Menu Item
Bomo morali kmalu tudi v Sloveniji prazne plastenke in pločevinke vračati v trgovine v zameno za nekaj deset centov kavcije? Uvedba kavcijskega sistema je zapisana v koalicijsko pogodbo trenutne vlade, a se, kot kaže, zapleta.
Kavcijski sistem pomeni, da ko v trgovini kupimo pijačo v plastenki, pločevinki ali steklenici, za vsako od njih plačamo tudi kavcijo. Ko prazno embalažo vrnemo, pa dobimo kavcijo vrnjeno – ali izplačano v denarju ali pa kot dobropis za nov nakup. Uvedba kavcijskega sistema je zapisana v koalicijsko pogodbo trenutne vlade, ali bo udejanjena, pa še ni jasno.
Da bi tak sistem uvedli pri nas, si že dlje prizadevajo okoljevarstvene organizacije na čelu z Eko krogom. Sistem podpirajo tudi proizvajalci pijač, ki bodo morali po pravilih EU nove plastenke deloma izdelovati iz recikliranih materialov, in Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS). Trgovci (ki bodo morali v trgovinah organizirati zbiranje odpadnih plastenk in pločevink) niso enotni, večina pa je proti spremembi, ki bi, kot opozarjajo, prinesla visoke dodatne stroške tudi za potrošnike. Zbornica komunalnega gospodarstva Slovenije (ZKGS), ki združuje komunalna podjetja (ki so občinska) in družbe za ravnanje z odpadno embalažo (ki so zasebna podjetja), pa uvedbi kavcije ostro nasprotuje.
Kako doseči cilje EU
Plastični odpadki so velik okoljski problem, zato se je Evropska unija postavila na čelo svetovnega boja proti tovrstnemu onesnaževanju. Leta 2019 je EU določila cilj, da mora biti do leta 2025 ločeno zbranih zbranih 77 odstotkov vseh plastenk, do leta 2029 pa 90 odstotkov. Kako priti do tega, da bo vsaj devet plastenk od desetih recikliranih, EU prepušča državam članicam.
Po podatkih ZKGS je bilo leta 2022 v Sloveniji ločeno zbranih že več kot 78 odstotkov plastenk, tako da smo cilj za leto 2025 že presegli. Prepričani so, da bi brez uvedbe kavcije dosegli tudi naslednjo stopničko, 90 odstotkov zbranih plastenk do leta 2029. “Uvedba kavcijskega sistema bi stala 34 milijonov evrov na leto, celoten zdajšnji sistem – ki bi ga še vedno morali vzdrževati in plačevati – pa 27 milijonov evrov,” pravi direktor zbornice Sebastijan Zupanc. “Če bi ministrstvo namesto vseh teh milijonov dalo milijon evrov na leto za promocijo pravilnega ločevanja odpadkov, bi dosegli cilj 90 odstotkov,” je prepričan.
V nevladnih organizacijah zaradi nepreglednosti zdajšnjega sistema dvomijo v navedbe, da se res ločeno zbere 78 odstotkov plastenk. “Če se ne ve točno, koliko plastenk je danih na trg, kako zanesljiv je lahko izračun deleža ločenega zbiranja?” se sprašujejo v Eko krogu in poudarjajo, da “kavcijski sistemi preko črtne kode na embalaži spremljajo vsak kos od trenutka, ko je dan na trg, do trenutka, ko se odda v reciklažo. Zato je popolnoma transparenten in takoj zazna poizkuse goljufij ali manipulacij z zbranim materialom, kar pa ni po godu vsem.”
V Eko krogu poudarjajo še, da visokega cilja 90 odstotkov zbranih plastenk brez kavcijskega sistema ni uspelo doseči še nobeni državi, njegovo uvedbo pa je Sloveniji predlagala tudi Evropska komisija.
Kako uspešni so drugod?
Kavcijske sisteme imajo v 16 evropskih državah, kavcija za eno plastenko, pločevinko ali steklenico pa znaša (nekaj) deset centov. Njihove izkušnje kažejo, da se tako zbere in reciklira več embalaže kot v državah, kjer – kot v Sloveniji – vso embalažo zbiramo v enem zabojniku. Med primeri dobre prakse Eko krog navaja Litvo. V Litvi so kavcijo uvedli leta 2016. Pred tem so ločeno zbrali manj kot tretjino plastenk, v prvem letu po uvedbi 74 odstotkov, od tedaj pa jih vsako leto zberejo več kot 92 odstotkov in vse te tudi reciklirajo.
Reportažo N1 o litovskem sistemu ravnanja za odpadki si lahko ogledate na tej povezavi.
ZKGS na drugi strani navaja Hrvaško, ki ima kavcijski sistem že 15 let, pa kljub temu zbere le okrog 85 odstotkov te embalaže.
Medtem ko Eko krog navaja, da uvedba kavcijskega sistema vpliva tudi na zmanjšanje smetenja (ki je tudi v Sloveniji, kot kaže ta raziskava, velik problem), saj da se je po uvedbi kavcije v Nemčiji smetenje s plastenkami zmanjšalo na skoraj nič, na Slovaškem jih je med smetmi manj kot 5 odstotkov, Zupanc pravi, da je to stvar kulture, in ne sistema ravnanja z odpadki. “Slovenija je veliko manj nasmetena kot Hrvaška ali Nizozemska, kjer imajo kavcijski sistem. Kdor nekaj odvrže v naravo, nima razčiščenih nekaterih pojmov in takega mišljenja ne bo spremenilo 15 ali 20 centov kavcije,” je prepričan Zupanc.
Ničvredna in zaželena embalaža
Za razumevanje problematike je ključno vedeti, da so za deležnike v sistemu ravnanja z odpadki nekatere vrste embalaže veliko bolj dragocene od drugih. Kot pravi Zupanc, se o pločevinkah tako rekoč ne govori, saj niso problematične. Aluminij, iz katerega so izdelane, je zelo vreden material, zato se v sortirnicah potrudijo, da ga izločijo iz mešane embalaže in prodajo naprej. Aluminijaste pločevinke izločajo tudi iz mešanih odpadkov v regijskih centrih, izločanje kovin je lahko avtomatizirano in precej preprostejše od avtomatskega izločanja plastenk.
Poleg tega se aluminij v postopku reciklaže segreva do visokih temperatur, kar pomeni, da umazanija, ki se nabere na pločevinkah, ker so v zabojnikih skupaj z drugimi smetmi, ni problematična.
Drugače je s plastenkami, ki so izdelane iz vrste plastike PET (polietilen tereftalat). Cena tega materiala na trgu niha, od tega pa je odvisno tudi, koliko plastenk se reciklira. “Ko je bila cena PET na svetovnih trgih nizka, so v sortirnicah izločali manj plastenk, ko je bila visoka, pa več,” pravi Zupanc. V zadnjih letih se je delež plastenk, ki dejansko končajo v reciklaži, povišal, saj je EU določila, da morajo proizvajalci pijač zvišati delež recikliranega materiala (t. i. rPET) v svojih proizvodih. Do leta 2030 bo morala vsaka plastenka vsebovati 30 odstotkov recikliranega materiala.
To je eden od razlogov, da uvedbo kavcije podpira Združenje industrije pijač pri GZS – Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij, ki mu predseduje prvi mož Radenske Marian Šefčovič. Med prednostmi kavcijskega sistema navajajo sledenje in doseganje okoljskih ciljev na področju zbiranja in recikliranja, zmanjševanje onesnaženja, smetenja, emisij CO2 in visoko razpoložljivost recikliranega PET in aluminija, ki je primeren za ponovno uporabo v embalaži živil, posledično pa manjšo porabo osnovnih materialov, na primer plastike, narejene iz nafte.
Plastenke, zbrane v kavcijskem sistemu, so čistejše od tistih, ki jih izločijo iz mešane embalaže in zato primernejše za ponovno uporabo tega materiala v novih plastenkah.
“Proizvajalci pijač imajo velik interes za kavcijski sistem. Če pogledamo lastniško strukturo pijačarske industrije, gre za multinacionalke, ki so kupile slovenska podjetja zaradi ustvarjanja dobička. Če uvedemo kavcijski sistem, tej industriji ni treba iskati bolj trajnostnih rešitev, niti sistemov za ponovno uporabo,” pravi Zupanc in opozarja, da se bodo v kavcijskem sistemu vračale plastenke, ki ne bodo ponovno napolnjene, kot to velja za steklenice, za katere kavcijo poznamo že zdaj.
Zveza potrošnikov Slovenije si prizadeva, da bi bilo mogoče prevladujoči delež embalaže pijač vrniti in bi jo bilo možno uporabiti čim večkrat. “Če bi se potrošnik odločil za pijačo v embalaži za enkratno uporabo, pa bi morali poskrbeti, da se poveča delež te embalaže v reciklaži. Pri tem je pomembno, da je reciklirana plastenka v kar največji stopnji uporabljena za izdelavo nove plastenke za pijačo, saj bi uporaba za manj zahtevne plastične izdelke pomenila pomembno izgubo vrednosti,” pravijo pri ZPS. “Sedanji kavcijski sistem, v katerem so steklenice določenih pijač, bi bilo treba nadgraditi tako, da bi bila vključena vsa embalaža pijač, ne glede na material, iz katerega je izdelana. Na ta način bi poskrbeli ne samo za ustrezno zbiranje embalaže, pač pa bi lahko z višino kavcije tudi usmerjali potrošnike k bolj trajnostni izbiri – ne glede na to, da je kavcija vračljiva,” so prepričani.
Koliko bo to stalo?
Kavcijski sistem bi po izračunih ZKGS stal 34 milijonov evrov, zdajšnji sistem pa 27 milijonov evrov na leto.
“Zbornica podaja ocene o tem, koliko naj bi stal kavcijski sistem, med stroške pa vključuje tudi kavcije, čeprav se te ljudem ob vračilu embalaže v celoti vrnejo. Ne oceni pa, za koliko manj stroškov bi z uvedbo kavcijskega sistema imele občine z odvozom rumenih zabojnikov, praznjenjem uličnih smetnjakov in čiščenjem javnih površin. Na Slovaškem so ocenili, da s kavcijskim sistemom občine na leto prihranijo med 600 tisoč in 2,7 milijona evrov,” zbornici odgovarja Eko krog.
“V rumenih zabojnikih letno zberemo 105 tisoč ton mešane komunalne embalaže,” podatke ZKGS navaja Zupanc. “Na trg je v Sloveniji letno danih 8.400 ton plastenk PET in 2.000 ton pločevink, ki so skupaj torej le približno 10 odstotkov vse odpadne embalaže. To pomeni, da bi kljub uvedbi kavcije še vedno morali ohraniti rumene zabojnike in celoten obstoječi sistem za ostalo embalažo, z vsemi tovornjaki, ki prevažajo embalažo od zabojnikov do zbirnih centrov in nato naprej v sortirnice, v reciklažo ali na sežig,” pravi Zupanc in opozarja, da bi podvojeni sistem pomenil dvojne stroške.
Koliko bi znašala kavcija, še ni določeno. Združenje proizvajalcev pijač je predlagalo, da bi bila ta 20 centov. Ustrezna višina kavcije je eden ključnih elementov sistema. Biti mora dovolj visoka, da spodbuja k vračanju in dovolj nizka, da preprečuje goljufije, navajajo v Eko krogu.
Če bo kavcija uvedena, bodo ključen del sistema trgovci, saj bodo morali poskrbeti za zbiranje in vračilo embalaže ter izplačilo kavcije. V sistem, kot že zdaj deluje za povratne steklenice, bodo vključili še plastenke in pločevinke. V trgovinah bodo morali ali postaviti avtomate za povratno embalažo ali poskrbeti za skladiščenje in zaposlene, ki se bodo ukvarjali s tem. Med trgovci tako navdušenja nad kavcijskim sistemom ni, mnenja pa so različna.
V Mercatorju so proti uvedbi kavcije, v Sparu Slovenija pa uvedbo podpirajo in dodajajo, da lahko kupci že zdaj v njihovih trgovinah v posebne avtomate za povratno embalažo oddajo prazne steklenice in pripadajoče zaboje ter nato znesek unovčijo v trgovini, vračilo pa omogočajo tudi kupcem v spletni trgovini. V Tušu pravijo, da “podpirajo sistem, ki bo zagotavljal učinkovito zbiranje embalaže ob sodelovanju proizvajalcev in podjetij, ki se že sedaj ukvarjajo z zbiranjem in predelavo embalaže,”, v Hoferju pa bodo “glede kavcijskega sistema delovali tako, kot bo zakonsko predpisano, sicer pa v okviru družbeno odgovorne iniciative že zdaj spodbujajo zmanjševanje odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje ter zmanjšujejo količino embalaže v svojih proizvodih. V Lidlu podpirajo prizadevanja za uvedbo kavcijskega sistema v Sloveniji, s katerim imajo izkušnje iz drugih držav, kjer poslujejo, “ki kažejo, da je uvedba kavcijskega sistema ena od boljših rešitev”.
Zakon na ustavnem sodišču
Osnovno zakonodajno podlago za uvedbo kavcijskega sistema Slovenija že ima, in sicer v zakonu o varstvu okolja (ZVO-2), ki so ga poslanci potrdili leta 2022, še v času vlade Janeza Janše in so ga podprle tudi okoljske nevladne organizacije. Toda del zakona, ki ureja ravnanje z odpadki, je zadržalo ustavno sodišče na pobudo družb za ravnanje z odpadno embalažo (DROE), ki zakonu nasprotujejo. Ustavno sodišče še ni sprejelo končne odločitve.
Sistem trenutno še deluje po starem, to je tako, da proizvajalci izdelkov, ki so zapakirani v embalažo, izberejo eno od šestih DROE in ji plačujejo embalažnino. Omenjena podjetja odpeljejo embalažo iz skladišč komunalnih podjetij v sortiranje in nato na sežig ali v reciklažo. Toda zaradi vrste lukenj v prejšnjem zakonu so družbe za ravnanje z odpadno embalažo na sodišču dokazale, da za kupe embalaže, ki so se nabirali pri komunalnih podjetjih po vsej Sloveniji, niso odgovorne. Za odvoz in obdelavo nakopičene odpadne embalaže smo tako že večkrat plačali davkoplačevalci, samo v letih 2020 in 2021 čez 12 milijonov evrov.
Novi zakon, ki zdaj stroji na ustavnem sodišču, namesto šestih DROE predvideva zgolj eno organizacijo za vsak masni tok odpadkov, ki bo v imenu proizvajalcev iskala najugodnejše ponudnike obdelave odpadkov in delovala neprofitno. Ob potrditvi zakona je tedanji minister za okolje in prostor Andrej Vizjak napovedal konec kupom smeti na komunalah in kritju teh stroškov iz proračuna, pa tudi nižje zneske položnicah, saj bo z zakonom, če oziroma ko bo začel veljati, uveljavljen sistem “onesnaževalec plača”.
Da v trenutnem sistemu gospodinjstva še vedno plačujemo 65 do 70 odstotkov vseh stroškov embalaže iz rumenih zabojnikov, saj “čeprav bi že morala, Slovenija še ni implementirala polne odgovornosti proizvajalca za odpadno embalažo (onesnaževalec plača), ki zahteva, da proizvajalci plačajo tudi stroške ločenega zbiranja ter čiščenja smetenja in osveščanja,” pa opozarjajo v Eko krogu.
Vzpostavitev kavcijskega sistema bi po ocenah trajala od leta in pol do dve leti. Vlada Roberta Goloba je v koalicijsko pogodbo zapisala: “Uvedli bomo kavcijski sistem za embalažo pijač in preučili možnost uvedbe kavcijskega sistema za ostale vrste odpadkov.”
Zdaj pa, kot kaže, niso več tako prepričani. “V Sloveniji glede vzpostavitve kavcijskega sistema za embalažo pijač potekajo analize podatkov za preverjanje o doseganju ciljev,” si sporočili s pristojnega ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE). “Glede na to, da so nekateri deležniki izrazili nasprotovanje uvedbi kavcijskega sistema, želimo na ministrstvu temeljito preveriti podatke in na podlagi tega pojasniti dokončno stališče,” so zapisali in dodali, da je ministrstvo sicer naklonjeno kavcijskemu sistemu z vidika stabilnega doseganja okoljskih ciljev.
Napovedali so, da bodo junija organizirali posvet z vsemi deležniki ter argumenti za in proti. “Po posvetu bo ministrstvo sprejelo dokončno odločitev glede uvedbe kavcijskega sistema,” so sklenili.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje