Kljub naraščajočemu nezadovoljstvu javnosti in vztrajnemu pozivanju opozicijskega četverčka k predčasnemu odhodu na volišča se lahko zgodi, da bodo po treh zaporednih predčasnih volitvah prihodnje parlamentarne volitve redne. Vladajočim se namreč z odhodom z oblasti ne mudi. Prav tako večina strank z rezultati javnomnenjskih merjenj v zadnjem času ni zadovoljna oziroma se nadeja, da se lahko v prihodnjih mesecih (še) okrepi.
Opozicijske stranke LMŠ, SD, Levica in SAB vztrajajo: Janševa vlada, ki se ne ozira na ustavo in zakone, ki ne spoštuje odločitev sodišč, uničuje medije in nevladne organizacije ter ustrahuje drugače misleče, bi morala nemudoma oditi. Če so pred letom dni poskušale Janšo zamenjati z novim mandatarjem, sedaj izpostavljajo nujnost predčasnih volitev.
Vendar je do njih mogoče priti le na dva načina. Prvi je, da bi se za odhod s čela vlade odločil premier Janez Janša sam. Drugi pa, da bi mu državni zbor izglasoval konstruktivno nezaupnico, do imenovanja nove vlade pa ne bi prišlo. Oboje se zdi malo verjetno. Tudi iz izjav predstavnikov SDS, da bodo (redne) volitve maja, je mogoče sklepati, da Janša o odstopu ne razmišlja. Da bi uspelo opozicijskim strankam za podporo konstruktivni nezaupnici pridobiti nekaj zunanjih podpornikov aktualne vlade, torej poslance Desusa, SNS oziroma predstavnika manjšin, pa se zdi prav tako skoraj nemogoče. Skrajšanje mandata namreč nobenemu poslancu ni pogodu; tisti, ki se jim ponovna izvolitev v državni zbor ne obeta ali ne bodo ponovno kandidirali, so predčasnim volitvam še toliko manj naklonjeni.
Štiri opozicijske stranke bodo zaradi razmer v državi pri zahtevi po predčasnih volitvah zagotovo vztrajale – ne nazadnje bi s strinjanjem z rednimi volitvami nakazale, da soglašajo s politiko aktualne vlade in v precejšnji meri izgubile predznak alternative. Vendar pa obstaja nekaj dejavnikov, zaradi katerih bi bile vsaki od njih bolj pogodu redne volitve. Stranka SD, ki je imela po javnomnenjskih raziskavah še pred nekaj meseci opazno prednost pred ostalimi levosredinskimi strankami in je pričakovala, da jo bodo volilci tudi zaradi tega prepoznali kot najresnejšo konkurentko SDS, je to prednost v zadnjem času skorajda izgubila. Po raziskavi agencije Mediana ji je podpora že dvakrat zapored pomembno padla in se je oktobra tako rekoč izenačila z LMŠ in Levico. Zato si Socialni demokrati zagotovo želijo, da bi pred volitvami krivuljo obrnili navzgor.
Prav tako z rezultati javnomnenjskih merjenj ne more biti zadovoljna LMŠ. Čeprav je stranka trend padanja podpore, ki se je začel z odstopom Marjana Šarca s premierskega mesta, v zadnjih mesecih zaustavila, pa je delež glasov še vedno daleč od njenih zvezdnih časov in od strankinih ambicij. Tako SD kot LMŠ imata očitno težavo s svojo identiteto. Prva je precej svoje socialdemokratske prepoznavnosti v zadnjih letih izgubila. LMŠ je še na slabšem, saj ji svoje identitete doslej ni uspelo najti.
V obeh omenjenih levosredinskih strankah je sicer mogoče slišati, da jih javnomnenjski rezultati, ki se od ankete do ankete precej razlikujejo, ne vznemirjajo, da se v volilni kampanji in celo na samem volišču zadeve lahko precej spremenijo, da so na volitve pripravljeni, sicer pa bi imeli tudi ob takojšnji odločitvi za predčasne volitve za nagovor volilcev še dobra dva meseca časa … Nekateri naši sogovorniki kot enega od razlogov v prid predčasnim volitvam omenjajo tudi majhno možnost, da bi se do tedaj pojavila (relativno močna) nova stranka. Tako vsaka od obstoječih strank upa, da ji bo uspelo v prihodnjih mesecih pritegniti pomemben del neopredeljenih volilcev, ki po vseh javnomnenjskih raziskavah obsegajo okoli tretjino vprašanih. A se delež neopredeljenih za zdaj ne zmanjšuje.
Na levi polovici političnega prostora je lahko z rezultati javnomnenjskih anket v zadnjih mesecih najbolj zadovoljna Levica, zaradi česar bi ji skorajšnje volitve ustrezale. A ne gre spregledati, da prav stranki Luke Mesca nezadovoljstvo med ljudmi, ki se v zadnjem času odraža tudi v številnih protestih, najbolj dviguje priljubljenost. Zato bi ji utegnila ob naraščanju tega nezadovoljstva podpora v prihodnjih mesecih še zrasti. Dodatno bi ji utegnilo koristiti, če bi v svoje vrste pritegnila nekaj uglednih strokovnjakov, s čimer bi v javnosti okrepila vtis, da z vstopom v morebitno prihodnjo levosredinsko vlado misli resno in je v njej pripravljena odigrati odgovorno vlogo. Njen adut bi torej lahko bil, če bi ji uspelo s strokovnimi nastopi preglasiti pobalinske izjave poslanca Mihe Kordiša.
Da bi ji lahko podpora, ki se ji v zadnjem času dviguje, v prihodnjih mesecih še zrasla, javnomnenjske ankete kažejo tudi SAB. Ta se z dodatnimi prihodi članov Desusa v njene vrste ne želi zgolj prikazati kot mikavna stranka, temveč tudi okrepiti svojo ne ravno razvejano terensko mrežo. Generalni sekretar stranke Jernej Pavlič pravi, da gredo – ne glede na pozitiven trend stranke – lahko na volitve takoj ali pa čez štiri mesece. Zavedajo se namreč, da jih sedanji trend rasti podpore na prvo mesto med opozicijskimi strankami ne bo izstrelil, njihova želja, ki se jim že uresničuje, pa je, da bi v kampanjo vstopili z javnomnenjskimi rezultati, ki bi jim kazali uvrstitev v parlament. V SAB bi se torej radi izognili zgodbi izpred štirih let, ko so morali zaradi nizke podpore v javnomnenjskih anketah v kampanji vseskozi ponavljati, da bo stranka prišla v parlament, in torej odpravljati dvom volilcev, da bo njihov glas izgubljen. Po dosedanjih Pavličevih izkušnjah se sicer ključni del volilcev o tem, koga bo obkrožil, odloči v zadnjih treh tednih pred volitvami.
SDS se slabih vremenskih razmer ni treba bati
Vodja poslanske skupine SDS Danijel Krivec je pred dnevi za N1 kot enega od razlogov, zakaj nobeni od strank predčasne volitve ne bi bile pogodu, navedel, da bi se te odvile v zimskem času. “To bi bil čas zasneženih cest, ko se ljudem še iz hiše ne da iti,” je dejal. Čeprav so te njegove besede v delu levice naletele na posmehljive komentarje, pa je dejstvo, da je levo volilno telo težje pritegniti na volišča kot volilce desnice in da tudi vremenske razmere pri njih niso zanemarljive. Ali kot je dejal eden naših sogovornikov iz levosredinskih političnih vrst: “Če je vreme lepo, gredo naši volilci na morje, če je preveč slabo, se jim ne ljubi na volišča.”
Nasprotno se SDS, ki ima zelo zvesto volilno telo, opaznega osipa njenih volilcev v primeru slabih vremenskih razmer ni treba bati. Prav tako javnomnenjska merjenja Slovenskim demokratom kažejo stabilno podporo in bodo v primeru tako rednih kot predčasnih volitev najresnejši tekmeci za zmago. Ne gre tudi spregledati, da je SDS že sestavila kandidatne liste in je na volitve skoraj povsem pripravljena.
Kljub temu pa Janševega odstopa s premierskega mesta, kar bi omogočilo predčasne volitve, ne gre pričakovati. Razlogov za to je več. Prvi je, da Janša ne odstopa, kar je nazorno pokazal leta 2013, ko je na čelu vlade vztrajal tudi po tem, ko so koalicijo zapustili Državljanska lista, Desus in SLS ter sta v njej ostali le SDS in NSi. Ne nazadnje je bivši premier Marjan Šarec največ posmeha Slovenskih demokratov deležen zato, ker je “vrgel puško v koruzo”.
Drugi razlog, da si SDS predčasnih volitev ne želi, je, da namerava – sodeč po dosedanjem ravnanju – pred iztekom mandata izpeljati še nekaj obsežnih finančnih projektov in kadrovskih nastavitev po ministrstvih, v organih v sestavi, podjetjih v državni lasti in javnih medijih. Prav tako tudi ne gre zanemariti, da javnomnenjska merjenja SDS veliko možnosti, da bi ji po volitvah uspelo ponovno sestaviti vlado, ne kažejo. Njenima sedanjima koalicijskima partnericama se namreč – tako kot tudi zunanjim podpornicam aktualne vlade – na volitvah nakazuje (dokaj) slab rezultat, za oblikovanje novih povezav na desnici pa potrebuje čas.
NSi poudarja sredino, SMC povezovanje
Novi Sloveniji javnomnenjske raziskave sicer kažejo, da se ji bo v državni zbor uspelo uvrstiti, izboljšanja rezultata zadnjih volitev pa ji ne napovedujejo. Zato je mogoče pričakovati, da bodo krščanski demokrati v volilni kampanji, ki so jo že začeli, izpostavljali razlike med svojo stranko in mnogo večjo koalicijsko partnerico SDS ter še okrepili sklicevanje na svojo sredinsko pozicioniranost. Vprašanje pa je, koliko bodo po poldrugem letu zagovarjanja tudi najbolj spornih Janševih potez pri tem uspešni.
NSi je sicer po Sloveniji že razobesila številne jumbo plakate s podobami svojih ministrov, ki jih v stranki poskušajo prikazati kot najbolj učinkovite člane aktualne vlade. Zadnje prizadevanje prvaka stranke Mateja Tonina, da bi se proslavil kot mediator med vladajočimi in opozicijo, pa je klavrno propadel. Njegova pobuda, da bi opozicija v času slovenskega predsedovanja Svetu EU umirila napade na vlado in da bi podprla proračuna za prihodnji dve leti, v zameno pa bi na začetku prihodnjega leta razpisali predčasne volitve, je bila namreč deležna ostrih kritik tako v opozicijskem četverčku kot pri koalicijskih partnericah. Oboji so v Toninovem izpostavljanju pripravljenosti na predčasne volitve prepoznali blef, saj bi bile te po njegovem predlogu le nekaj tednov pred prvim možnim datumom rednih volitev. Premierja Janšo pa je po naših informacijah Toninova javna predstavitev predloga močno vznejevoljila, češ da njemu tempa že ne bo narekoval.
Med strankami, ki se jim vstop v parlament ne obeta, je SMC Zdravka Počivalška. Odhodu na smetišče politične zgodovine naj bi se sicer poskušala izogniti z združevanjem in s povezovanjem z nekaterimi zunajparlamentarnimi strankami in skupinami. Za to pa potrebuje čas in ji torej predčasne volitve ne bi ustrezale. Ob tem pa vendarle ne gre spregledati, da med vodilnimi predstavniki strank, ki naj bi nastopile s skupno kandidatno listo Povežimo Slovenijo, obstaja kar nekaj starih zamer in tudi novih sporov, ki lahko projekt resno ogrozijo.
Dobre rešitve za Desus ni
Ne glede na to, ali bi bile volitve predčasne ali na zadnji možni redni datum 5. junija prihodnje leto, stranki Desus kaže izrazito slabo. Njen poslanec Ivan Hršak je sicer svoje nasprotovanje zadnjemu sklepu sveta Desusa, da stranka ne podpira proračuna in Janševi vladi odreka kakršnokoli pomoč, pospremil z besedami, da bi padec ključnega akta države privedel do predčasnih volitev, na katere pa stranka ni pripravljena. Ker so poslanci Desusa v zadnjem letu dni večkrat pokazali, da so razlog za njihovo podporo vladnim predlogom predvsem osebni interesi, se njihovi strankarski kolegi tokratnemu Hršakovemu izpostavljanju skrbi za prihodnost Desusa zgolj nasmihajo.
Naši sogovorniki iz stranke upokojencev poudarjajo, da z organizacijskega vidika priprave na predčasne volitve za Desus ne bi predstavljale večjega zalogaja, saj bi z razvejano terensko mrežo lahko hitro organizirali kampanjo in tudi sestavili kandidatne liste. Slabi rezultati, ki jih stranki kažejo javnomnenjska merjenja, pa jih na predčasne volitve ne vlečejo. Vendar pa je v Desusu zaznati tudi bojazen, da jim utegne nadaljnje soliranje poslancev, ki lahko privede do novih prestopov članov v druge stranke, že tako klavrno podobo v javnosti še poslabšati in bi lahko na rednih volitvah dosegli še slabši rezultat kot na predčasnih. Dobre rešitve za stranko upokojencev torej ni na obzorju.
Prav tako javnomnenjska merjenja možnosti za vstop v državni zbor ne nakazujejo SNS. Ob tem sicer ne gre spregledati, da se tudi pred zadnjimi volitvami Jelinčičevim nacionalistom vrnitev v parlament ni nakazovala, a jim je zaradi visoke podpore v vzhodnem delu Slovenije to vendarle uspelo.
