Pet let po epidemiji smo še vedno v krizi: Zgodovina se je zelo hitro pospešila

Intervjuji 19. Jan 202513:54 6 komentarjev
Protest proti vladi in PCT
Protest proti vladi in PCT, 13. 10. 2021 (Foto: Borut Živulović/Bobo)

Pet let po začetku pandemije je koronavirus vse manj nevaren. Spremembe, ki jih je povzročil v družbi, pa so ostale. Nezaupanje v znanost, lažne novice in osamljenost so postali nova normalnost, ocenjuje antropolog dr. Dan Podjed.

V teh dneh pred petimi leti je bil v Franciji potrjen prvi primer koronavirusa v Evropi. Sledili so primeri v drugih državah, v nekaj tednih se je večina sveta zaprla v svoje domove. Epidemija, kakršne danes živeče generacije še niso doživele, je korenito spremenila družbo, na nekaterih področjih trajno. O tem smo se pogovarjali z antropologom dr. Danom Podjedom.

Prve tedne epidemije marca 2020, spomladanski val so zaznamovali strah pred boleznijo, a tudi spoštovanje pravil in medsosedska pomoč. V naslednjih valovih pa se zdi, da so prišle na dan bolj negativne lastnosti ljudi in družbe. Kako kot antropolog ocenjujete tisti čas?

Prvemu spomladanskemu valu, ki je trajal od marca do junija 2020, bi v narekovajih lahko rekli romantični val. Tudi zato, ker je bilo primerov koronavirusa oziroma ljudi, ki so oboleli, v Sloveniji razmeroma malo. Je bilo pa veliko strahu in presenečenja, ko je virus tako hitro prišel iz Kitajske v Evropo. Takrat smo videli, kako tesno smo prepleteni po svetu, kako hitro se razširijo ne le virusi, temveč tudi informacije.

Spomladi 2020 nismo doživeli le pandemije, ampak tudi infodemijo. Skupaj z virusom so se širile novice, tudi lažne novice o tem, kako bi lahko širjenje virusa zaustavili. Hitro so se angažirali tudi nekateri influencerji, ki so na svetovni ravni širili lažne informacije o tem, kaj je vzrok za nastanek koronavirusne bolezni, kje je nastal virus in podobno.

Ta čas je bil čas zmede, hkrati pa tudi čas zaupanja in sodelovanja. Zaupanja v institucije, za nek trenutek tudi zaupanja v znanost, zdravstvo, politiko in nasploh v te institucije, ki bi nas obvarovale.

V naslednjih valovih od jeseni 2020 naprej pa so se vse te vrednote začele krhati, ljudje so začeli izgubljati predvsem zaupanje. Posledice so bile vidne ne samo na družbenih omrežjih, ampak tudi na cestah, kjer so potekali zelo številčni protesti. V kratkem času je svet doživel ogromno. Zdi se, da se je zgodovina zelo hitro pospešila.

Za lažne novice smo bili verjetno v tistem času bolj ranljivi, ker smo bili toliko več doma in za računalniki. Kako odporni smo proti njim pet let pozneje, smo se jih naučili prepoznavati?

Mislim, da je infodemija dobila tak strašen in nenaden pospešek tudi zato, ker smo izjemno veliko časa preživeli pred zasloni. Po nekih statistikah so odrasli v času pandemije preživeli 13 ur dnevno pred zasloni televizorjev, računalnikov, telefonov in tablic. Na daljavo smo komunicirali, se družili, šolali, poučevali, imeli sestanke, ljubezenske zveze. Vse je potekalo na daljavo. V tistem času, medčasju, smo dobili vpogled v to, kakšen svet nastaja. Ne le za pet let vnaprej, ampak tudi za deset, dvajset let naprej – kakšen bi lahko bil svet, če toliko časa preživimo pred ekrani.

Če smo 13 ur pred ekrani in osem ur spimo, pomeni, da smo samo tri ure odklopljeni. Zgodil se je nenavaden obrat, da je digitalno, tisto, kar je na zaslonu, postalo bolj pomembno, realnejše od fizičnega sveta. Digitalni svet nenadoma ni bil več virtualen, ampak je postal realen. Mislim, da zdaj živimo v času, ko je tisto, kar je na zaslonu, še vedno ali pa celo vedno bolj realno, medtem ko fizično postaja bolj sekundarno.

Tudi politiki od pandemije naprej komunicirajo po omrežjih. Takrat smo čakali jutranji tvit predsednika vlade, v katerem bodo podani novi ukrepi. In se mi zdi, da smo se tega kar navadili. Mediji še vedno poobjavljajo to, o čemer pišejo politiki po omrežjih. Zdajšnji predsednik vlade v zvezi z omrežnino komunicira po Instagramu. Ne na tiskovnih konferencah, ampak sedi doma in naredi kratek videoposnetek o tem, kdaj je treba vklapljati pralni in sušilni stroj ali bojler.

Robert Golob
Foto: @_robertgolob_/INSTAGRAM

Kot ste omenili, so se v tistem času tudi ljubezenske zveze, spoznavanje partnerjev, preselile v digitalno. So te spremembe trajne in je zdaj postalo bolj običajno, da nekoga spoznaš prek spleta kot v živo?

Še vedno se družimo in spoznavamo bistveno bolj brezstično, kot smo se v predpandemskem času. V tistem času je vrednost delnice Tinderja v kratkem času izjemno poskočila, ker so ljudje poskušali poiskati pot do drugega človeka. Ne le Tinder, zaradi omejitev, pri nas na občine, so cvetela tudi druga omrežja, Facebook, Instagram. Če si imel ljubezensko zvezo v neki drugi občini, nisi imel druge možnosti, kot da si dopisuješ na daljavo.

Zdaj pa živimo v zanimivem času, ko postaja kar nekoliko nenormalno priti fizično do nekoga in mu naravnost, brez predhodne najave po Tinderju ali drugem omrežju povedati, da ti je všeč. V zadnjih letih opažam celo to, da če nekoga ogovoriš na postaji med čakanjem na avtobus in mu rečeš ‘lepo vreme, ne’, te čudno pogleda, kot da si manijak. Češ, kaj me sprašuješ, glej v svoj telefon. Ker prvi stik je treba vzpostaviti prek zaslona, potem se pa lahko naprej pogovarjava.

Ta nenavaden čas, medčasje se je raztegnilo od leta 2020 do danes. Pomembno pa je, da je kriza postala nova normalnost. Leto 2020 je leto nič, začetek novega štetja, ko smo normalizirali krizo. Tudi, ko je bila pandemija spomladi 2022 preklicana, se je zgodila vojna v Ukrajini, nato leta 2023 in 2024 vojna v Gazi. Leta 2023 se nam je zgodila še podnebna kriza oziroma naravna katastrofa v Sloveniji. Kriza je tako postala nov način življenja.

V prvem letu pandemije, če se spomnimo, smo se kar spraševali, kakšna bo ‘nova normalnost’, ko bo to minilo. Dobili smo nekaj, čemur lahko rečemo nora normalnost, in to je trajna kriza.

Kriza je prvo, kar zagledamo zjutraj na zaslonu, če pogledamo na katerikoli medijski portal. Prve tri novice so običajno kriza. In na zaslone pogledamo bistveno pogosteje kot v predpandemskem času. 69 odstotkov ljudi pogleda na zaslone v prvih petih minutah po prebujanju. Če takoj zjutraj vidiš krizo, si rečeš, da je s tem svetom nekaj resno narobe in si misliš, zakaj bi šel ven, saj to bi bilo noro. Bolje, da se zagrnem čez glavo, mogoče bo pa kriza do večera minila. Seveda ne mine. Krizolacija, o čemer sem napisal dve knjigi, je postala ta nova normalnost.

Njegova knjiga Antropologija med štirimi stenami, ki združuje zapise iz prvega vala epidemije, je prosto dostopna na spletu.

Dan Podjed
Dan Podjed (Foto: Žiga Živulovič jr./Bobo)

Zaradi krize postajamo bolj izolirani, osamljeni, sami. Posledica je, da se počutimo še bolj v krizi. Osamljenosti je po pandemskem času več, kot je je bilo kadarkoli. Svetovna zdravstvena organizacija je opozorila, da je  osamljenost podobno škodljiva za zdravje kot kajenje in prekomerna telesna teža. Mislim, da je to tudi posledica novega načina življenja, ki pa ni povezan samo z zdravstveno krizo, ki smo jo prestali, ampak s tem, da smo večino časa pred zasloni in da gledamo drug mimo drugega. Kriza izgine takrat, ko se začneš družiti z drugim človekom.

Je ta sprememba trajna ali si lahko še obetamo čase, ko se bomo bolj družili, si bili bliže z ljudmi?

Mislim, da je zaslonski način življenja res hud problem ter da imamo pandemijo pametnih naprav in z njimi povezanih problemov. V zadnjih letih med mladimi strmo naraščajo tesnobnost, samomorilnost, samopoškodovanje, depresija. To ni posledica pandemije, ampak posledica tega, kot pravi Jonathan Haidt, da otroci in mladi nimajo več otroštva utemeljenega na igri, ampak na telefonih. To pa je deloma povezano s časom, ki smo ga prestali, saj smo otrokom zato, da so se lahko šolali, dali v roke telefone, tablice in računalnike.

V beležko si na začetku vsakega leta napišem neko misel kot moto in letošnja je, odpri okna in vrata ter stopi na prosto. Mislim, da je to rešitev, da stopimo čim večkrat ven, se srečamo v živo, se več družimo. Zato, ker tam dejansko nastaja družba. To, čemur pravijo socialna omrežja, pa nas pogosto naredi bolj asocialne.

Tega ne govorim kot ludist ali tehnofob, ravno nasprotno. Sem infoholik in imam sam s tem hude probleme. Tudi jaz sem zelo veliko pred zasloni, žal, in se tudi sam pri sebi borim s to svojo odvisnostjo, ki se je v času pandemije covida verjetno še poglobila.

Že takrat so nekateri strokovnjaki opozarjali, da bo epidemija in z njo povezana kriza hudo prizadela mladostnike, ki so bili tako dolgo doma, niso hodili v šolo. V šolah pravijo, da so najstniki nazaj prišli drugačni – bolj se držijo zase, na šolskih hodnikih je veliko tišje kot včasih, vsak je na svojem telefonu … Kako so jo odnesli mladi?

Mislim, da so mladi razmeroma dobro prestali tisti čas, nekaterim je bilo celo mogoče lažje kot sicer v šoli, tudi nekaterim zaposlenim je bilo lažje delati od doma kot v šoli. Ni bilo vsem hudo in samo slabo. Se je pa v dveh letih pandemije zagotovo izkazalo, da je šola ena najpomembnejših institucij v družbi. In to ne samo zato, ker je namenjena predajanju znanja naslednjim generacijam, učenju, ampak zato, ker tam nastaja družba. Zato, ker tam dobiš prijatelje, srečaš ljudi, ki te bodo mogoče spremljali vse življenje.

Mislim, da mladi, ki med odmori gledajo v telefone, namesto da bi se družili, zamujajo ta pomembni trenutek. Ko gledam mlade, ki se vračajo iz šole in gledajo vsak v svoj telefon, drug mimo drugega, čeprav hodijo drug ob drugem, si mislim, da zamujajo najlepši del šole – pot domov. Zato se zavzemam za zakon o omejitvi uporabe telefona v šolah. Ne da bi otrokom vzeli nekaj, kar smo jim dali, to so telefoni, ampak zato, da jim damo tisto, kar so imele tudi naše generacije. Mir, da se posvetijo znanju, in svobodo, da lahko komunicirajo drug z drugim, srečajo in spoznajo prijatelje.

Čas, ki ga mladi namenjajo prijateljem, se je v zadnjih desetih letih zmanjšal z dveh ur in pol druženja na dan na manj kot eno uro dnevno. Zakaj? Zato, ker se mladi več družijo prek zaslonov, ampak to ni isto. Človek še vedno potrebuje stik, dotik, ker tam nastaja družba.

V šoli pa se nauči ne samo, kako spoštovati pravila, ampak tudi, kako jih kršiti, nauči se socialnih veščin, kako zaščititi samega sebe in kako pomagati drugemu, nauči se temeljnih vrednot, zaupanja, spoštovanja, medsebojne pomoči. Tega, kar nam sicer manjka v družbi. Če želimo biti bolj povezana skupnost, nujno potrebujemo šole, ki so proste zaslonov.

Govorim o mladih, ampak mislim, da bi se morali tudi starejši zamisliti nad sabo. Še nikoli v zgodovini nismo toliko časa porabili za to, da gledamo v zaslone. Telefon je postal naše glavno okno v svet.

Dijaki na sodišču
Protest dijakov pred sodiščem med epidemijo (Foto: BOBO)

V času pandemije se je popolnoma porušilo zaupanje v znanost, tudi zato, ker so znanstveniki ponavljali, da je cepljenje povsem varno in učinkovito, pa se je izkazalo, da ni. Zdi se, da je zato nastradal tudi na znanosti utemeljeni boj proti podnebnim spremembam. Pred pandemijo ni bilo takega nasprotovanja zelenemu prehodu kot zdaj. Je to zaupanje mogoče povrniti?

Kot znanstvenik seveda upam, da je. Skrbi me, kar se dogaja v ZDA z izvolitvijo Donalda Trumpa, ki je v svojo ekipo povabil ljudi, ki so glasni nasprotniki cepljenja. Ne le cepljenja proti covidu, ampak kakršnemukoli cepljenju, ki je svetu prihranilo ogromno trpljenja, ogromno smrti v preteklosti.

Sam si ne želim sveta, v katerem tovrstni ukrepi nimajo več nobene veljave, in ko se začne dvomiti v tisto, kar ni samo teorija, ampak je znanost potrdila, na primer, da so podnebne spremembe posledica človeških dejavnosti na tem planetu. Problem je, ker so ljudje začeli bolj kot znanstvenike in kredibilne medije poslušati influencerje, vplivneže na omrežjih.

Kako naj znanost spet vzpostavi kredibilnost? Mislim, da bomo potrebovali še kar nekaj časa. Tudi znanstveniki bomo morda morali narediti več, da bomo kredibilno komunicirali, prepričali ljudi na tak način in po takih poteh, da nam bodo prisluhnili. Ne moremo biti v slonokoščenem stolpu, se zavijati za visokoleteče besede in verjeti, da smo prepričljivi, ker smo opravili, 20 let raziskali o neki temi. Verjetno bo morala tudi znanost razmišljati, kako komunicirati z javnostjo.

Nam je iz tistega časa ostala kakšna pozitivna družbena sprememba? Zdi se, da so ljudje začeli bolj ceniti prosti čas, raziskave kažejo, da bolj cenimo kakovosten spanec.

Mogoče se je res malo nehala ta mantra Ekrema Jevrića Kuča poso kuča poso (dom-služba-dom-služba). Ker so naenkrat ljudje ugotovili, da lahko delajo doma, delodajalci so ugotovili, da zaposleni lahko delajo doma. Zavest ljudi, da je edino delo na delovnem mestu pravo delo, se je spremenila. Morda smo planetu tudi prihranili nekaj izpustov toplogrednih plinov, ker se manj vozimo na delo.

Predvsem pa se mi zdi pomembno, da smo se zavedeli – in upam, da tega ne bomo nikoli pozabili –, kako pomembne so nekatere institucije, kot so javno šolstvo, javno zdravstvo in pa konec koncev tudi kulturne institucije, vse to krvavo potrebujemo. Upam, da je bil to glavni nauk pandemije.

Poleg tega pa je človeštvo končno pridobilo intersubjektivno izkušnjo. Cel svet je doživljal hkrati neko krizo. Svet smo začeli deliti na svet pred pandemijo in po pandemiji. To je bila naša skupna, skupinska izkušnja in to je dobro. Če ne drugega, se imamo vedno o čem za pogovarjati. Kje si bil takrat, spomladi 2020, a se spomniš, kako smo ga srali, kako smo se pozdravljali na daljavo, kako smo šli v trgovino z maskami in z gumijastimi rokavicami, kako smo razkuževali. Sam sem na primer v kadi razkuževal steklenice vina, ki sem jih naročil po pošti. Imamo zgodbe, ki jih lahko pripovedujemo zanamcem. Mislim, da se nam bodo smejali do solz. Seveda je bila to tudi skupinska tragedija. Ogromno ljudi je umrlo, ogromno ljudi je izgubilo sorodnike, še vedno ljudje zaradi te bolezni umirajo. Ampak hkrati mislim, da ne smemo gledati na ta čas samo kot na kolektivno tragedijo, ampak je bila mogoče tragikomedija. Marsikaj je bilo v tem času smešno, nenavadno in take stvari nas povezujejo.

#related-news_5

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje