Na Mirovnem inštitutu, nevladni organizaciji, ki letos, tako kot Slovenija, praznuje 30 let obstoja, so se na javnost obrnili s pismom, v katerem pozivajo k razmisleku o prihodnosti naše države in družbe. Po njihovem mnenju je ena glavnih napak, ki smo jih zagrešili od osamosvojitve, v tem, da smo se odrekli mirovniški politiki in viziji družbe, temelječi na enakosti.
Kot poudarjajo v pismu, se je Slovenija po osamosvojitvi gotovo uspešno razvijala na številnih področjih, vzpostavila je večstrankarski politični sistem in močno civilno družbo, se gospodarsko razvijala in sprejela nekatere nove politike za zagotavljanje enakosti, kot sta očetovski dopust in registracija istospolne partnerske skupnosti. Tudi zato danes sodimo med bogatejše in veljamo za zgledno državo sveta.
“Toda ustvarili smo tudi državo, kjer je normalno, da se nekateri bogatijo s podplačanim delom delavcev in delavk; kjer lahko ljudje pridejo do stanovanja, če se zadolžijo do konca življenja; kjer se številni upokojenci in upokojenke komaj prebijajo skozi mesec; kjer so ženske tarče nasilja in umorov za štirimi stenami svojih domov; kjer je vlada posvojila sovražno retoriko in avtoritarne ideje; kjer zaradi rezilne žice na meji umirajo begunci in begunke.”
Številni politiki, nadaljujejo na Mirovnem inštitutu, krivdo za družbene probleme zvračajo na “druge”: na tujce in tujke, priseljence in priseljenke, muslimane in muslimanke, samske ženske, geje in lezbijke, pa nevladne organizacije, kulturnike in medije, čeprav prav vsi znatno prispevajo k ekonomskemu in kulturnemu razvoju slovenske družbe.
“Vse kaže, da so ustavna načela, kot so demokracija, socialna in pravna država, varstvo človekovih pravic, ločenost države in religije, svoboda govora, pravica do mirnega zbiranja in prepoved spodbujanja nestrpnosti, pogosto le kulisa, Potemkinova vas, ki jo pokažemo drugim za dober vtis, sami pa vemo, da je realnost, v kateri živimo, precej drugačna.”
Po njihovem mnenju je ena od glavnih napak zadnjih treh desetletij, da ustave nikoli nismo zares uveljavili v praksi. “Med najbolj zapostavljenimi je 124. člen ustave, ki določa, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.”
Če želimo živeti v miru, sklenejo, potrebujemo več zavedanja, da nimamo odgovornosti le do lastnega življenja, države ali naroda, ampak do vsega človeštva in narave okoli nas. “Potrebujemo politiko, ki se bo zavzemala za kulturo miru in nenasilja ter uresničevala vizijo družbe, ki temelji na enakosti vseh ljudi.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje