Menu ItemKar trinajst ur je zasedala preiskovalna komisija, ki preiskuje sume nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in drugih organov. Zaslišali so namreč glavne operativce največjega brskanja po bančnih računih v zgodovini Slovenije. Na dan je prišlo nekaj novih zanimivih podrobnosti.
Ko je nekdanji direktor urada za preprečevanje pranje denarja iz časa tretje vlade Janeza Janše Damjan Žugelj prišel na zaslišanje pred preiskovalno komisijo, se je kmalu izkazalo, da je prišel odločen, da bo povedal zelo malo, če sploh kaj.
Skorajda vsakemu vprašanju predsednika komisije Aleša Rezarja (Svoboda) je ugovarjal, namesto da bi odgovarjal. Denimo: Rezar vpraša, “kakšno pravno varstvo so imeli preiskovanci?”, Žugelj odgovori: “Pravno varstvo je komplicirana zadeva, o kakšnem pravnem varstvu govorite?”
Ali pa: “Zakon ljudi ščiti točno pred takšnimi zlorabami, kot so se dogajale v vašem času,” je dejal Rezar. Žugelj pa: “Kateri člen zakona?” Večurno zaslišanje je večinoma potekalo v takšnem tonu, v nenehnem ping pongu, nekaj delov zaslišanja pa je tudi v videu na vrhu tega članka.
A med redkimi stvarmi, ki jih je Žugelj jasno povedal in česar do zdaj nismo vedeli, pa je, da je član stranke SDS.
Kot je znano, je urad za preprečevanje pranja denarja v času Žuglja zgolj na podlagi kratkih anonimk prebrskal več kot 220 bančnih računov ljudi in podjetij v Sloveniji, med njimi so bili tudi novinarji, uredniki, medijski direktorji in medijski lastniki.
Račune so prebrskali tudi ženi tedanjega predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča prav v času, ko je Janševa koalicija v parlamentu Zorčiča neuspešno razreševala. Na podlagi anonimke so brskali po računih novomeškega škofa Andreja Sajeta …
Žugelj je skupaj s petimi njegovimi tedanjimi sodelavci zdaj ovaden zaradi suma zlorabe položaja, zadeva je v fazi sodne preiskave, ki po naših informacijah že poteka. Če bo vložena obtožnica, se bo začelo tudi sojenje.
Na urad nikoli prej ni prišlo toliko anonimk kot v času Žuglja. Sploh pa se ni dogajalo, da bi zgolj na podlagi anonimk brez njihovega resnejšega preverjanja urad začel brskati po bančnih računih.
Zajemali niso samo podatkov iz časa, na katerega se je nanašala anonimka, pač pa vse od dne, ko so ljudje bančne račune odprli. Torej tudi za 10, 20, 30 … let nazaj. Tako je urad delal zgolj pod Žugljevim vodstvom.
Ali je bilo njihovo delo politično motivirano, usmerjeno proti nasprotnikom tedanje Janševe vlade in celo na pobudo vidnih članov SDS, iz Žugljevega zaslišanja nedvoumno ne izhaja.
Stike z Janšo je zanikal, povedal je, da je Aleša Hojsa srečal enkrat, kolikokrat je bil v stiku s tedanjim državnim sekretarjem za nacionalno varnost Žanom Mahničem, pa se ni spomnil.
Mentaliteta je bila jasna
Eno ključnih vprašanj zaslišanja je bilo, kaj je bil dovolj utemeljen sum, da so na podlagi anonimk zajemali podatke z bančnih računov. To je namreč hud in celo neustaven poseg v človekovo zasebnost, če za to ni nobene trdne podlage. A kakšna je bila mentaliteta na uradu, je Žugelj demonstriral sam. Ko so anonimke prišle, so brskali po računih, saj da je “treba preveriti vse.”
Iz pričanja je jasno tudi, da podatki z računov, ki so jih uradu pošiljale banke, na urad niso prihajali po ustaljeni elektronski poti, pač pa v kuvertah in na USB ključkih. Ali so bili ti podatki res varni in ali jih je prav zaradi tega lahko videl še kdo, ostaja nepojasnjeno.
Poleg Žuglja sta pred preiskovalno komisijo pričali tudi Simona Kaučič, ki je v času Žuglja prevzela vodene sektorja za sumljive transakcije, in Petra Zakrajšek, članica SDS, ki je kot uslužbenka sektorja za sumljive transakcije brskanje po računih na podlagi anonimk v več primerih tudi izvajala.
Iz njunega pričanja je bilo razvidno, da je ključne operativne odločitve sprejemal Žugelj. Izpovedali sta tudi, da je odločitve, kaj se bo preiskovalo, sprejemal poseben senat.
A kdo so bili člani tega senata, komisija ni uspela izvleči iz nobene od prič. Obenem pa se je na primeru škofa Sajeta pokazalo, da senat vendarle ni sprejemal vseh odločitev. Nekatere da, nekatere pa ne.
Po kakšnem ključu se je odločal, ni jasno. Je pa, da zapisniki senata ne obstajajo. “Kje pa piše, da bi morali pisati zapisnike,” se je pred komisijo vprašala Zakrajšek.
Plačilo smučanja v Avstriji kot sumljiva mednarodna transakcija škofa Sajeta?
Ko je na urad prišla anonimka zoper škofa Sajeta, je prvi uslužbenec primer hitro zaprl, češ da to ni primer za urad. V nekaj urah je identična anonimka nato na urad prišla še enkrat, a jo je tokrat v roke dobila Petra Zakrajšek in brskanje po škofovih računih (vse od leta 2003 naprej) se je začelo.
Petra Zakrajšek je pričala, da se ne spomni, da bi senat v primeru Sajeta odločal dvakrat (in to v dobrem enem dnevu), kar je še enkrat potrdilo, da so nekatere odločitve o preiskavah šle čez senat, druge pa ne.
Izkazalo pa se je tudi, da je urad v primeru škofa Sajeta kot njegove “sumljive mednarodne transakcije” razumel pravzaprav škofovo plačilo smučanja v Avstriji. In da je bila na podlagi anonimke to podlaga za brskanje po njegovih računih. To je na zaslišanjih izluščila predvsem članica komisije Vida Čadonič Špelič (NSi), kar si lahko ogledate tudi v zgornjem videu.
Kot je dejala Vida Čadonič Špelič, se je ji brskanje urada po Sajetovih računih “sumljivo”. Ob tem je tudi vprašala, ali so se zavedali svoje odgovornosti in krivice, ki so jo delali škofu z brskanjem po njegovih računih vse od leta 2003 naprej, čeprav resne podlage za to ni bilo in čeprav so vsi organi, ki so se ukvarjali s tem primerom, sume zoper škofa iz anonimke zavrgli.
Samo-obremenilno pričanje članice SDS?
Petra Zakrajšek, operativka za brskanje po bančnih računih v času Žuglja, je pred komisijo priznala, da je bila še večer pred zaslišanji na zvezi z Žugljem prek aplikacije za kriptirano komunikacijo Telegram. Kako je predsednik komisije Rezar vedel, da si je to aplikacijo naložila dan pred zaslišanjem, ostaja nepojasnjeno.
Pred komisijo je zankala, da bi se z Žugljem pogovarjala o zaslišanjih, a obenem sta pred komisijo nekatere stvari pojasnjevala tako rekoč identično.
Oba sta denimo rekla, da je bil razlog za močno povečano število število anonimk “zaupanje” v delo urada. In oba sta ugovarjala Rezarju, naj ne uporablja besedne zveze “utemeljeni sum”, saj da ta ni primerna v kontekstu dela urada.
Petra Zakrajšek je tudi odločno zanikala, da bi kdorkoli vlival na njeno delo. Večkrat je to zanikala. Ampak tukaj je “haklc”.
Kot javna uslužbenka je namreč zavezana k zakonitemu delovanju in mora v primeru čudnih ali morebitnih nezakonitih praks jasno reči ne. Tega ni storila niti enkrat, čeprav jo k temu zavezujeta zakonodaja in kodeks, ki ga je podpisala.
Njen ponavljajoči odgovor – to si lahko ogledate v zgornjem videu – je namreč bil, da je sledila navodilom in delala na primerih, ki jih je na njeno mizo prinesel senat. Delo ji sicer dodeljevala njega šefica Simona Kaučič.
Za “poseben” primer pa prav “posebna” skupina
Daleč največji primer urada v času Žuglja pa je bil primer United, del katerega je tudi N1. Oziroma primer Dragan Šolak. Takrat so za desetletja nazaj prebrskali več kot 220 računov več kot sto ljudi in podjetij v Sloveniji, tudi novinarjem, urednikom, medijskim direktorjem in medijskim lastnikom.
Preiskovalna “ihta” je bila tako velika, da so pomotoma zajeli celo podatke s primerom povsem nepovezanega gasilca iz okolice Ljubljane in podjetniškega zakonskega prav tako iz okolice Ljubljane.
Žugelj je bil v to preiskavo tako prepričan, da je celo kršil zakon s tem, ko se je skupaj z namestnikom direktorja Fursa Simonom Starčkom podpisal pod kazensko ovadbo.
A tudi ta primer je doživel enako usodo kot večina ostalih, ki so jih delali na uradu. Primer je namreč padel, tožilstvo je ovadbo Žuglja in Starčka zavrglo, zdaj pa je prav zaradi tega primera zaradi suma zlorabe položaja ovaden Žugelj.
A kot je povedala Simona Kaučič (v zgornjem videu) so na uradu za primer United ustanovili celo posebno šestčlansko preiskovalno skupino. V njej sta sodelovali tudi Petra Zakrajšek in ona, vodil pa jo je Damjan Žugelj osebno.
Nad primerom United visi sum, da je šlo za predvolilno izmenjavo podatkov o (političnih) nasprotnikih Aleksandra Vučića v Sloveniji in Janeza Janše v Srbiji (balkanski posli Gen-I), zato so Žuglja spraševali tudi, kolikokrat je bil službeno v Beogradu.
Odgovarjal je, da večkrat, enkrat tudi s Simonom Starčkom. Po neuradnih informacijah pa je bilo med Žugljevimi službenimi potmi na tuje največ prav poti v Beograd, kjer ima Žugelj stanovanje, zdaj tudi stalni naslov bivanja, in od njegove razrešitve svetovalno podjetje Axisdamm.
Žuglja, SImono Kaučič in Petro Zakrajšek je preiskovalna komisija želela zaslišati že 17. maja, a nihče od njih tedaj na zaslišanje ni prišel. Zato so jim za tokratno sejo – na zadnji dan kampanje pred evropskimi volitvami – vabilo vročali s pomočjo detektiva.
Žugelj se je sicer po naših informacijah preiskovalni komisiji tokrat oglasil sam in sporočil, da pride, tudi dejal je, da njegov namen meseca maja ni bil, da bi se izognil zaslišanju. Dal je vedeti, da so mu morda vabilo poslali na napačen naslov, a se je izkazalo, da so mu vabilo poslali na več naslovov, tudi na beograjskega, za katerega je Žugelj dejal, da je pravi. A da maja vabila tudi na beograjskem naslovu ni prevzel.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje