitev je v koalicijska pogajanja vstopil preveč naduto in ni razumel, da stranke "urbane desnice" ne more kupiti zgolj s kadrovskimi obljubami, temveč ji mora ponuditi resne programske koncesije; zato ji ni ostalo drugega, kot da svoje reformne ambicije skuša uresničiti v desnosredinski vladi. Tako Virant.

A njegova vzporednica Logarju ne more biti v veliko uteho: tisti eksperiment se je za Virantovo Državljansko listo končal katastrofalno. In za razliko od svojega predhodnika, ki je tudi ugledni akademik in je po porazu v politiki nadaljeval svojo kariero v mednarodnih organizacijah, ki se verjetno bolje prilegajo njegovemu intelektualnemu temperamentu, je Logar skozinskoz politična žival, ki je celotno življenje preživel v strankarski politiki. Tako hiter zdrs v politično ropotarnico ga ne bi pustil ravnodušnega.

In če je moral Virant izbirati med dvema podobno neprijetnima možnostma, vedoč, da bo verodostojnost njegovega političnega imidža enako trpela bodisi v koaliciji z Janšo bodisi z Jankovićem, ima Logarjeva izbira še eno neljubo dimenzijo: čeprav se je v zadnjih tednih Logar kazal kot Stevanovićev največji kompanjon, je jasno, da so razlike v vrednotah, občutljivostih (in bržkone tudi v razredni strukturi) med volivci Demokratov in Resnice tako velike, da bo po koncu medenih tednov vsaka solo politična akcija, ki se je bo lotil novi predsednik parlamenta (rojeni in nepopravljivi solist), škandalizirala Logarjeve volivce, vsaka akcija, s katero bo skušal Logar v koaliciji z dvema populističnima partnerjema krepiti svoje prozahodne in liberalne poverilnice, pa bo šla v nos volivcem Resnice in SDS.

Druga Janševa vlada, rojena iz fiaska relativnega zmagovalca, je že bila koalicija minimalnega programskega konsenza. Že tedaj je bilo za njen uspeh nujno, da se koalicijske stranke osredotočajo na reformni program, ki jih združuje, in se izogibajo kulturnobojnih tem, ki jih razdvajajo – oziroma bolje rečeno, ki razdvajajo volivce nekaterih koalicijskih strank (tedaj Državljanske liste, danes Logarjevih Demokratov), krepijo pa ideološko kohezijo največje vladne stranke.

S forsiranjem tem, ob katerih je Virant zardeval, je Janša razbijal svojo lastno vlado, a njegova taktika je vendarle imela to prednost, da je hkrati tudi spodkopavala politični projekt, ki bi v nasprotnem primeru utegnil zrasti v nevarnega konkurenta.

Vmes se je marsikaj zgodilo, predvsem pa je Janša ugotovil (iz strogo pragmatičnega vidika zelo prodorno in daljnovidno), da prihodnost desne politike na Zahodu ni v uglajeni tehnokratski korektnosti, kakršno je poosebljal Virant, temveč v "politiki novega kova", kakršno je prav tedaj začenjal graditi Viktor Orbán na Madžarskem.

Utvara, da se je po petnajstih letih mogoče vrniti na izhodišče, kot da se ne bi nič zgodilo – s programskimi točkami, ki v ničemer ne razkrivajo, da je bodoči predsednik vlade veteran dolge politične ekskurzije v iliberalni populizem – je prav to, utvara.

Navsezadnje je že na prvi pogled jasno, da je prav temperamentna podobnost med SDS in Resnico (skupni populistični resentiment do "liberalnih elit" ter "arogantnih levičarskih vsevednežev in lenuhov") verjetno najpomembnejše vezivo nove nenačelne parlamentarne večine – ki pa, kot rečeno, vsebuje tudi partnerje, na katere bo to populistično vezivo začelo delovati razdiralno v trenutku, ko se bo izkazalo, da ga ni tako enostavno prevesti v konstruktivno reformno politiko, kot bi lahko preveč optimistično sklepali iz programskih izhodišč koalicijske pogodbe.

A tu je še en vidik. Druga Janševa vlada je propadla, ker zaradi notranjih trenj ni zmogla preživeti pritiska javnega mnenja (v obliki množičnih protestov "vseslovenske vstaje"): ta notranja trenja pa so bila posledica dejstva, da se ni znala ali hotela osredotočiti na tiste minimalne programske točke, okoli katerih je v koaliciji vladal konsenz, temveč je (zlasti zaradi največje vladne stranke) vedno znova odpirala teme, okoli konsenza ni bilo in ni moglo biti.

A to je bila le formalna raven. Globlji problem je bil na ravni vsebine: namreč tudi tisti programski vidiki, okoli katerih se je znala zediniti (zgoščeni v kontroverznem zakonu o uravnoteženju javnih financ), so se vzvratno pokazali kot del neke širše zablode – kot lokalna manifestacija tiste "merklovske" ekonomske politike, zaradi katere je Evropska unija prav v tistem desetletju nakopičila velik razvojni zaostanek za ZDA, življenjski standard njenih prebivalcev pa je opešal do te mere, da so se povsod po stari celini na široko odprla vrata populističnim silam.

Bojim se, da bomo lahko tudi tu videli vzporednice med drugo in četrto Janševo vlado. V obdobje, ko se izrisuje bodisi dramatična preobrazba družbe zaradi vzpona umetne inteligence (na kar opozarja celo papež) bodisi pok velikanskega balončka zaradi njenih lažnih obljub, ko je Evropa v verjetno najbolj nevarnem geopolitičnem trenutku od berlinske krize po drugi svetovni vojni, ko podnebne spremembe že skoraj vsako leto razkrijejo, kako zelo zaostajamo v ukrepih za njihovo blaženje in prilagajanje, bomo vstopili z eno najšibkejših in geostrateško najbolj razglašenih vlad v zgodovini Sloveniji.

Sedanji premier in bodoči vodja opozicije pa se medtem pritožuje – da takšne vlade ni bilo dano sestaviti njemu. To je domet naše politike v enem najbolj dramatičnih zgodovinskih trenutkov zadnjih osemdeset let. Kot bi rekel Dante: "Ladja brez krmarja sred orkana".

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.