Menu Item
Pred desetletjem so gorski reševalci opravili približno 400 intervencij na leto, lani že 667. V skoraj polovici primerov iz gor rešujejo tujce. "Razumem strast hoje v gore. Ne razumem pa, zakaj včasih nekateri očitno preveč tvegajo. Tudi ko je vreme tako, da ti že pogled skozi okno pove, da je bolje ostati doma," pravi gorski reševalec Klemen Belhar in poziva državo k ukrepanju.
Klemen Belhar je gorski reševalec že 20 let. Prejšnjo nedeljo je sodeloval pri koordinaciji reševanja ponesrečenih na Mali Mojstrovki. Po večurni akciji, v kateri je sodelovalo več kot 50 reševalcev, so rešili pet poškodovanih, na srečo se je končalo brez smrtnih žrtev. Vselej ni tako. Lani je v naših gorah umrlo 38 ljudi, za 27 od njih so bili usodni poškodbe, zdrsi in padci, za 11 pa drugi vzroki, nepovezani z gorami, na primer infarkt. V prvih mesecih letošnjega leta je v slovenskih gorah umrlo 6 ljudi. Število nesreč, pri katerih pomagajo gorski reševalci, strmo narašča. Tudi ta konec tedna so pristojni opozarjali; in sicer na nevarnost plazov v naših gorah.
Kje vas je v nedeljo dosegel klic na pomoč z Male Mojstrovke?
Bil sem na poti s Primorske proti Gorenjski. Ob manjših nesrečah se po klicu na pomoč organiziramo na ožjem območju, včasih smo rekli na postaji, danes rečemo v društvu. Sam sem doma v Tržiču in sem član društva Gorske reševalne službe (GRS) Tržič. Če se zgodi nesreča na našem območju, se organiziramo in izvedemo reševanje.
Takšna večja nesreča, kot je bila v nedeljo na Mali Mojstrovki, pa zahteva koordinacijo več društev, vodstva Gorske reševalne zveze Slovenije (GRSZ), vojske, policije, zdravstvenih služb, službe za odnose z javnostjo … Sodeluje zelo veliko ljudi. Vodja reševanja je gorski reševalec, ki koordinira delo. Komuniciramo prek UKV radijskih postaj. V nedeljo so reševalci prišli iz društev Bovec, Rateče, Kranjska Gora in Mojstrana, z obeh strani Vršiča.
Ljudje smo različni in nekateri zelo težko razumejo, zakaj drugi “rinejo” v gore, in to celo v mrazu, snegu, vetru in podobnih razmerah. Kako razumete strast do obiskovanja gora?
Razumem strast hoje v gore. Bral sem zapis nekega Norvežana, da imajo oni kot narod neko notranjo potrebo po tem, da si nadenejo smuči in grejo teč. Podobna potreba Slovencev oziroma prebivalcev alpskih dežel pa je hoja v gore. Jaz jo razumem, ker sem tu doma. Tudi če grem na potovanje, se mi zdi fino, da zlezem na hrib in pogledam dol. Ne vem, zakaj imam ta vzgib, ampak ga imam.
Zadnja leta se turizem vse bolj seli iz morja v gore, zelo verjetno tudi zaradi podnebnih sprememb. Ljudje v gorah najdejo dobro klimo, lepo pokrajino in rekreacijo, pa tudi izzive, ki jih v sodobnem življenju pogrešajo.
Ne razumem pa, zakaj včasih nekateri očitno preveč tvegajo. Kdaj pa kdaj je vreme tako, da ti že pogled skozi okno pove, da je bolje ostati doma. Imajo pa podobne (vse večje) težave v vseh alpskih deželah: Avstriji, Franciji, Italiji, na Bavarskem. Morda je izjema le Švica zaradi rigoroznih kazni in zahtev po zavarovanjih.
Je bilo prejšnjo nedeljo vreme neprimerno za obisk gora?
Meni je nedeljski pogled skozi okno povedal, da danes vreme ni primerno za obisk hribov. Nesreča je pokazala, da je bilo očitno res tako. Včasih je ta presoja težka, tudi izkušeni se lahko zmotijo. Gore so objektivno nevaren svet. Razmere se lahko hitro spremenijo in jih je včasih težko predvideti. Včasih pa je precej očitno, da je odgovor na vprašanje, ali iti v gore, ne.
Vsak lahko naredi napako, jih pa vse več naredijo novodobni, včasih jim rečemo tudi koronski obiskovalci gora. Pogosto gredo v gore, ko je vikend ali ko imajo dopust ali ker so se prijavili na kakšno organizirano turo, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj.
Se je med epidemijo obisk gora povečal?
Obisk gora je težko izmeriti, ampak vsi, ki živimo v gorah in z gorami, vidimo, da se je med epidemijo in po njej obisk neizmerno povečal. To se vidi tako po turistični obiskanosti gorskih krajev kot v gorah samih. Ljudje se podajajo na vse težje ture. Obiskovalce srečaš na krajih, kjer včasih ni bilo skoraj nikogar, to je nezgrešljiv pojav.
V obdobju epidemije, ko je veljala omejitev gibanja na občine, je bilo to bolj prikrito. Ljudje so zahajali v gore in kršili ta predpis, morda tudi zato, ker jih je bilo v gorah težko ujeti in kaznovati. Ko so se epidemične omejitve sprostile, pa se je začel izjemen naval na gore, ki kar ne pojenja.
Težava je, da se v gore zdaj pogosto podajajo ljudje, ki tega niso počeli nikoli prej, nimajo tovrstnih veščin in si ne predstavljajo, kaj to pomeni. V zadnjih letih je veliko nesreč, povezanih s tem. Praktično vsako leto postavimo nov rekord v številu akcij. Delež tujcev narašča in je že skoraj dosegel polovico (lani 46 odstotkov).
Na velikonočno nedeljo ste poleg ponesrečencev z Male Mojstrovke reševali še turnega smučarja v Bohinju, alpinista s triglavske stene, štiri francoske študente na izmenjavi, ki so obtičali v bivaku pod Skuto, dva Čeha, ki sta, sicer dobro opremljena, na poti s Kredarice obstala v megli in si nista upala naprej, in še nekaj poškodovanih planincev. Ali si – morda še posebej tuji turisti – predstavljajo, kam se podajajo?
Ne, pogosto si niti najmanj ne predstavljajo, kam grejo. Reševalci se spopadamo s tem, da ti obiskovalci počnejo stvari, ki nas vedno znova presenetijo. Ne predstavljajo si, kaj pomeni hoditi osem ur, ne vejo, koliko hrane in pijače vzeti s sabo, kako se obleči, kako se orientirati ... Zelo velikokrat se zgodi, da se popolnoma izgubijo.
Kaj bi lahko storili, da se to spremeni?
Žal se tega problema naša država ne zaveda. Smo turistična država in turisti vse več prihajajo v alpski del naše države in v gore. Veliko več bi morali narediti za ozaveščanje turistov, kaj pomeni iti v gore.
Tu imamo tudi jezikovno težavo. Za hojo v gore velikokrat uporabimo angleško besedo "hiking" (pohodništvo). Ta beseda nekomu, ki prihaja z ravninskega sveta, pomeni prijeten pohod po gozdu ali obali. Ustreznejša beseda bi bila "climbing" (plezanje, planinarjenje), ki bi tujcem povedala, da to ni sprehod, ampak vzpon.
Mislim, da bi se morala Slovenska turistična organizacija ter ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport lotiti redne akcije ozaveščanja o varni hoji v gore, pri kateri bi sodelovali GRSZ in planinska zveza.
K nam, gorskim reševalcem, prihajajo na sestanke veleposlaniki nekaterih držav, katerih državljane največkrat rešujemo. Pridejo se zahvalit in pogovorit o tem, kaj bi lahko pametnega naredili. Veleposlaništva se očitno zavedajo, da njihovi državljani hodijo v slovenske gore in tega niso vešči. Veliko je Nizozemcev, Belgijcev, Čehov ... prihajajo iz držav, ki nimajo gora, in ne vedo, kaj to pomeni.
Mi rešujemo, to je naše delo. Očitno je, da bi tu morala korak naprej narediti država.
Kateri primeri reševanja v gorah so najtežji?
Najhuje je, ko moraš po svoje mrtve prijatelje ali znance. Reševanje je lahko psihološko obremenjujoče, tudi travmatično. V podobnih situacijah smo kot gasilci in reševalci. Na voljo imamo psihološko pomoč, če jo potrebujemo, a verjetno premalokrat posežemo po njej. V zadnjem času se o tem vse več pogovarjamo.
Kdo je odgovoren, da ob nesreči oceni, ali so razmere dovolj varne za reševanje, da ne bi tvegali še kakšnega življenja?
Za to presojo je odgovoren vodja akcije. Taki primeri so na srečo redki. Reševanje bi odložili v primeru velike plazovne ogroženosti, nevihte ali podobno nevarne situacije. Pri nesreči na Mali Mojstrovki ni bilo hude nevarnosti plazov.
Gorski reševalci ste prostovoljci, delate povsem brez plačila?
Delamo brez plačila. Če greš s svojim avtomobilom – ne do zbirnega mesta, ampak na akcijo – ti zveza pokrije potne stroške. Vendar si večina reševalcev tega ne da izplačati, ampak pusti denar društvu, da si lahko kupi vso potrebno opremo. Država bi nam lahko naklonila kakšno ugodnost.
Kaj vas žene, da to počnete?
Moj premislek je naslednji: tam nekje so ljudje, ki jim ji treba pomagati. Teren ni enostaven, to pomeni, da tja skoraj nihče ne more, in kdo bo pomagal, če ne jaz, ki sem tega sposoben. V gorskih krajih se nas nabere več, ki smo tega sposobni – tako je nastalo gorsko reševanje in še danes je enako. Ker je nesreč vse več, potrebujemo vedno več ljudi, sicer bo gorsko reševanje v težavah.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje