Menu Item
Slabe tri mesece po referendumu o uvedbi preferenčnega glasu smo na pragu protireforme, v kolumni za N1 pravi Luka Lisjak Gabrijelčič. "Predlog Nove Slovenije 'rešuje' problem, ki ga ni. Za namišljeno bolezen ponuja zdravilo z mnogo neznankami in kar nekaj predvidljivimi stranskimi učinki. Upam, da bo premogla dovolj modrosti, da bo od njega sama odstopila," še piše Lisjak Gabrijelčič. Zakaj? Preberite v njegovi kolumni spodaj.
Pomembnost za zdravje demokracije
“Zdravje demokracij, ne glede na njihovo vrsto in stopnjo, je odvisno od ene same tehnične podrobnosti: volilnega postopka. Vse ostalo je drugotnega pomena. Če je volilni sistem primeren, skladen z realnostjo, je vse v redu; če ni, je vse slabo, tudi če je vse drugo v redu.” Tako je leta 1930 v vplivnem eseju Upor množic zapisal španski filozof José Ortega y Gasset.
Ortega, liberalec in germanofil, je od blizu spremljal krizo nemške demokracije, ki se je nekaj let zatem iztekla v katastrofo. Tako kot mnogi za njim je verjel, da bi boljši volilni sistem lahko rešil weimarsko republiko. Le slabo leto po izidu svoje najbolj znane knjige je Ortega sodeloval pri rojstvu nove španske republike in moral kmalu spoznati, da niti “dober”, “pregleden” (tj. dvokrožni večinski) volilni sistem ni mogel preprečiti njene zgodnje smrti.
Odtlej so generacije politologov omilile Ortegovo sodbo: volilni sistem ni alfa in omega za uspeh demokracij, lahko pa služi kot katalizator njihovega zatona, krepilo njihovega zdravja ali (kot je očitno pri današnji Franciji) blažilo njihove krize; ali morda le zavora njihovega pešanja.
Ostaja pa dejstvo, da je volilni sistem pomemben in da njegova pomembnost za zdravje demokracije pogosto presega pozornost, ki mu jo posvečamo v javnosti. To še zlasti velja za Slovenijo, v kateri po skoraj četrt stoletja še vedno nismo uveljavili ustavnega določila, ki veleva, da naj imajo “volilci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom”.
Mandat volilcev je bil jasen
Toda rezultat nedavnega referenduma je pokazal, da volilni sistem ni tema, do katere bi bili ljudje povsem brezbrižni. Nasprotno, od vseh referendumskih vprašanj, ki smo jih zaradi prestižnih bojev med koalicijo in opozicijo dobili natrpana v paketu skupaj z evropskimi volitvami, so volilci najbolj nedvoumno odgovorili prav na vprašanje volilnega sistema: skoraj 71 odstotkov se nas je zavzelo za uvedbo preferenčnega glasu. Mandat volilcev je bil jasen, še zlasti če upoštevamo razmeroma visoko udeležbo: volilne okraje je treba zamenjati s preferenčnim glasom.
Toda zakaj, bo kdo vprašal, uvedba preferenčnega glasu predpostavlja ukinitev volilnih okrajev? Referendumsko vprašanje okrajev sploh ni omenjalo. Jih ni mogoče ohraniti in obenem uvesti preferenčni glas? Ne, ni mogoče. Razlog je preprost: volilni okraji so že oblika preferenčnega glasu. Volilne enote (trenutno jih imamo osem) služijo preračunavanju, kako se bodo mandati strank (ki se izračunavajo prvenstveno na državni ravni, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče zagotoviti ustavno zapovedane proporcionalnosti) porazdelili po ozemlju.
Volilni okraji pa so sredstvo, ki določa, kateri kandidati bodo zasedli dodeljene mandate strankam. So torej oblika preferenčnega glasu. Najbolje jih razumemo, če nanje gledamo kot na preferenčni glas, ki ga določa naše stalno bivališče. Glede na to, v katerem kraju prebivamo in glasujemo, moramo podpreti enega od kandidatov stranke v volilni enoti. Okraji niso nič drugega kot vsiljen preferenčni glas.
Od pravega preferenčnega glasu se (razen tega, da o njem ne odloča volilec sam, temveč mu je vsiljen glede na njegovo bivališče) razlikujejo po tem, da o izvolitvi kandidata ne odloča absolutno število glasov, temveč odstotek kandidata v njegovem okraju. Toda ne razmerje do ostalih kandidatov v istem okraju, kot bi kdo intuitivno domneval, temveč do ostalih kandidatov njegove stranke v drugih okrajih v isti enoti.
Posledica je, da bodo nekateri okraji nujno ostali brez poslanca, v drugih pa bo izvoljeno po več poslancev. In glede na naš strankarski sistem je skoraj gotovo, da v večini okrajev ne bodo izvoljeni poslanci, ki so prejeli največje število glasov. Nasprotno, rado se zgodi, da okraj “predstavlja” poslanec, ki je v njem prejel najmanj glasov (vsaj najmanj izmed kandidatov parlamentarnih strank).
Takšnega bizarnega sistema, kolikor vem, ne poznajo nikjer drugod
Ni čudno, da takšnega bizarnega sistema, kolikor vem, ne poznajo nikjer drugod na svetu. Razveseljivo je, da se je vprašanje njegove nadomestitve s preferenčnim glasom znašlo na referendumu – in da je na njem tako odločno zmagal preferenčni glas.
Slabe tri mesece po referendumu pa smo na pragu protireforme. Kljub kristalno jasnemu mandatu volilcev na referendumu je za spremembo volilnega sistema namreč potrebna dvotretjinska večina v državnem zboru. Ker tako velike večine vladna koalicija nima in ker je opozicijska SDS že napovedala, da ne bo podprla nobene spremembe volilnega sistema, razen take, ki bi šla v smer uvedbe večinskega sistema, je jeziček na tehtnici postala Nova Slovenija.
V zadnjem tednu so v javnost pricurljali detajli osnutka reforme, ki ga koaliciji predlaga Nova Slovenija. V zameno za podporo preferenčnemu glasu NSi predlaga povečanje števila volilnih enot z osem na osemnajst. Na ta način naj bi zaščitili interese podeželskih volilcev. Bojijo se namreč, da bi uvedba preferenčnega glasu povečala težo mestnih volilcev na račun podeželskih.
Predlog NSi uvaja nove težave in neznanke
Tu bi rad pokazal, da predlog NSi sploh ne rešuje tega domnevnega problema, ampak uvaja nove težave in neznanke. Če bi preprosto ukinili volilne okraje in jih nadomestili s preferenčnim glasom, bi sistem poenostavili in ga naredili bolj preglednega. Spremembe, ki jih (mislim, da v mešanici dobrih namenov in strahu pred napadi SDS) predlaga NSi, pa bi sistem po nepotrebnem spet zapletle in ga znova naredile manj preglednega.
V najboljšem primeru bi torej šli dva koraka naprej in korak nazaj; v najslabšem pa en korak naprej in dva nazaj. Poleg tega menim, da je problem, ki ga hoče predlog NSi rešiti, tj. oškodovanje podeželskih volilcev, imaginaren: sploh ni rečeno, da bi nadomestitev okrajev s preferenčnim glasom oškodovala podeželje; večja je verjetnost, da bo takšen učinek imel predlog NSi.
Slaba popotnica
Predlog NSi predlaga razdelitev države na osemnajst volilnih enot, vsaka po pet poslancev. Že tu nastopi prva težava. Vsota znaša 90, vendar je treba dodati še dva poslanca narodnosti. Torej bi se število poslancev DZ po tem predlogu povečalo z 90 na 92. To pa terja spremembo ustave.
Ker oboje terja enako, dvotretjinsko večino, se to zdi le stvar forme (in dejstva, da bo državni zbor bremenil državni proračun za plačo dodatnih dveh poslancev). A že to, da je treba ustavo prilagoditi posebnostim volilnega sistema, namesto da bi bil volilni sistem prilagojen zahtevam ustave, je slaba popotnica. Zlasti ker bi morali nato morda ustavo znova spremeniti, če bi hoteli spet zamenjati volilni sistem. Kaj kmalu se namreč utegne izkazati, da bo novi povzročal precejšnje glavobole in bo nad njim hitro marsikdo nezadovoljen.
Mandati se namreč ne izračunavajo na ravni enot, temveč na ravni celotne države (to, spet, terja ustava s svojo zahtevo po čim večji proporcionalnosti). Zdaj pa poskušajte, po lastni pameti, s papirjem in svinčnikom, izračunati, kako razdeliti 90 mandatov med pet, šest, sedem ali osem strank tako, da bo ustrezalo njihovim rezultatom na nacionalni ravni in sočasno vsaj grobo odslikavalo rezultate v posameznih enotah.
Še čudno je, da se računalniške napake ne dogajajo pogosteje
Že v sedanjem sistemu, ko v vsaki enoti izvolimo po 11 poslancev, je to vse prej kot enostavno. V resnici gre za zapleteno kombinatoriko: še čudno je, da se takšne računalniške napake pri izračunavanju porazdelitve mandatov, kot se je zgodila na zadnjih volitvah, ne dogajajo pogosteje.
Lahko pa smo prepričani, da bodo nastajale pogosteje, če bo v volilnih enotah izvoljenih zgolj po 5 poslancev. Ker pri nas večina strank ostaja pod petino glasov (torej pod pragom, po katerem bi jim proporcionalno pripadal vsaj en mandat na enoto), bi razdelitev mandatov po enotah izjemno slabo odslikavala volilne rezultate v njih. Če bo število parlamentarnih strank znova naraslo na raven, kot smo jo imeli leta 2018 ali 1992, utegne porazdelitev mandatov po tako majhnih enotah dobiti naravnost čudaške razsežnosti.
Če pa porazdelitev po enotah zaradi zapletene kombinatorike postane nereprezentativna, se bo ta nereprezentativnost prenesla tudi na preferenčne glasove. Kandidati iste stranke, ki bodo dobili le peščico preferenčnih glasov, se bodo uvrstili v parlament, kandidati z mnogo višjo podporo pa bodo ostali pred njegovimi vrati. Res je, da se bo to kdaj pa kdaj pripetilo tudi, če ohranimo sedanjo razdelitev na osem enot – a pri povečanju enot na osemnajst bo to veliko pogosteje, ne le občasna napaka v sistemu, temveč njegov strukturni učinek.
Tako da bomo zelo kmalu priča natančno enakim pritožbam nad volilnim sistemom, kot jih slišimo že danes: kandidati z nekaj tisoč preferenčnimi glasovi ostajajo zunaj parlamenta, njihovi strankarski kolegi z le nekaj sto glasov pa so izvoljeni. Po zapletenem ovinku, ki vključuje tudi spreminjanje ustave, da lahko vanjo stlačimo slab sistem, bomo dobili podobne slabe učinke, kot jim imamo že zdaj. Le da bodo bolj vidni in bodo zato vzbujali večje ogorčenje.
Demagoška bombica, ki jo je v javnost vrgla SDS
In čemu? Ker naj bi uvedba preferenčnih glasov v volilnih enotah, kot so obstajale do zdaj, oškodovala podeželje. Toda to ni dejstvo: to še teza ni. Je zgolj demagoška bombica, ki jo je v javnost vrgla SDS (“gre za atentat na podeželje!”), ki ima en sam namen: oteževati spremembo volilne zakonodaje (morda se SDS boji, da bi njeni volilci nagrajevali druge kandidate od tistih, ki so najbolj pri srcu vodstvu stranke). Zakaj naj bi se to zgodilo, nihče ni zares razložil, zato je tako trditev težko izpodbijati.
Mislim, da sloni na zavestnem zavajanju. Danes se volilec znajde pred volilnim lističem, na katerem ima vsaka stranka po enega kandidata. Ustvarja se predstava, da kandidatne liste strank nagovarjajo vsako lokalno stvarnost znotraj volilne enote; da imajo mesta enako težo kot podeželje. A to je utvara. Sedanji sistem stranke res spodbuja, da v vsakem okraju kandidirajo človeka, ki je prepoznaven v lokalnem okolju – a kaj pomaga, če ne obstaja nobena garancija, da bo kdorkoli od prepoznavnih obrazov, ki v podeželskih ali mestnih okrajih nagovarjajo volilce, prišel v parlament. Nasprotno: tako kot pri loteriji obstaja matematična gotovost, da večji del okrajev ne bo izvolil nobenega poslanca.
Uvedba preferenčnega glasu nima česa oškodovati – razen morda Fortune
V sedanjem sistemu podeželski okraji nimajo nobene prednosti pred mestnimi. Niti obratno. Prednost imajo okraji, kjer rezultati te ali one parlamentarne stranke najbolj odstopajo od povprečja v enoti.
Uvedba preferenčnega glasu tako nima česa oškodovati – razen morda Fortune, boginje sreče, saj bi je volilci oropali vsemogočnosti, ki jo uživa v sedanji ureditvi. Razen če bi iz volilnega sistema po ovinku znova naredili loterijo, kot bi se zgodilo, če bi več kot podvojili število volilnih enot.
Da bi s tem kakorkoli pomagali reprezentativnosti podeželja, je skrajno dvomljivo. V velikih enotah je demografska teža večjih urbanih središč namreč manjša kot v manjših. Predlog Nove Slovenije namreč namenja posebno “mestno” enoto le Mariboru in Ljubljani (ki bi jo po tem predlogu razdelil v dve enoti: tako kot že sedaj).
Vse ostale enote v predlogu NSi vsebujejo tako mestna kot podeželska okolja. Toda, denimo, demografska teža Mestne občine Kranj je bistveno večja v enoti, ki obsega le vzhodno Gorenjsko (brez kamniškega konca), kot pa v enoti, ki, kot sedaj, obsega skoraj vso Gorenjsko in Idrijsko-Cerkljansko. Demografska teža Mestne občine Novo mesto je bistveno večja v enoti, ki obsega le območje registrske tablice NM, kot pa v enoti, v kateri sta še Posavje in Zasavje; demografska teža Celja je večja v enoti, ki obsega le vzhodni del Savinjske doline, kot v enoti, v kateri je še Zgornja Savinjska in Šaleška dolina ter Koroška.
Sploh pa vse govorjenje o relativni teži urbanih in podeželskih okolij izhaja iz dvomljive predpostavke, da mesto in dežela glasujeta kot blok in sistematično podpirata različne kandidate. To ne drži. Že zdaj glasovi, oddani na podeželju, pripomorejo k izvolitvi kandidatov iz mest in obratno. Poleg tega ne sedanji volilni sistem ne, predpostavljam, predlagana reforma ne zahteva, da ima kandidat stalno bivališče v okraju ali enoti, kjer kandidira. Stranke bodo še naprej skušale kandidirati svoje veljake v izvoljivih enotah oz. okrajih, ne glede na to, kje živijo.
Za namišljeno bolezen ponuja zdravilo z neznankami in stranskimi učinki
Razlika je, da bi v večjih enotah (kakršne so sedanje), ki obsegajo več lokalnih okolij, preferenčni glas omogočil bolj pestro izbiro. Kdor meni, da bi bolj pestra izbira izrinila kandidate, ki so prepoznavni v ožji lokalni srenji, se moti: nasprotno dokazujejo denimo evropske volitve, kjer se je denimo Francu Bogoviču večkrat uspelo prebiti v Parlament prav s podporo preferenčnih glasov, koncentriranih v “njegovem” Posavju.
Podobno bi se gotovo dogajalo tudi v volilnih enotah, ki bi ostale takšne kot doslej. Ker so volilci na podeželju praviloma pogosteje nagnjeni h glasovanju po “lokalpatriotskem” principu kot mestni, bi se kandidati, razpoznavni v določenih okoljih, zlahka povzpeli na vrh preferenčnih glasov na svoji listi.
Za to namreč gre: kateri kandidati na listi bodo dobili več glasov. Nesmiselno je na splošno trditi, da bi v večjih volilnih enotah mestni glasovi prevladali nad podeželskimi. Za preferenčne glasove namreč ne tekmujejo kandidati različnih list, temveč iste liste. Trditi je torej smiselno le, da bodo znotraj posamezne liste mestni glasovi prevladali nad podeželskimi in obratno. To se bo gotovo dogajalo: med glasovi za NSi, denimo, bo povsod več podeželskih kot mestnih; zato je smiselno domnevati, da bodo imeli prednost kandidati, priljubljeni na podeželju. Pri Levici pa bo obratno. Natančno tako kot že sedaj.
Predlog Nove Slovenije torej “rešuje” problem, ki ga ni. Za namišljeno bolezen ponuja zdravilo z mnogo neznankami in kar nekaj predvidljivimi stranskimi učinki. Upam, da bo premogla dovolj modrosti, da bo od njega sama odstopila.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje