Menu Item
Ministrstvo za zdravje je v javno razpravo poslalo predlog zakona o psihoterapiji. V njem ločuje med psihoterapevti in kliničnimi psihoterapevti, določa pogoje za pridobitev licence in opredeljuje naloge nosilca javnega pooblastila. Predlog zakona pa določa tudi, da bo minister določil najvišjo dovoljeno ceno psihoterapevtske obravnave zunaj javnozdravstvene mreže.
Po 20 letih pozivov k ureditvi psihoterapije in številnih osnutkih zakona, ki so pristali v predalu, je ministrstvo za zdravje konec prejšnjega meseca v javno razpravo poslalo predlog zakona. Že napoved zakona, ki si ga je ta vlada kot prva uvrstila med koalicijske prioritete, je močno razburila. Strokovna javnost se je razdelila na dva pola: izvajalce psihoterapije v zdravstvu (gre za klinične psihologe, psihiatre in pedopsihiatre), in terapevte, ki ne delujejo v zdravstvu, izobraževali pa so se ali na teološki fakulteti ali Univerzi Sigmunda Freuda ali v različnih društvih. Oboji so se strinjali, da je treba področje urediti, a vidijo različne rešitve. Kako se je razpletanja gordijskega vozla lotilo ministrstvo?
Ministrstvo za zdravje v predlogu zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti ločuje med psihoterapevti in kliničnimi psihoterapevti. Oboji bi za izvajanja psihoterapevtske dejavnosti potrebovali licenco in bi morali biti vpisani v register psihoterapevtov in kliničnih psihoterapevtov, vendar bi klinično psihoterapevtsko dejavnost lahko izvajali le izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki bi dobili dovoljenje skladno z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost. Seznam dovoljenih psihoterapevtskih pristopov bi po predlogu zakona določil minister, ki bi moral pred tem pridobiti mnenje nosilca javnega pooblastila in razširjenega strokovnega kolegija za psihoterapijo.
Kdo bo lahko pridobil licenco?
Za pridobitev licence predlog zakona določa več pogojev:
- Kandidati za pridobitev licence bi morali imeti izobrazbo, pridobljeno po univerzitetnem študijskem programu druge stopnje, oziroma izobrazbo, ki ustreza tej ravni izobrazbe in je v skladu z zakonom uvrščena najmanj na raven osem.
- Kandidati za psihoterapevte bi morali skupno opraviti najmanj 1.900 ur različnih usposabljanj. Tako bi morali opraviti najmanj 600 ur teoretičnega usposabljanja ter najmanj 100 ur kroženja v psihiatričnih klinikah, psihiatričnih bolnišnicah in centrih za duševno zdravje. Imeti bi morali najmanj 250 ur osebnih izkušenj v psihoterapevtskem pristopu, za katerega se usposabljajo, najmanj 650 ur izvajanja psihoterapevtske obravnave pod neprekinjeno supervizijo ter najmanj 300 ur usposabljanja na področju duševnega zdravja in drugih sorodnih področij.
- Klinični psihoterapevti pa bi morali poleg tega opraviti tudi najmanj sto ur dodatnega izobraževanja na področju psihopatologije. Hkrati pa bi morali namesto 100 ur opraviti 200 ur kroženja.
- Priznale bi se lahko tudi ure usposabljanja, ki so del študija ali specializacije. Za opravljeno usposabljanje bi se štelo tudi izobraževanje na akreditiranem študijskem programu.
Ob prejšnjih osnutkih predloga zakona je nekaj prahu dvignila ideja, da bi bil eden izmed pogojev za pridobitev licence tudi starost. V zdajšnjem predlogu je najnižja starost (najmanj 28 let) določena le za pridobitev licence za kliničnega psihoterapevta, kandidatom za psihoterapevta pa tega pogoja ni treba izpolnjevati.
Psihoterapevti in klinični psihoterapevti bi licenco pridobili za obdobje sedmih let, nato pa bi jo morali podaljševati. Opravljanje psihoterapije brez licence bi se kaznovalo z globo.
Nosilcev javnega pooblastila bi lahko bilo več
Nad podeljevanjem licenc, vpisom v register in kodeksom poklicne etike bo bdel nosilec javnega pooblastila, izhaja iz predloga zakona. Ministrstvo bo lahko javno pooblastilo podelilo eni ali več pravnim osebam, ki pa morajo zastopati vse psihoterapevtske pristope.
Možnost podelitve več javnih pooblastil je novost v predlogu zakona, do sedaj se je v razpravi o pripravi tega zakona namreč govorilo o podelitvi le enega javnega pooblastila. Nekateri pa so ob tem opozarjali, da lahko javno pooblastilo posamezna organizacija tudi izkoristila na način, da bi psihoterapevtom, ki niso iz njihovih vrst, onemogočili dostop do licenc.
Po predlogu zakona bo javno pooblastilo minister podelil za največ pet let. Nosilec javnega pooblastila bo nadziral in certificiral tudi teoretična usposabljanja, bdel nad njihovim izvajanjem ter izvajal strokovni nadzor nad delom psihoterapevtov in kliničnih psihoterapevtov.
Nosilec javnega pooblastila bo bdel nad registrom psihoterapevtov in kliničnih psihoterapevtov. V njem bodo na voljo podatki o izobrazbi in usposobljenosti za psihoterapevtske pristope, licenci, o morebitnih ukrepih, ki so jim jih izrekli v preteklosti, ter zaposlitvi.
Predlog zakona psihoterapevtom nalaga odgovornost za morebitne posledice izvajanja obravnave. Dolžni bodo skleniti tudi zavarovanje za škodo, ki bi jo lahko povzročili. Če tega ne storijo, jih lahko kaznujejo z globo.
Predlog zakona določa prehodno obdobje. Vsi, ki bi želeli pridobiti licenco, bodo to lahko storili najkasneje v štirih letih po uveljavitvi zakona. Morebitna manjkajoča usposabljanja bodo lahko opravili v osmih letih po uveljavitvi zakona. V štiriletnem obdobju pa bodo lahko vsi, ki bodo izkazali namero za pridobitev licence, še naprej izvajali psihoterapevtsko obravnavo, kot so jo do sedaj.
Minister bo predpisal najvišjo dovoljeno ceno psihoterapije
Malo razprave pa se je do sedaj vrtelo okoli najpomembnejših vprašanj za vse, ki pomoč psihoterapevta potrebujejo, a danes do njega ne morejo. Tudi predlog zakona, ki ga je ministrstvo poslalo v javno razpravo, ne govori o izboljšanju dostopnosti psihoterapevtov, o financiranju psihoterapije in o možnostih, da bi zdravljenje pacientom krila zdravstvena zavarovalnica.
Prinaša pa možnost, da bi minister določil najvišjo dovoljeno ceno psihoterapevtske obravnave zunaj javnozdravstvene mreže. Pri tem bo moral upoštevati izobrazbo psihoterapevtov ter izvajanje posameznih pristopov, metod in tehnik. Minister bo predpisal tudi, koliko časa mora trajati posamezna psihoterapevtska obravnava.
Javna razprava podaljšana do 31. avgusta
Sprva je bil začetek javne razprave o zakonu, ki je svoje mesto našel tudi v koalicijski pogodbi, napovedan za oktober lani. A se je objava zakonskega predloga mesec po mesec zamikala. Konec februarja so na ministrstvu za zdravje rešitve za področje psihoterapije predstavili medijem in napovedali njegovo objavo na portalu e-demokracija, vendar se to ni zgodilo.
Predlog zakona je ministrstvo naposled v javno razpravo poslalo na zadnji junijski petek popoldne, za zbiranje pripomb pa določilo enomesečni rok. Nato je več organizacij in fakultet zahtevalo podaljšanje javne razprave, ministrstvo pa je temu ugodilo in javno razpravo podaljšalo do 31. avgusta.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje