Menu Item
Na evropskih volitvah je na kocki več, kot se zdi na prvi pogled, v tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
V svetu, kjer se zdi, da gori na vseh koncih, bi se evropske volitve morale vrteti okoli vprašanja evropskih politik. Macron je imel, kljub svoji bombastičnosti, namreč prav, ko je nedavno opozoril, da je “naša Evropa umrljiva, lahko umre” – za Evropsko unijo, kot sklop razmeroma efemernih naddržavnih inštitucij, to velja še toliko bolj.
Glede na mednarodno situacijo, ki bolj kot pred petimi ali desetimi leti buri duhove in o kateri ima skoraj vsak državljan svoje mnenje, je letos verjetneje, da se bodo kampanje v evropskih parlament po posameznih državah vendarle bolj kot v preteklosti osredotočale na probleme, ki so v pristojnosti EU.
Kljub temu pa bodo rezultati, kot vedno, interpretirani skozi optiko domačih političnih razmerij – navsezadnje je domača politika še vedno kriterij, po katerem velika večina volivcev oddaja svoj glas, pa naj se kampanja še tako vrti okoli evropskih in mednarodnih vprašanj.
V Sloveniji velja to še toliko bolj. Evropske volitve so namreč še zadnja priložnost, da stranke preverijo svojo realno podporo pred parlamentarnimi volitvami. In ker bodo prvič potekale skoraj natanko na polovici državnozborskega mandata, bodo ključen stresni test za koalicijo. Če bo stresni test preživela, bomo lahko na volitve vzvratno gledali kot na nepomembno epizodo: “Tresla se je gora, rodila se je miš”.
Verjetnost, da bo Robert Golob prvi levosredinski premier v zadnjih dvajsetih letih, ki bo vladal do konca mandata, se bo zvišala. Če pa bo podpora koalicijskim strankam potonila, potem lahko pričakujemo eskalacijo razkroja, generalko katere smo videli letošnjo jesen in zimo.
Na evropskih volitvah je na kocki več, kot se zdi na prvi pogled. Ankete, opravljene v zadnjih tednih, kažejo razmeroma enotno sliko. SDS – ki bo na tokratnih volitvah nastopila z najbolj desničarsko in najmanj sredinsko kandidatno listo doslej, še en znak drsenja iz Evropske ljudske stranke na desno – kraljuje na vrhu, s precejšnjim naskokom za Golobovimi “svobodnjaki”.
Ta naskok je skoraj gotovo nepremostljiv. Če ne drugega zato, ker imajo desnosredinske stranke na evropskih volitvah vedno prednost pred ostalimi. Levoliberalni komentatorji se radi tolažijo, da je to zaradi večje mobilizacijske sposobnosti desnice: ker manjša organizacijska sposobnost in slabši stik z lastnimi volivci ni ravno nekaj, s čim se velja hvaliti, se to rado reinterpretira, češ desničarski volivci so bolj čredni, medtem ko je levosredinski volivec večji “frajgajst” in se ne kot vojaček odpravi na volišče vsakič, ko ga pozove strankarska trobenta.
Toda v resnici nam volitve za volitvami dokazujejo nasprotno, namreč da je mobilizacijska sposobnost levosredinskega bloka večja: toda je izrazito negativna, usmerjena proti desni politični agendi, še zlasti pa proti osebi in politiki Janeza Janše.
Ker se evropskih volitev ne da spremeniti v referendum o Janezu Janši (vsaj ne, ko je ta opoziciji, to pa je bilo do zdaj še vsakič), evropske volitve pogosto pokažejo realno sliko podpore in zaupanja, ki ju imajo levosredinski volivci do svojih strank. Ta pa je pogosto porazno nizka. A tokrat, če naj verjamemo anketam, niti ne.
Gibanje Svoboda je sicer krepko pod svojim debitantskim rezultatom izpred dveh let, ko je zajadrala prav na valu omenjenega odpora proti vladi Janeza Janše. Toda rezultat, ki ga napovedujejo ankete, je vse prej kot katastrofalen. Dober mesec dni pred volitvami projekcije Gibanju Svoboda obljubljajo višji odstotek kot prednicam (LMŠ in SAB) pred petimi leti.
Po zadnji anketi Mediane bi Svobodi le malo manjkalo do tretjega mandata – kar bi bilo najvišje število poslancev, kar jih je skupina Renew oziroma pred njo ALDE kadarkoli izvolila v Sloveniji.
Slabše kaže SD-ju. Čeprav bi utegnila nekoliko izboljšati rezultat iz državnozborskih volitev (kar ne bi bil zanemarljiv dosežek glede na porazno stanje stranke pred kongresom), je na robu nevidnega D’Hondtovega praga – že majhna razlika v rezultatih ostalih strank in prvič v zgodovini bi lahko ostala brez evropskega poslanca.
Tudi zato, ker tega fiaska doslej ni napovedala nobena anketa (vse ji napovedujejo enega poslanca, pa čeprav za las), bi bil šok še toliko večji. Pokazalo bi se, da je bila odločitev za sklic kongresa še pred evropskimi volitvami precej tvegana: slabi rezultati bi nujno bili interpretirani kot nezaupnica novemu vodstvu in znova odprli vprašanje njegove sposobnosti.
Še zlasti, ker je bil sedanji predsednik izvoljen za las, potem ko se je v kampanjo spustil v zadnjem trenutku tako rekoč s padalskim desantom. Njegov imidž odrešitelja bi bil zelo načet, če bi stranka izpadla iz evropskega parlamenta. Kriza v stranki bi se znova na široko odprla.
Ob hkratnem solidnem rezultatu Gibanja Svobode bi to nedvomno še bolj ošibilo položaj ostalih koalicijskih partneric v vladi. Toliko bolj, ker je zdaj že jasno, da bo Levica tudi tokrat ostala brez evropskega poslanca. Njen resnični cilj (pa naj vodstvo to prizna ali ne) je ostati nad štirimi odstotki in morda marginalno izboljšati rezultat državnozborskih volitev.
Ne glede na ankete pa resnična uganka ostaja rezultat Svobode. O vedenju njenih volivcev vemo še premalo. A če bi res uspela ohraniti dva evropska poslanca in se kljub vsakodnevnim napovedim o skorajšnjem razsulu obdržati nad 20 odstotki (kar od prvih evropskih volitev v Sloveniji pred dvajsetimi leti ni uspelo še čisto nobeni levosredinski stranki), si bo lahko oddahnila.
Še tako dober rezultat SDS bo lahko namreč obrnila v svoj prid: če je bil raison d’être njenega nastanka ubranitev “svobode” pred nevarnostjo populistične desnice, bi šok rekordnega rezultata za SDS (ki lahko upa na štiri mandate ali 44,4 odstotkov vseh slovenskih poslancev v EP) lahko izkoristila za konsolidacijo svoje baze in utrditev svoje hegemonije levo od sredine. “Mogoče so vam moji kodri in dolg jezik postali nadležni, a še vedno sem edini, ki lahko prepreči Janševo vrnitev.”
Kombinacija dobrega rezultata za desnico in slabega rezultata za Svobodo pa bi pahnili sedanjo koalicijo v krizo, od katere si verjetno ne bi opomogla. In začel bi se proces iskanja novega odrešitelja …
Zaradi znižanih pričakovanj ima vladna stran razmeroma skromne cilje. Za SD je to ohranitev poslanca, za Levico ohranitev rezultata parlamentarnih volitev in za Svobodo ohranitev dveh poslancev, verjetno pa tudi vsaj 20 odstotkov podpore (karkoli pod tem rezultatom, ki še ohranja upanje na comeback, bi utegnilo odpreti krizo znotraj stranke, saj bi se marsikateri poslanec začel spraševati, ali je čas, da zapusti tonečo ladjo).
Toda ležernost, s katero je Svoboda sestavljala svojo volilno listo, in popolno pomanjkanje zavedanja, da strankam sedanje koalicije največja nevarnost grozi s strani list izvenparlamenatrne in populistične levice, so kljub anketam morda prvi znaki, da vladna ladja plove naravnost čerem nasproti.
Čez dober mesec bomo videli, ali jih bo uspela obiti ali bo znova prevladal njen samomorilski nagon.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje