Menu ItemStrokovnjaki in politiki so na današnjem posvetu v prostorih Agencije za okolje govorili o možnostih za izgradnjo dveh novih sežigalnic odpadkov, v Ljubljani in Mariboru. Kmalu bo objavljen razpis za podelitev državnih koncesij zanju. Kot je znano, skupina zdravnikov zdravniške zbornice nasprotuje sežigu odpadkov v neprevetreni ljubljanski kotlini, zato je bila v središču posveta razprava o višini temperaturne inverzije in dimnika.
V Sloveniji trenutno stoji ena sežigalnica odpadkov, to je Toplarna Celje, kmalu pa naj bi postavili še dve, v Ljubljani in Mariboru. Zakonodajna podlaga za postavitev dveh novih sežigalnic ter povečanje kapacitete celjske bo urejena v uredbi o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov.
Uredbo, ki bo omogočila javni razpis za podelitev državnih koncesij za sežig odpadkov za 30 let, je pripravilo ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE). Pred javno obravnavo so danes organizirali posvet, na katerem so poleg pristojnega ministra Bojana Kumra in drugih predstavnikov države ter vseh treh omenjenih občin in njihovih energetskih podjetij sodelovali tudi strokovnjaki ljubljanske fakultete za strojništvo, predstavili pa so tudi primere dobrih praks sežiganja odpadkov iz Avstrije.
Na posvetu, ki je potekal v prostorih Agencije za okolje (Arso), sta svoje projekte predstavili tudi dve podjetji. Aleš Koprivšek iz podjetja ZUM urbanizem, planiranje, projektiranje je govoril o urbanističnem vidiku umeščanja objekta za energijsko izrabo v prostor Mestne občine Maribor. Žiga Švegelj iz podjetja Atmosferix pa je predstavil primer meteorološke analize ljubljanske kotline. Analizi sta pri podjetjih naročili mariborska oziroma ljubljanska mestna občina (MOL), ki se bosta prijavili na državni razpis.
Uredba o sežigu je enkrat že bila v javni obravnavi in medresorskem usklajevanju v času vlade Janeza Janše in okoljskega ministra Andreja Vizjaka. Takrat je skupina zdravnikov pri zdravniški zbornici pod vodstvom dr. Metode Dodič Fikfak nanjo poslala pripombe, med njimi to, da naj se med kriterije za izbor koncesionarja umesti tudi kriterij lokacije. Zdravniki so opozorili, da je treba upoštevati geografske značilnosti, na primer (ne)prevetrenost kotlin in vreme ter gostoto poseljenosti območja, bližino kmetijskih zemljišč in vodnih virov.
Zdajšnjo uredbo bodo dali v 30-dnevno javno obravnavo 15. maja, sledilo bo medresorsko usklajevanje, nato pa razpis za koncesije, je povedala generalna direktorica direktorata za okolje MOPE Tanja Bolte. “V uredbi smo za tri sežigalnice skupaj – celjsko, mariborsko in ljubljansko – zmanjšali količino odpadkov s 180 tisoč ton na 160 tisoč ton na leto, kar ustreza od Evropske komisije določenim ciljem zmanjševanja količin proizvedenih odpadkov. Ne želimo si prevelikega objekta, ki potem ne bi bil izkoriščen,” je pojasnila Bolte in dodala, da bodo občine lahko poleg državno določenih količin sežigale še dodatnih 20 odstotkov drugih odpadkov. Ministrstvo bo ljubljanski in mariborski občini pomagalo do finančnih sredstev za gradnjo novih objektov, a kot je dejala Bolte, denar še ni v celoti zagotovljen.
Po podatkih MOPE smo v letu 2023 iz Slovenije na sežig v tujino izvozili skoraj 100 tisoč ton komunalnih odpadkov, največ na Madžarsko (35 tisoč ton), Avstrijo (30 tisoč ton), Slovaško (14 tisoč ton) in BiH (13 tisoč ton). Del komunalnih odpadkov in plastične embalaže sosežigajo tudi v Salonitu Ahnovo, ki se je pred kratkim preimenoval v Alpacem in ima dovoljenje za sežig več kot 100 tisoč ton odpadkov na leto.
Kako visok bo dimnik ljubljanske sežigalnice, še ni jasno
Kot je znano, so v Ljubljani v igri tri lokacije, kjer bi lahko stala sežigalnica, postavitev katere si je ljubljanski župan Zoran Janković zastavil kot enega glavnih projektov trenutnega mandata in je zapisan tudi v koalicijskem sporazumu svetniških skupin županove liste in Gibanja Svoboda. Dve lokaciji, ob Letališki cesti in ob toplarni v Mostah, sta že opredeljeni v trenutnem občinskem prostorskem načrtu. Za tretjo lokacijo ob centru za ravnanje z odpadki (RCERO) na Barju pa postopek umestitve še poteka. Župan je večkrat povedal, da se mu zdi lokacija na Barju najprimernejša, saj tam “ni nobenih sosedov, hkrati pa ne potrebuješ tovornjakov za prevoz odpadkov”. Nedavno je Janković v oddaji Marcel na TV Slovenija na vprašanje, kje bo stala sežigalnica, odgovoril “na Barju”.
Po besedah župana je občina dala preveriti nosilnost tal in kaj je s podzemnimi vodami, meteorologi so opravili študijo, kako visok mora biti dimnik zaradi temperaturne inverzije v Ljubljanski kotlini.
Meteorološko študijo je opravilo prej omenjeno podjetje Atmosferix. Kot je razvidno iz portala za prikaz porabe javnega denarja Erar, je MOL podjetju za študijo plačala dobrih 110 tisoč evrov. Atmosferix, ki se ukvarja z meteorološkimi meritvami in meritvami kakovosti zraka, sicer redno dela tudi za občinsko podjetje VO-KA Snaga, ki mu je od leta 2019 za usluge skupaj nakazalo 466 tisoč evrov, še pred tem pa med letoma 2015 in 2019 občinsko podjetje Snaga skupaj 338.000 evrov.
Kot je prva poročala Mladina, je bila ključna naloga Atmosferixa izračunati, kako visoko nad Ljubljansko kotlino sega območje inverzije, s čimer je povezana višina dimnika ljubljanske sežigalnice, ki naj bi segal nad to območje. Kot je po današnjem posvetu povedal direktor podjetja Žiga Švigelj, so za izračune uporabili podatke Arsa iz let 2008 do 2023. “Cilj študije je bil ugotoviti, kakšne so meteorološke razmere v prostoru, kamor se umešča tak objekt. To je bila prva faza. Sledi še ocena širjenja onesnaženosti v zraku z računskimi modeli in nato še določene meritve, ki se jih izvede, ko objekt že stoji,” je povedal. “Tudi višina odvodnika odpadnih plinov bo določena v naslednjih fazah,” je pojasnil.
Kot je povedal Švigelj, je inverzija v Ljubljanski kotlini prisotna 70 odstotkov časa, pri čemer se večina temperaturnih inverzij začne pod 200 metri nad površjem. “Inverzija je vedno prisotna, na onesnaženost zraka pa najbolj vplivajo inverzije nekaj sto metrov nad tlemi,” je pojasnil direktor Atmosferixa, kjer so temperaturne inverzije analizirali glede na vrsto inverzije, pogostost pojavljanja, višino spodnje in zgornje meje plasti, globino (debelino), intenzivnost (temperaturno razliko med spodnjo in zgornjo mejo plasti) ter letni čas, izvedena pa je bila tudi analiza smeri in hitrosti vetra v vertikalni smeri.
Njihovi rezultati kažejo, da ima 72 odstotkov vseh temperaturnih inverzij v Ljubljani višino spodnje meje nižje od 200 metrov, 80 odstotkov pa nižje od 300 metrov. “Porazdelitev intenzivnosti in globine se med hladnejšimi in toplejšimi meseci razlikuje; pozimi in jeseni so temperaturne inverzije intenzivnejše, globje in dolgotrajnejše, medtem ko so poleti in spomladi plitvejše, manj intenzivne in kratkotrajnejše,” so še pojasnili v meteoroškem podjetju.
Janković: visok bo 250 metrov
Župan Janković je v oddaji Marcel dejal, da je “meteorološka organizacija določila mejo inverzije v Ljubljani na višini 200 metrov nad tlemi, zato bo dimnik visok 250 metrov, in potem je še izpust, ki ga potisne, in bo na 300 metrov”. Toda kot so še opozorili v Mladini, podatki o inverziji, ki jih je navedel Janković, odstopajo od podatkov Arsa (odstopajo pa tudi od podatkov Atmosferixa). Agencija za okolje je namreč za Ljubljano ugotovila, da se v hladnem obdobju leta pod višino 201 metra pojavi zgolj 50 odstotkov vseh inverzij, medtem ko je 10 odstotkov vseh inverzij celo višjih od 330 metrov.
Da je onesnaženost zraka zelo povezana z inverzijo oziroma s temperaturnim obratom, je pred kratkim za N1 pojasnila vodja sektorja za kakovost zraka pri Arsu Tanja Koleša. “Takrat, ko se v nižinah zadržuje hladnejši zrak, v višinah pa toplejši, v kotlinah to deluje kot nekakšen lonec, v katerem se nabira vsa nesnaga,” je opozorila.
“Dimniki, odvodniki teh dimnih plinov, bodo projektirani tako, da bo v vsakem primeru prišlo do preboja teh inverzijskih plasti. Strah, da bi se pozimi zadrževali pod to ‘pokrovko’, je odveč,” je že lani na predstavitvi projekta ljubljanske sežigalnice poudaril tehnični direktor Energetike Ljubljana dr. Marko Agrež.
Koliko bi torej moral biti visok dimnik ljubljanske sežigalnice? “Določitev višine dimnika ni tako preprosta,” je danes povedal Agrež in dodal, da se izračuni začnejo s prej omenjeno analizo atmosfere. “Je pa višina dimnika odvisna tudi od tehnoloških parametrov, predvsem količine dimnih plinov, tlakov in temperatur. Ko bomo opravili še drugo fazo meteorološke študije z modeliranjem gibanja zračnih mas, potem se bomo lotili še tega tehnološkega izračuna,” je dejal Agrež.
Poudaril je, da bi se po izgradnji sežigalnice količina nekaterih emisij – predvsem žveplovih in dušikovih oksidov ter trdnih delcev – znižala, saj bi odpadki nadomestili premog, s katerim se Ljubljana zdaj deloma ogreva.
“Če se omejimo zgolj na postavitev tehnološkega energetskega dela (sežigalnice), govorimo o 140 do 150 milijonih evrov. Če govorimo o razširitvi projekta, s katerim bi vročevod razširili v jugovzhodni del Ljubljane (in nadomestili plinovod ter individualna kurišča), pa govorimo o 200 milijonih evrov,” je o investiciji povedal Agrež. Njegova podrobnejša pojasnila – tudi o sistemu čiščenja dimnih plinov, ki bo zagotavljal, da bodo izpusti pod najnižjimi zakonsko določenimi – si oglejte v videu na vrhu članka.
Dodal je, da so objekt za energetsko izrabo odpadkov, ki ga nekateri imenujejo sežigalnica, poimenovali “Teo”, kar pomeni “toplota in elektrika iz odpadkov”. Povedal je, da je evropsko povprečje gradnje takih objektov osem let, ki pa se lahko podaljša, saj bodo vključili javnost, sama gradnja pa traja štiri ali pet let. “Soočili bomo vse argumente, tudi zdravnikov. Skupen konsenz bo tisti, ki bo odločil, ali bo tovrsten objekt tu stal ali ne,” je še poudaril.
Dodal je, da so analizirali tla ob objektu RCERO na Barju ter da je možno stabilnost objektov zagotoviti s pilotiranjem. “Tehnološki problem ne obstaja. Dimnik se lahko zgradi tudi 400 metrov visoko, segal bo nad spodnje inverzijske plasti, tu debate ni,” je zagotovil.
Gradnji sežigalnice nasprotuje skupina zdravnikov pri zdravniški zbornici, ki opozarja na zdravstveni in okoljski vidik sežiganja odpadkov. Posvarili so, da bi se trdnim delcem v ljubljanskem zraku pridružili še strupeni dimni plini, ki nastajajo pri sežigu, ter da Ljubljana zaradi svoje kotlinske lege in inverzij nikakor ni primeren prostor za sežig odpadkov. Župan Janković je večkrat izpostavil primer dunajske sežigalnice, ki stoji v centru mesta in v bližini bolnišnice. “Sežiganja odpadkov na Dunaju in v Ljubljani ne moremo primerjati, tudi če bi v Ljubljani zgradili sežigalnico, ki bi bila po tehnično-tehnoloških zahtevah primerljiva z dunajsko. Ljubljana namreč leži v slabo prevetreni kotlini, podobno kot Celovec in Gradec, ki nimata sežigalnic odpadkov, medtem ko Dunaj leži na dobro prevetreni ravnini,” so zapisali zdravniki.
V Mariboru lokacija že znana
V Mariboru bo sežigalnica predvidoma stala na Teznem, kjer načrtujejo tudi center za obdelavo odpadkov. Parcele so že v lasti mariborske občine. Pred izbiro so na občini naročili dve študiji. Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) je opravil študijo “Izhodišča za ugotavljanje in vrednotenje vplivov objekta termične predelave odpadkov Maribor (sežigalnice komunalnih odpadkov) na okolje in posledično na varovanje zdravja ljudi pred vplivi iz okolja”. Podjetje ZUM urbanizem, planiranje, projektiranje pa je izvedlo študijo “Utemeljitev izbora lokacije – primerjava lokacij za umestitev objekta termične predelave”. Obe študiji sta kot najprimernejšo lokacijo določili zgoraj omenjeno.
Kot je po današnjem posvetu povedal mariborski župan Saša Arsenović, je termična obdelava odpadkov najmanj slaba od treh slabih opcij (drugi dve sta odlaganje odpadkov in izvoz na sežig v tujino). “Verjamemo, da nam bo uspelo, potem ko bomo preverili vse tehnologije, da bomo našli najbolj ugodno varianto, tako da bodo tudi položnice nižje, da bomo s sodelovanjem z državo šli brez stopicanj naprej, da bomo energijsko izrabljali odpadke, ki jih proizvajamo,” je povedal župan. “Lokacija je znana, jo bomo pa še enkrat preverili glede vetrov in emisij,” je povedal in dodal, da bo zagotovo trajalo še “štiri ali pet let do začetka gradnje, če bomo v skupnosti dosegli konsenz”. Njegovo izjavo si oglejte v videu spodaj.
V Mariboru naj bi letno pokurili 45.000 ton mešanih komunalnih odpadkov, iz česar bi pridobili 20 megavatov toplote in 4 megavate elektrike. Poleg odpadkov mariborske Snage bi kot gorivo uporabljali še obdelane odpadke iz drugih krajev severovzhodne Slovenije, to je iz ptujske in slovenskobistriške komunale ter Koroške (KOCEROD) in Centra za ravnanje z odpadki Puconci.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje