Podjetje SCL, ki ga je vodil novi minister za pravosodje Marjan Dikaučič, je dvakrat zamenjalo lastnika. Obakrat je bila kupnina en evro, kar je malo tudi za podjetja, ki so samo lupine.
Marjan Dikaučič, ki so ga poslanci s 44 glasovi za in 41 proti izvolili na mesto ministra za pravosodje, še vedno ni prepričljivo zavrnil očitkov o svoji podjetniški preteklosti. Dodatne dvome sprožajo podatki iz sodnega registra, da je bilo podjetje SCL, katerega direktor je bil Dikaučič, dvakrat prodano za en evro.
“Ponudbe raznih družb”
Prejšnji četrtek je Dikaučič na seji odbora za pravosodje najprej poudaril, da podjetje SCL ali Street Cargo Logistic ni poslovalo. “Bilo je projektno ustanovljeno, namenjeno tujim partnerjem. Zaradi zakompliciranosti in našega trga se nato niso odločili stopiti na ta trg,” je dejal. Zato podjetje nekaj let ni poslovalo in ni imelo nobenih prihodkov, je nadaljeval. V Sloveniji, je razlagal, pa obstajajo “razne družbe”, ki pozorno spremljajo podatke in iščejo nedejavne družbe z omejeno odgovornostjo. “Mesečno dobivaš v nabiralnik ponudbe, če bi podjetje odprodal, in potem se je družbenik odločil to prodati,” je dejal.
Vendar to ne pojasni vseh dejstev. Leta 2012 je takratni lastnik in direktor SLC Jakob Žlender iz Šmarij pri Jelšah – podjetje se je takrat imenovalo Jaki Transport – za en evro prodal Tadeju Reismanu iz Šentilja. Ta je podjetje preimenoval v SCL in za direktorja nastavil Dikaučiča. O poslovanju res ni nobenih podatkov, saj bilance od leta 2002 vsebujejo samo ničle. Po javno dostopnih podatkih podjetje med letoma 2005 in 2017 ni imelo tekočega računa.
Podjetje je tekoči račun pri Delavski hranilnici odprlo aprila 2017, dva meseca pozneje, 7. junija 2017, pa je banka ta račun blokirala. Podjetje z blokiranim računom je 3. julija 2017 Reisman za en evro – kot dokazuje izpisek iz sodnega registra – prodal mariborskemu brezdomcu Tomažu Ivancu. Z Ivancem nam ni uspelo priti v stik, Reisman pa nam je v telefonskem pogovoru povedal samo, da se dogajanja izpred štirih let ne spomni.
Ob menjavi lastništva je Dikaučiča na mestu direktorja zamenjala Ukrajinka Olena Holiuk iz Mariupola v Ukrajini. Banka je blokado računa umaknila avgusta 2017, leto dni pozneje pa jo je ponovila. Od takrat račun SCL ni bil blokiran samo slaba dva meseca, med 10. aprilom in 1. junijem 2020. Pred 12 dnevi je banka račun, na katerem ni bilo dovolj denarja za poplačilo obveznosti, zaprla, prejšnjo soboto pa je bil znova začet postopek izbrisa podjetja. Sprožila ga je Agencija za javnopravne evidence in storitve (Ajpes), ker SCL ne oddaja letnih poročil.
Prvič je Ajpes izbris sprožil junija 2019, a ga je sodišče ustavilo, ker se je oglasil neki upnik in dokazal, da ima do podjetja terjatev. Ta upnik je najverjetneje država. V istem času, julija 2019, se je namreč podjetje prvič znašlo na seznamu davčnih dolžnikov. Od takrat je na tem seznamu napredovalo iz kategorije, v kateri so dolžniki s 5.000 do 10.000 evrov dolga, do kategorije med 30.000 do 50.000 evrov dolga.
Praksa, ki upravitelje običajno moti
Ti podatki sprožajo dvom o Dikaučičevi razlagi. Iz nje bi bilo mogoče sklepati, da je Ivanc podjetje SLC želel kupiti zase ali kot slamnati lastnik za skritega dejanskega lastnika. Vendar nizka kupnina kaže, da je tudi Reisman ali želel novemu lastniku narediti uslugo ali se je želel podjetja znebiti brez likvidacije. Dikaučič se na naše klice in SMS-sporočila ni odzval, v državnem zboru pa je dal samo kratko izjavo in ni odgovarjal na vprašanja novinarjev.
Zgodba je nenavadna tudi zato, ker je Dikaučič v zadnjih letih opravljal delo stečajnega upravitelja. Ti pa se pogosto pritožujejo prav zaradi vzorcev delovanja, ki se kaže pri podjetju SCL. Ko gre podjetje v stečaj, upravitelji večkrat najdejo prazno lupino, zadolženo in brez premoženja. Direktorji in lastniki so v teh primerih največkrat tujci ali brezdomci, ki so ali nedosegljivi ali o poslovanju podjetja ne vedo nič. Čeprav je večinoma očitno, da so za dolgove krivi prejšnji zastopniki, je dokazovanje njihove krivde dolgotrajno in težko. Upravitelji pa pogosto razočarano ugotovijo, da (državni) upniki niso pripravljeni financirati civilnih tožb.
MD Expo prodal za 500 evrov
Preprodaje podjetij v Sloveniji sicer res potekajo tudi na način, ki ga je opisoval Dikaučič. Ta trg s podjetji obstaja predvsem zato, ker podjetniki, ki “potrebujejo” veliko podjetij, niso pripravljeni plačati 7.500 evrov ustanovnega kapitala in iščejo podjetja po nižjih cenah. Pri tem gre običajno za uporabo podjetij za sporne posle, zato so prejšnje vlade s spremembami zakonodaje poskušale to omejiti.
Kljub temu se preprodaje, za katere ni jasno razvidnih razlogov, nadaljujejo. V teh primerih se podjetja običajno kupijo za nekaj sto evrov. Dikaučič sam je na primer marca 2013 za 500 evrov kupil podjetje Argo Trgovina. Preimenoval ga je v MD Expo, nato z njim po javno dostopnih podatkih ni posloval.
Oktobra 2016 je Dikaučič podjetje MD Expo za 500 evrov prodal Tomislavu Cikojeviču, ki ga je preimenoval v Agro Robomar in z njim začel ustvarjati več kot 700 tisoč evrov prihodkov na leto.
V Agro Robomaru so nam pojasnili, da proizvajajo tudi polizdelke za nemške naročnike. Ti naj bi zahtevali, da so podjetja, s katerimi poslujejo, stara vsaj pet let in imajo prijavljeno ustrezno dejavnost. “Prek interneta smo našli podjetje, ki ustreza pogojem, in se dogovorili za odkup,” so nam v Agro Robomar povedali, zakaj so od Dikaučiča kupili podjetje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje