V slovenskih mestih javnega prevoza med polnočjo in peto uro zjutraj praktično ni. Zaradi tega se nekateri zaposleni, ki morajo v službi ostati tudi pozno v noč ali pa začnejo zgodaj zjutraj in bi želeli na delovno mesto priti z avtobusom, znajdejo v zadregi. Je dolžen delodajalec zaposlene, ki nimajo avtomobila, razporediti na delo tako, da lahko uporabijo javni promet? Je smotrno izplačevati potne stroške v višini mesečne vozovnice, če pa vozni red ne omogoča prihoda na delo z avtobusom?
Na nas se je obrnila bralka, ki živi v okolici Ljubljane. Zadnji avtobus do domačega kraja ima iz centra Ljubljane ob 22.25, a njeno delo občasno poteka tudi po 23. uri. Ker sama nima avtomobila, se zato ob takšnih dnevih znajde v stiski. Ji je delodajalec dolžen omogočiti delo v terminih, ko ima za prihod na delo in odhod domov na voljo javni prevoz?
Dodatna težava je tudi, da je najbližja avtobusna postaja od njenega doma oddaljena tri kilometre. To pomeni, da v družini kar nekaj časa namenijo usklajevanju poti proti prestolnici. Se javni prevoz, ki je od doma delavca oddaljen tri kilometre, še šteje za ustreznega? Kako je s povračilom potnih stroškov v tem primeru, se sprašuje bralka.
Delodajalec se ni dolžen prilagoditi
Delodajalec se ni dolžen prilagoditi delavcu, če ta nima ustreznega javnega prevoza za prihod na delo, so jasni na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Delavec je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi seznanjen tudi s tem, kdaj bo opravljal delo. Zaposleni ima sicer možnost, da delodajalcu predlaga, da bi delo zaradi prevoza opravljal na primer samo v dopoldanski izmeni, vendar je prilagoditev delovnika stvar dobre volje delodajalca, so pojasnili v njihovi pravni službi.
Lahko delavec za nekatere dneve dobi povrnjeno vozovnico, za druge pa kilometrino?
Kaj pa se v tem primeru zgodi s povračilom stroškov prevoza na delo in z njega? Zakon o delovnih razmerjih določa, da delavcu pripada povračilo stroškov prevoza. Podrobnosti, kot so, ali se delavcu povrne strošek vozovnice za javni promet ali kilometrina, kaj se šteje za ustrezen javni prevoz in kakšna je višina izplačila, pa določajo kolektivne pogodbe. Povračilo stroškov prevoza lahko v svojih aktih dodatno uredi tudi delodajalec. Vendar pri tem velja hierarhija: osnova je zakon, ki določa minimalne pravice. Sledi kolektivna pogodba, ki mora delavcem nuditi višje pravice od zakona. Delodajalec pa lahko v svojih aktih zaposlenim zagotovi še ugodnejše pravice.
Kolektivne pogodbe večinoma določajo, da delavcu pripada povračilo vozovnice za javni promet. Če delavcu ni zagotovljen javni prevoz, mu pripada povračilo kilometrine. Vendar ima vsaka kolektivna pogodba svoje posebnosti.
Ali je torej mogoče, da delavec za dneve, ko dela dopoldne in ima možnost javnega prevoza, dobi povrnjene stroške vozovnice, za druge dneve, ko dela ponoči in nima javnega prevoza, pa kilometrino? “To je možno,” odgovarja pravna služba ZSSS. Vendar: če je delavec upravičen do mesečne vozovnice, če javni prevoz ni zagotovljen, pa do kilometrine, se strošek mesečne vozovnice v dnevih, ko prejme kilometrino, ne sme znižati. Obstaja pa tudi možnost, da se delavcu, če je to zanj ugodnejše, avtomatsko prizna le strošek kilometrine.
“Kolektivne pogodbe in akti delodajalca določajo le višino povrnitve prevoza na delo, ki jo mora delodajalec izplačati delavcu. To ne pomeni, da mora delavec to možnost dejansko izkoristiti. Kako se bo vozil na delo, je odločitev delavca,” so poudarili v pravni službi.
Delavec, ki nima urejenega prevoza, ne sme biti razporejen na nočno delo
Ministrstvo za delo pa je opozorilo, da zakon o delovnih razmerjih posebno pozornost namenja nočnemu delu. “Delodajalec ne sme razporediti na nočno delo delavca, ki nima urejenega prevoza na delo in z dela. V zvezi s tem pa ne določa natančneje, ali to pomeni, da mora delavec imeti možnost lastnega prevoza,” so zapisali. V praksi to pomeni, da lahko prevoz zagotovi delodajalec ali pa mora obstajati možnost javnega prevoza oziroma mora imeti delavec na voljo lasten prevoz.
Kot nočno delo se šteje delo v času med 23. in 6. uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne, so še pojasnili na ministrstvu.
Kaj pa, če dejavnost nima kolektivne pogodbe?
Kaj pa pri dejavnostih, ki nimajo kolektivne pogodbe? “Problem lahko nastane zlasti tam, kjer nimajo kolektivne pogodbe in tudi delodajalec tega ni uredil v svojih aktih. Sodna praksa se je v teh primerih opredelila, da se uporabi kolektivna pogodba primerljivih dejavnosti,” pravijo v pravni službi ZSSS.
V enem od konkretnih primerov, o katerem je odločalo sodišče, se je izkazalo, da dejavnost nima lastne kolektivne pogodbe, niti ne obstaja primerljiva kolektivna pogodba. Zato je sodišče odločilo, da delavcu pripada povračilo stroškov poti na delo v višini, ki jo določa uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Ta recimo določa maksimalno višino kilometrine, ki ni obdavčena, na 0,21 evra za vsak polni kilometer. “Gre za eno izmed sodnih praks, ki je za delavca ugodna,” so ocenili v pravni službi.
Kdaj se šteje, da delavec nima ustreznega javnega prevoza?
Težava je, da marsikatera kolektivna pogodba ne opredeljuje, kdaj delavcu ni zagotovljen ustrezni javni prevoz. To lahko podrobneje opredeli delodajalec v svojih pravnih aktih. V primeru spora pa lahko o tem odloči tudi sodišče. V preteklosti se je sodna praksa sklicevala tudi na kolektivno pogodbo za javni sektor, ki pa ne velja več. “Trenutno je težko napovedati, kako bi se odločilo sodišče pri primerljivi zadevi glede na trenutno zakonodajo,” so dodali v pravni službi.
Na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije so doslej obravnavali nekaj takšnih primerov. A se delavci pogosteje obrnejo na njihovo pravno službo z vprašanji, ali so potni stroški ustrezno izplačani. “Ravno zaradi takšnih primerov delodajalce spodbujamo, da eksplicitno uredijo ta vprašanja. Tako se ve, kdaj javni prevoz ni zagotovljen, tudi delavci so seznanjeni s tem, kaj jim pripada. Je pa to stvar kolektivnih pogajanj,” na delodajalce apelirajo v ZSSS. “Gre za pravno praznino, ki jo mora napolniti sodišče,” so še dodali.
Pogledali smo, kaj določajo nekatere kolektivne pogodbe
Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine določa, da so zaposleni upravičeni do najmanj 85 odstotkov vozovnice za javni prevoz. Če delavec nima možnosti javnega prevoza, mu pripada kilometrina v višini 0,17 evra za vsak polni kilometer. Če delavec dela na dan, ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, pripada delavcu na ta dan še povračilo stroška za prevoz z drugim ustreznim sredstvom.
Kolektivna pogodba za gostinstvo in turizem določa, da delavcem pripada povračilo stroškov v višini 100 odstotkov najcenejšega javnega prevoza. Če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, mu pripada povračilo stroškov prevoza v višini 0,18 evra za polni kilometer. Če je najbližje postajališče javnega prometa od bivališča oddaljeno več kot dva kilometra, delavcu pripada tudi kilometrina za prevoz do postajališča. Če je za delodajalca ugodneje in delavec ne predloži potrdila o nakupu vozovnice, pa lahko zaposlenemu izplača kilometrino.
Kolektivna dejavnost za obrt in podjetništvo določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov prevoza v višini 100 odstotkov cene najcenejšega javnega prevoza ali do povračila stroškov prevoza najmanj v višini 0,18 evra za vsak polni kilometer. V primeru bolniške odsotnosti, ki traja manj kot 10 delovnih dni, je delavec upravičen do celotnega zneska mesečne vozovnice, če predloži dokazilo o plačilu.
Kolektivna pogodba za grafične dejavnosti določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov prevoza v višini najmanj 70 odstotkov cene najcenejšega javnega prevoza. Če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, mu pripada povračilo stroškov prevoza v višini 0,13 evra za poln kilometer razdalje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!