Že med pripravo je zakon, ki bi urejal področje psihoterapije, javnost razdelil na dva pola. Kakšne rešitve so poiskali na ministrstvu? Komu bodo pritrdili pri najbolj perečih vprašanjih? Kako bodo zagotovili, da bo pomoč, ki jo bodo dobili ljudje, kakovostna? O vsebini predloga zakona o psihoterapiji smo se pogovarjali z vodjo delovne skupine za pripravo stališč do zakona o psihoterapiji, dr. Mojco Zvezdano Dernovšek.
Delovna skupina ministrstva za zdravje, ki je oblikovala predlog zakona o psihoterapiji, bo besedilo predloga predvidoma poslala v nadaljnji postopek v torek. “Osnovni namen zakona je, da rečemo bobu bob,” je v pogovoru za N1 dejala psihiatrinja ter profesorica dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Poudarila je, da mora zakon določiti vsaj, kdo lahko dela kaj, in dodala, da mora biti dovolj politične volje za sprejetje zakona.
Medtem ko so stvari v zdravstvu bolj ali manj jasne, je veliko nejasnosti pri dejavnosti tistih terapevtov, ki delujejo izven zdravstva. Ti se lahko za poklic izučijo ali na ljubljanski teološki fakulteti ali na Univerzi Sigmunda Freuda (SFU). Vendar resničnega nadzora nad njihovim delovanjem ni, za psihoterapevta se lahko predstavlja tudi nekdo, ki je opravil le “vikend tečaj”. Medtem pa se potrebe prebivalcev po tovrstni pomoči povečujejo.
“V zdravstvu je jasno, da zdravimo duševne motnje. Težave v duševnem zdravju zaradi najrazličnejših tegob pa bi lahko z ustreznimi obravnavami preprečevali tudi izven javnega zdravstvenega sistema. Vendar za to potrebujemo jasne kriterije, kdo lahko dela in kdo ne. Ljudje z vikend tečaji teh kriterijev ne bi izpolnjevali,” je poudarila Dernovšek.
Kako so se iskanja rešitve lotili na ministrstvu? Delovna skupina se je zgledovala predvsem po zakonu, ki ga je leta 2019 sprejela Nemčija. “V Nemčiji so imeli že pred tem dobro urejeno področje psihoterapije. Izvajali so jo specialisti psihiatrije, zdravniki, specializirani za psihoterapijo, in psihologi, specializirani za psihoterapijo. Vendar so potrebe močno narasle, zato so leta 2019 področje reformirali. V sistem so vpeljali nov poklic – psihoterapevta. Predvideli so tudi univerzitetni študij in dodatno specializacijo,” je pojasnila Dernovšek. “Pragmatično so namreč izračunali, da jim samo z naštetimi specialisti ne bo uspelo. Če to ni uspelo Nemčiji, bo nam še manj.”
Podobno se dogaja tudi drugod po Evropi. V Belgiji na veliko zaposlujejo psihologe. Nizkopražne programe pomoči, pri katerih je glavni cilj zmanjševanje škode, poskušajo namreč približati ljudem. Podobno se dogaja v Franciji. Vendar imajo tam – v nasprotju s Slovenijo – dovolj kadra. “V Sloveniji nimamo ne zdravnikov, ne psihologov, ne kliničnih psihologov, ne psihiatrov. Tudi z vsemi obstoječimi širitvami, ki smo jih načrtovali v nacionalnem programu duševnega zdravja, nam potreb ne bo uspelo pokriti,” je dejala Dernovšek. Za varno in dostopno obravnavo pri psihoterapevtih zunaj zdravstva pa je ključno dobro načrtovanje tega, kaj bi kdo lahko delal.
V javnosti sta se jasno izoblikovala dva pola s precej različnimi pogledi na področje. Več o njihovih stališčih v prispevku Napoved zakona o psihoterapiji razdvaja. Komu bo pritrdilo ministrstvo?
Kdo bo lahko dobil licenco?
Zakon vzpostavlja licence, pritožbeni postopek, etične standarde ter redne in izredne strokovne nadzore, kot so zdaj urejene pri Zdravniški zbornici Slovenije ter Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Predlog zakona določa tudi pogoje za psihoterapevta supervizorja.
Razprava o pripravi zakona je bila burna, eden prvih kamnov spotike pa je bilo že poimenovanje psihoterapevtov. Na tako imenovani zdravniški strani si prizadevajo, da bi se terapevti, ki ne delujejo v okviru zdravstva, uvrstili pod psihosocialno svetovanje. Terapevti zunaj zdravstva pa temu predlogu nasprotujejo in poudarjajo, da pri obravnavi svojim klientom ne smejo svetovati. V delovni skupini so prisluhnili zadnjim. “Psihosocialno svetovanje je pri nas opredeljeno v zakonu o socialnem varstvu,” je poudarila Dernovšek in dodala, “ne vem, ali je to dvoje pametno mešati.”
Kriterije za pridobitev licence so na ministrstvu povzeli po že omenjenem nemškem zakonu. Za pridobitev licence bodo morali imeti psihoterapevti ustrezno izobrazbo, opraviti pa bodo morali tudi določeno število ur dela z uporabniki pod supervizijo. Da bodo obdržali licenco, bodo morali biti nekaznovani, slediti bodo morali etičnim standardom. Za podaljšanje licence bodo morali letno opraviti dodatna izobraževanja in imeti redno supervizijo.
Ali bo, če bodo morali imeti psihoterapevti za pridobitev licence univerzitetno izobrazbo, to ovira za študente, ki se izobražujejo na SFU, ki je akreditirana v Avstriji, v Sloveniji pa ne? Dernovšek je odgovorila, da ne bo. “Tudi diplome iz tujine so pod določenimi pogoji veljavne v Sloveniji. Glede na predmetnik in vsebino študija bi lahko izpolnjevala kriterije za pridobitev licence,” je pojasnila. Psihiatri in klinični psihologi licence ne bodo potrebovali, a jo bodo lahko dobili, če si bodo to želeli.
Nemedicinska stran, na kateri prevladujejo diplomanti ljubljanske teološke fakultete in SFU, si želi ustanovitve zbornice. Te ne bo ustanavljala država, ampak so predlog zakona zapisali na način, da zbornico lahko ustanovijo zaposleni sami, tako kot to velja za poklice v zdravstvu. Predlog zakona o psihoterapiji govori, da bo ministrstvo enemu nosilcu za določen čas podelilo javno pooblastilo, je povedala Dernovšek. Nosilec javnega pooblastila bo po tem predlogu zakona nato bdel nad licencami, vodil register psihoterapevtov, izvajal strokovne nadzore, vzpostavil pritožbeni organ oziroma častno razsodišče ter sprejemal smernice in akte.
Predlog zakona predlaga tudi prehodno obdobje za izpolnitev pogojev, da se lahko prilagodijo tako psihoterapevti kot tudi izobraževalne ustanove. Za zdaj prehodnega obdobja v končnih in prehodnih določbah še niso določili, je poudarila Dernovšek in dodala, da so razmišljali, da bi bilo lahko dolgo od pet do sedem let.
Informacije iz oglasov bo nadomestil register
Z uvedbo licenc in registrov bodo uporabniki dobili možnost, da se o usposobljenosti terapevta podučijo v registru in ne več v oglasih ali na njihovih spletnih straneh, je poudarila Dernovšek. V registru bo mogoče videti, katero šolo je končal psihoterapevt, katero modaliteto ponuja in s kom dela (otroci, mladostniki, odrasli, družine, pari ali skupine).
Licence pa bodo državi omogočile tudi, da izve, koliko ljudi je usposobljenih za psihoterapijo in kje so se izobraževali. Ta trenutek tega podatka namreč nimamo. “Ta trenutek niti za psihiatre in klinične psihologe ne morem povedati, koliko jih je končalo študij kognitivno-vedenjske in koliko družinske psihoterapije,” je ponazorila Dernovšek. Dodala je, da tudi pacient, ki ga sprejme na obravnavo sama, ve samo, da je psihiatrinja, ne pa tudi, kateri študij psihoterapije je zaključila oziroma ali ga je sploh zaključila.
Bo nova ureditev povečala dostopnost? “Predlog zakona o psihoterapiji ne govori o financiranju,” je bila jasna Dernovšek. Spomnila je, da ima ministrstvo za zdravje v načrtu pilotni projekt, v katerem bi v pet centrov za duševno zdravje odraslih vključili psihoterapevta. Pilotni projekt bi tekel vzporedno z izdajanjem licenc, ko pa bi se to zaključilo, pa bi videli, kaj se da narediti. Poudarila je, da bi kljub prisotnosti psihoterapevtov v timu centrov najtežje primere obravnavali najbolj usposobljeni za zdravljenje – to pa so specialisti psihiatri in specialisti klinične psihologije.
Nasploh Dernovšek meni, da bi bilo za paciente bolje, če bi psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti, ki niso zdravniki, pri obravnavi bolnika sodelovali. “Kot psihiatrinji mi je pomembno, da vem, koga vse obiskujejo moji pacienti. Če obiskujejo psihoterapevta, se mi zdi pomembno, da sem v stiku z njim,” je opisala in dodala, da je sodelovanja v Sloveniji med psihiatri in psihoterapevti najrazličnejših modalitet veliko, saj sicer pacienti psihoterapije ne bi dobili.
Med precej burno javno debato so sodelovanje zdravnikov in terapevtov izven zdravstva primerjali tudi s sodelovanjem onkologa ter zdravilca. Dernovšek odgovarja: “Ne vem, kaj mislijo onkologi, a morda ne bi bilo slabo, če se kdaj srečajo in pomenijo, kaj pravzaprav ljudje mislijo in delajo. Pacienti pomoč iščejo tako pri zdravnikih kot pri zdravilcih. Če pa zdravniki rečemo, da smo proti zdravilstvu, dosežemo le to, da nam pacienti ne bodo povedali, kam hodijo in kaj vse še jemljejo.”
Kako sicer Dernovšek komentira vročo debato, ki je pospremila nastanek predloga zakona? “Meni je razprava všeč.” Poudarila je, da je namen delovne skupine diskusija. Čeprav so delovno skupino številni močno kritizirali, je dobro sodelovala. Želela pa bi si, da vse strani ne bi le izpostavljale težav, temveč bi iskale tudi rešitve zanje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje