Menu Item
Luka Lisjak Gabrijelčič za N1 piše o frontalno napadalni taktiki, s katero je SDS dosegla, da so se vzorci vedenja levosredinskih volilcev spremenili: odpor do Janševe politike je levosredinske volilce prebudil iz večletne apatije.
Po vsakih volitvah, kaj šele referendumih, sledi dolga razprava, kdo je “pravi zmagovalec” in kdo “resnični poraženec”. Takšne debate sledijo celo tekmam med dvema kandidatoma, pri katerih o zmagi in porazu res ne bi smelo biti dvoma. In vendar, koliko črnila je bilo prelitega (tudi izpod mojih prstov), kaj rezultat predsedniških volitev “dejansko pomeni” za Logarja? Pred petimi leti smo se podobno spraševali o Šarčevem porazu na predsedniških in zatem o Janševi zmagi na parlamentarnih volitvah – in obakrat se je izkazalo, da je bil politični učinek domnevnega poraza ali zmage veliko bolj večplasten, kot bi se zdelo na prvi pogled.
Zato je treba zastriči z ušesi, ko se vsi strinjajo, kdo je zmagal in kdo izgubil. To se je zgodilo po nedeljskih referendumih. Izid je nedvoumen. Vsi so se strinjali, da pomeni zmago za vladno koalicijo in brezpriziven poraz za desnosredinsko opozicijo. Le Janez Janša je z vztrajanjem, da 40-odstotna podpora za pobudo, ki jo je podala SDS, pomeni uspeh, razglašeno odstopal iz zbora. A tudi njegovi najzvestejši podporniki so ubirali drugačne viže. Branko Grims je v svojem apokaliptičnem zanosu šel tako daleč, da se je celo nemško veleposlaništvo čutilo poklicano, da ga privede nazaj k realnosti. Isti ljudje, ki so se v času zadnje (in zdaj lahko z gotovostjo rečemo tudi poslednje) Janševe vlade neprestano pritoževali nad destruktivnimi kritikami vlade in spodkopavanjem njene legitimnosti, so v zadnjem tednu govorili o drsenju v diktaturo in ozračju terorja – najbolj komičen vidik tega retoričnega obrata smo lahko opazovali v nedeljo zvečer na nacionalki, ko je znani desnosredinski komentator svaril pred demonizacijo političnih nasprotnikov, minuto zatem pa zaskrbljeno ugotavljal, da se vračamo v najtemnejše čase komunistične diktature, njegov somišljenik, ki je sedel zraven, pa je priznal, da ga je strah.
Nekaj je jasno: tako ne govorijo zmagovalci – niti “moralni zmagovalci”. V ozadju takšnih tonov je Janševo flegmatično zagotavljanje, da je referendumski poraz sicer slaba novica za Slovenijo, ni pa nobena katastrofa, izpadlo kot legendarni prizor iz komedije Gola pištola, v kateri Leslie Nielsen pomirja mimoidoče, češ “razidite se, tu se ne dogaja nič posebnega”, medtem ko se za njegovim hrbtom odvija nepredstavljivo veličasten kaos.
Ta poraz si je desnica v celoti pridelala sama. Sam sem že septembra ugotavljal, da je taktika frontalnega napada na vlado neposredno po tako jasnem rezultatu državnozborskih volitev obsojena na propad: referendumi bodo zgolj okrepili koalicijo, jo tesneje povezali proti skupnemu nasprotniku, vladi pa dali prepotrebno volilno legitimacijo tik pred začetkom negotove zime. Natančno to se je zgodilo. Če kaj, nas lahko preseneča jasnost izida. Kljub izjemni natrpanosti volilnega koledarja (v manj kot dveh mesecih smo bili petkrat pozvani na volišča, in to po parlamentarnih volitvah in lanskoletnem referendumu o vodah, ki so že sami presegali rekorde pri udeležbi) je bila udeležba na nedeljskih referendumih med najvišjimi, kar jih pomnimo v Sloveniji. In mit, da se desnosredinski volilci referendumov udeležujejo v večjem številu kot levosredinski, se je zrušil.
Ker vsota glasov za SDS in NSi na zadnjih parlamentarnih volitvah za las zaostaja za magičnim številom petine volilnih upravičencev, ki je nujna za uspeh referenduma, je bila stava, da bo referendumom dejansko uspelo preprečiti sprejetje zakonov, vselej tvegana. Tako skrajno asimetrična mobilizacija – kjer bi opoziciji uspelo na volišča privabiti tako rekoč vse svoje volilce, podporniki koalicije pa bi večinsko ostali doma – se je vsaj v prvem letu vlade morala zdeti nerealistična celo za takšne magične mislece, kot prevladujejo na Trstenjakovi. Toda drugi scenarij, da bi kvorum sicer ne bil dosežen, vendar bi zmaga PROTI vseeno dala vsaj simbolno zaušnico vladni koaliciji, se je zdel na dosegu roke. A ravno frontalna napadalna taktika SDS je dosegla, da so se vzorci vedenja levosredinskih volilcev spremenili: odpor do Janševe politike je levosredinske volilce prebudil iz večletne apatije.
Da so izidi referenduma prej nezaupnica prejšnji vladi kot zaupnica sedanji, nam pokaže že primerjava izidov treh referendumov. Oba zakona, katerih namen je očitno razveljaviti odločitve Janševe vlade (o RTV in dolgotrajni oskrbi), sta prejela znatno višjo podporo kot zakon o vladi. Rezultati referenduma o zakonu o RTV so še zlasti frapantni. Tu so celo tisti volilni okraji, ki so tudi ob največjih zmagah leve sredine kot Asteriksove vasice štrleli iz trenda, so se tokrat nagnili v prid ZA: Tolmin, Ajdovščina in, verjetno simbolno še najbolj boleče, Grosuplje. Podpora novemu zakonu o RTV ni odločilno prevladala le na državni ravni: prevladala je tako rekoč povsod po Sloveniji, v mestih in na podeželju, v pretežno levosredinskih okrajih, tudi v mnogih konservativnih trdnjavah. Še v tistih redkih volilnih okrajih (komaj devetih od oseminosemdesetih), kjer je prevladal PROTI, so pobudniki referenduma zmagali za las: le v Ribnici in okolici Škofje Loke je PROTI dosegel udobno večino, ki pa je vseeno znatno nižja od rezultata ZA na državni ravni.
Rezultatov skoraj ni mogoče interpretirati drugače, kot da je znaten del volilcev, ki sicer glasujejo za desnosredinske stranke, podprl nov zakon o RTV. To pa je brezprizivna nezaupnica sedanjemu vodstvu. In prav tu se vidi, kakšen eklatanten avtogol so bili referendumi za desno opozicijo. Naj si o zakonu o RTV mislimo karkoli (osebno se mi zdi sicer korak naprej od sedanje ureditve, vendar ostajam zelo skeptičen glede ureditve, ki odgovornost za delovanje zavoda razpršuje med akterje, ki za uspeh ali neuspeh svojih odločitev v resnici ne bodo odgovarjali nikomur), moramo priznati, da je njegovo sprejetje po hitrem postopku vrglo senco dvoma na njegovo demokratično legitimnost. Tako nedvoumen rezultat referenduma pa je ta dvom razpihnilo: zakon je bil sicer res sprejet na zelo vprašljiv način (takšen, ki nikakor ne bi smel postati norma!), vendar so ga vladajoče stranke napovedale v svojem volilnem programu, in še pred uveljavitvijo je doživel zelo široko podporo na referendumu – podprl ga je celo del volilcev, ki so glasovali proti drugim vladnim predlogom.
Opozicija je torej lastnoročno poskrbela, da je odstranila zadnjo senco dvoma o demokratični legitimnosti nove ureditve. Še več: če bi zakon skušala najprej izpodbijati na ustavnem sodišču, bi že zaradi problematičnosti njegovega sprejetja lahko upala vsaj na delen uspeh. Toda po tako odločilni podpori na referendumu je malo verjetno, da bodo ustavni sodniki bistveno posegli v zakon. Kot rad opozarja nemški politični filozof Jan-Werner Müller, nam analiza po evropskih državah namreč kaže, da se ustavna sodišča zelo nerada zoperstavijo zakonskim ureditvam, ki uživajo široko podporo javnosti – veliko raje posegajo v kontroverzno zakonodajo, glede katere je politična podpora nestabilna. Slovensko ustavno sodišče pri tem ni nobena izjema, prej nasprotno. Zato desno opozicijo na Beethovnovi bržkone čaka nov hladni tuš realizma. Od tega, ali ga bo razumela kot potrditev svoje psihoze o “totalitarnem obratu” v Sloveniji ali kot opozorilo, da je tako v strateškem kot programskem in ideološkem pogledu zašla s prave poti, bo odvisna njena prihodnja usoda.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje