Urška Velikonja: Evropska unija proti AstraZeneci

Mnenja 15. Jun. 202119:40 > 23. Jun. 2021 23:071 komentar
Delite:
Urška Velikonja
Foto: Denis Sadiković/N1

26. maja letos je na belgijskem sodišču potekala prva od obravnav, sklicanih na podlagi dveh tožb, ki jih je Evropska komisija vložila zoper AstraZeneco. Komisija podjetju očita kršitev pogodbe o nakupu cepiv, saj je v prvem četrtletju 2021 AstraZeneca dobavila le 30 milijonov od obljubljenih 120 milijonov odmerkov.

S prvo tožbo, vloženo aprila po sumarnem postopku, Evropska komisija zahteva izpolnitev pogodbe: dobavo cepiv. V drugi tožbi, vloženi nekaj tednov kasneje, Evropska komisija zatrjuje, da je AstraZeneca kršila pogodbo o dobavi cepiv, in zahteva primerno odškodnino.

Pravni ekipi, ki zastopata bojujoči se strani, sta na nasprotnih bregovih: Komisija zatrjuje, da je AstraZeneca kršila zavezo, da bo “po najboljših razumnih močeh” proizvedla in dobavila obljubljeno količino cepiva. AstraZeneca se brani, da je ravnala skladno s pogodbo. Glede na proizvodne kapacitete v Evropski uniji AstraZeneca enostavno ne zmore proizvesti več cepiva, kot ga je dobavila.

Zmago v postopku je nemogoče napovedati, saj pogodba vsebuje kontradiktorne določbe in zapleteno dejansko stanje. Gotovo pa je, da sta obe strani otežili delo sodišča in zagotovili, da bo njegova končna odločitev presenečenje. Pogodba je namreč sestavljena v angleščini, ki je v zadnjih dveh desetletjih postala “lingua franca” pogodbenega prava v evropskem prostoru, in vsebuje pogodbena določila, ki so izrazito anglosaksonska. Kljub temu bo po dogovoru strank o tožbi odločalo belgijsko sodišče po belgijskem pravu.

V teh ozirih pogodba odraža škodljive trende v evropskem pravnem prometu, ki so se razmahnili s širitvijo Evropske unije proti vzhodu. Prevlada angleščine je po eni strani razumljiva: jezikovne ovire so visoke, poleg tega pa je raven zaupanja med pravniki v različnih državah Unije nizka. Nemščina, francoščina in drugi veliki evropski jeziki so nesprejemljivi, kadar jih obe strani ne razumeta in ne uporabljata enako dobro. Angleščina je zapolnila vrzel. Žal pa je uporabi jezika sledila tudi recepcija anglosaksonskih pravnih institutov, ne da bi razumeli njihovo zgodovino in vsebinski pomen. Ta pomanjkljivost je zlasti kočljiva na področju pogodbenega prava, kjer so nesporazumi glede pomena posameznih besed in fraz, uporabljenih v pogodbi, že tako ali tako pogosti, zlasti če je med podpisom in domnevno kršitvijo preteklo več mesecev ali let in kadar je od razlage uporabljenega pojma odvisen uspeh v tožbi.

Določba, da se stranka zavezuje izpolniti pogodbo “po najboljših razumnih besedah, je ena od takih uvoženih pravnih institutov, ki v kontinentalni Evropi nimajo dolge zgodovine. V anglosaksonskem pravu se tovrstne določbe uporabljajo v pogodbah, kjer je velika negotovost, da bo pogodba izpolnjena. Tako imenovane “best efforts” klavzule so stalnica v angloameriških gospodarskih pogodbah, zlasti v pogodbah o prevzemih gospodarskih družb, kjer je izpolnitev pogodbe odvisna od soglasja konkurenčnih in drugih državnih organov in kjer ni redko, da med sklenitvijo pogodbe in njeno izpolnitvijo preteče leto dni in več. V takih okoliščinah se prodajalec ni pripravljen brezpogojno obvezati, da bo pogodbo izpolnil. Kupec, na drugi strani, pa ne želi prepustiti prodajalcu popolnoma prostih rok o izpolnitvi pogodbe, zato se stranki dogovorita za dodatne omejitvene obveznosti. Izkušene pravne pisarne so skozi dolgoletno prakso razvile pravo drsno lestvico obveznosti: od truda “po najboljših močeh” ali “po najboljših razumnih močeh” na eni strani do manj zavezujočih določb, ki od stranke zahtevajo, da ravna le “po poslovno razumnih močeh” ali zgolj, da si “prizadeva v dobri veri”. Končni izbor določbe, ki konča v pogodbi, je običajno odvisen od relativne pogajalske moči pogodbene stranke in od glasnosti njenega odvetnika.

V kontinentalnem pravu, po drugi strani, pa se stranke tovrstnih situacij lotevajo drugače. Običajno podrobno opredelijo vmesne korake, se dogovorijo za pravico do nadzora v času izpolnjevanja pogodbe, za obveznost zgodnjega obveščanja v primeru zamud, za omejitev sklepanja novih pogodb, garancije in pogodbene kazni. Nasprotno s tem se angloameriško pravo, kjer imajo sodni precedensi pravno moč, zanaša na bolj ohlapne določbe oziroma standarde: kupec se zaveže, da se bo po najboljših močeh trudil izpolniti pogodbo.

Evropska komisija in AstraZeneca sta sporno pogodbo podpisali 27. avgusta 2020, štiri dni pred tem, ko je AstraZeneca začela testirati cepivo na 30 tisoč prejemnikih v Združenih državah Amerike. V trenutku podpisa pogodbe je bilo glede proizvodnje in dobave AstraZenecinih cepiv ogromno negotovosti. V prvih fazah študij so cepivo testirali na majhnem številu ljudi. Širitev kroga testnih subjektov bi lahko pokazala, da cepivo na večjem številu prejemnikov povzroča resne stranske učinke ali da v določenih starostnih skupinah ni učinkovito. V tem času je AstraZeneca še pridobivala proizvodne kapacitete in prav tako ni bilo gotovo, da bo našla dovolj kvalificiranih in registriranih obratov za proizvodnjo aktivnih učinkovin in za mešanje ter stekleničenje cepiv.

Seveda bi strani lahko problem rešili kontinentalno, z opredelitvijo ciljev, ki jih mora AstraZeneca doseči v določenih terminih, z opredelitvijo sistema nadzora in zgodnjega obveščanja o morebitnih zamudah, ali z opredelitvijo želene količine cepiv in minimalne količine, ki bi še zadoščala za izpolnitev pogodbe. A nista: izbrali sta angloameriški pristop, ki je sedaj privedel do spora, za katerega nihče ni pripravljen napovedati, kako se bo končal.

Vedno bolj očitno pa postaja, da se je v letošnjih spomladanskih mesecih cilj tožbe izgubil. Zaradi po sedaj dostopnih podatkih resnejših stranskih učinkov v primerjavi s konkurenčnimi cepivi je povpraševanje v Uniji po cepivu AstraZenece razmeroma majhno, kjer je sploh še v uporabi. Pravdanje bo trajalo več mesecev in v tem času bodo države Unije s cepivi družb Pfizer/BioNtech, Moderna in Johnson & Johnson precepile vse, ki si to želijo. Če to drži, pravi cilj tožb proti AstraZeneci nista dostava dodatnih cepiv ali denarna odškodnina, ampak reševanje okrnjenega ugleda Evropske komisije, ki se otepa obtožb, da je zavozila postopek nakupa in razdelitve cepiv. Ne le AstraZeneca, tudi Evropska komisija na sodišču išče priznanje, da se je trudila po svojih najboljših močeh.

**

Dr. Urška Velikonja je profesorica prava na univerzi Georgetown v Washingtonu.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva. 

Komentari

Vaš komentar