Menu Item
V Evropski uniji bo kmalu začela veljati prepoved nekaterih izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko, med njimi pilingov za telo, bleščic v kozmetiki in vrste podlag za športna in otroška igrišča. Raziskovalec dr. Andrej Kržan nam je povedal, kaj ta prepoved pomeni in kako se v svojem življenju izogiba plastiki.
V Evropski uniji bo kmalu začela veljati prepoved nekaterih izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko, med njimi pilingov za telo, bleščic v kozmetiki in vrste podlag za športna in otroška igrišča. O tem, kako bo to vplivalo na nas in naše okolje, smo se pogovarjali z dr. Andrejem Kržanom, raziskovalcem na odseku za polimerno kemijo in tehnologijo na Kemijskem inštitutu in profesorjem na novogoriški univerzi. Mikroplastika je njegovo področje raziskovanja, trenutno je mentor študentu, ki raziskuje, kako se mikroplastika stara v okolju.
Mikroplastike je v našem okolju ogromno. Kako velik korak k zmanjševanju teh količin je storila EU s prepovedjo bleščic, nekatere kozmetike in igrišč, ki vsebujejo mikroplastiko?
Prepovedali so namerno dodane oblike mikroplastike v različnih izdelkih, tudi v kozmetiki, pa tudi športne terene, pokrite z gumastimi delci iz zmletih pnevmatik. To je majhen korak v celotni obremenitvi okolja z mikroplastiko, ampak je korak. To je pomembno. Gre za ukrep, ki pravzaprav ne prizadene uporabnikov, pa tudi spremembe, ki jih bodo morali uvesti proizvajalci, so relativno majhne, saj imamo na voljo primerne nadomestke. Vprašanje je le, kako se bodo uredili tovrstni športni tereni, ki že obstajajo in so polni gume. Za te sicer v novo sprejetih evropskih pravilih velja 8-letno prehodno obdobje.
Prepoved velja tudi za kozmetiko, saj se je različnim piling kremam dodajalo na primer polietilen. To je material, iz katerega so plastične vrečke. Kremam dodajo majhne kroglice polietilena, ker so mehke in dajo lep občutek, a je povsem nepotrebno za to uporabljati plastiko. Najbolj bizarna pa se mi zdi uporaba plastičnih delcev v zobnih pastah.
Gre za ukrepe, ki jih je relativno enostavno izvesti in ne zahtevajo veliko sprememb. To je prava pot, “da pobiramo sadje, ki raste nizko”. Da najprej poberemo oziroma ustavimo mikroplastiko na tistih virih, kjer je to najenostavneje. Nato pa gremo naprej in poiščemo rešitve, kako zavreti ostale vire mikroplastike v okolje.
Ukrep ne bo bistveno zmanjšal izpustov mikroplastike v okolje. Je pa prvi korak na poti in pomembno ga je narediti.
Večino podlag na otroških in športnih igriščih, izdelanih iz odsluženih pnevmatik, so v EU položili v zadnjih 15 letih. Razumeti je, da gre pri tem za obliko krožnega gospodarstva, ki ga Evropa spodbuja, saj izrabljene pnevmatike (ki jih sicer večinoma uporabijo kot gorivo v cementarnah in sežigalnicah) tako dobijo “novo življenje”. Zdaj pa je uzakonjena prepoved. Kako gledate na to?
To drži, čeprav se gumeni delci že dlje časa prištevajo k mikroplastiki. Pravzaprav so delci pnevmatik z vozil največji vir mikroplastike v okolju. O tem se ne govori veliko, ampak vse študije virov mikroplastike ugotavljajo, da je to vedno največji prispevek – ker je toliko vozil, toliko gum. Količine so ogromne. Res je, da se ob postavljanju tovrstnih igrišč v zadnjih letih ni poudarjalo onesnaženja z mikroplastiko, čeprav lahko ob dežju vidimo, kako zelo veliko mikroplastičnih delcev od tam izhaja v okolje.
Nisem pristaš tovrstnega vgrajevanja odpadne plastike v nove izdelke. Mislim, da so slaba ideja tudi zidaki in drug gradbeni material, ki vsebujejo odpadno plastiko. Z njo se bomo namreč prej ali slej spet srečali.
Nekdo, ki z avtomobilom prevozi 10 tisoč kilometrov na leto, s tem v okolje v povprečju “odvrže” za več kot kilogram gumenih delcev, ki predstavljajo pomemben delež mikroplastike v okolju. Več o tem problemu preberite v članku Avtomobilske gume – vse pomembnejši vir onesnaženja z mikroplastiko.
Avtomobile vozimo skoraj vsi, tudi ko bodo vsi električni, bodo pnevmatike še vedno potrebovali. Se razvija kakšna tehnologija, ki bi omejila izpuščanje mikroplastike v okolje prek pnevmatik? To se zdi zelo zahtevna naloga.
To je res zahteven problem. Ker so električna vozila težja, še bolj rabijo gume. Ti delci odpadajo od gume med vožnjo, še posebej ob hitri vožnji, zaviranju po grobih cestiščih, ovinkih in tako naprej. Obstajajo poskusi, da bi razvili tehnologijo, da bi ob kolesu imel zajem zraka, ki bi zajel te delce. Preden se bo kaj takega pojavilo na serijskih vozilih, bo še trajalo.
Kaj bi bil lahko naslednji korak?
Mislim, da bi morali zaustaviti vlakna, ki jih izgubljamo med pranjem oblačil. Okrog 60 odstotkov tkanin, ki jih uporabljamo, je iz sintetike, ki je pravzaprav druga beseda za plastiko. Govorimo o poliestrih, poliamidih in tako naprej. Ta vlakna vidimo v sušilnem stroju, ko ga očistimo. Približno toliko jih gre med pranjem v pralnem stroju v odtok. Ta vlakna najdemo povsod, ob rekah, jezerih, morjih. Če se blato iz čistilnih naprav uporablja na primer na kmetijskih površinah, konča mikroplastika tudi tam. Gre za primer vira mikroplastike, za katerega vemo, kje je, in mislim, da bi ga lahko v naslednjih korakih dokaj enostavno obvladali.
Nova evropska pravila naj bi preprečila izpust približno pol milijona ton mikroplastike v okolje.
Prepoved bo uveljavljena v Evropski uniji, ki pa ni ne največja proizvajalka ne največja porabnica plastike. Ali Evropa s temi prepovedmi vpliva na svetovni trg?
Seveda vpliva. Če takih stvari ne pustiš na svoj trg, jih bodo morali proizvajalci spremeniti, da jih bodo lahko tu prodajali. Poleg tega, ko tak proizvod proizvajalec ima, je vprašanje, zakaj ga ne bi ponudili tudi na drugih trgih, zunaj EU. Tako da je to zagotovo korak v pravo smer, saj s tem niso povezani visoki stroški in težave. Prepričan sem, da daje tudi pravo sporočilo, v katero smer smo namenjeni in kaj želimo doseči.
O mikroplastiki smo začeli več govoriti nedavno in zdi se, da se je zavedanje o tem problemu povečalo. Kaj menite?
Zavedanje se je močno povečalo, prek medijev v javnosti in tudi v znanosti, vendar smo zelo slabi v tem, da se premaknemo od besed in skrbi k dejanjem. Roko na srce, glede mikroplastike kot družba nismo naredili popolnoma nič. Vemo, da mikroplastika obstaja in znanost jo je razmeroma dobro raziskala. Trenutno preučujemo, kakšni so vplivi na okolje, organizme in tako naprej, ampak ukrepali nismo.
Kaj pa lahko storimo, če si kot posamezniki želimo omejiti mikroplastični odtis?
Svetujem, da uporabljate manj plastike. Če se plastični embalaži in ostali plastiki lahko izognemo, se ji dajmo. Pozorni bodimo tudi na delčke, ki se zlahka izgubijo, da ne zaidejo v okolje, na primer direktno v vodo ali zemljo. Res pa je, da kot normalni uporabniki nimamo veliko možnosti, da bi se temu izognili ali kaj veliko glede tega storili. Ko gremo v trgovino, pridemo ven s kupom plastike. Temu se lahko izognemo le, če skrbno izbiramo, kje in kaj kupujemo, kar terja veliko časa. Kot “običajni” kupci pa nimamo veliko alternativ. Treba je okrepiti pritisk na trgovce.
Mikroplastika je povsod okrog nas in v nas. Slovenski znanstveniki so jo prvi na svetu odkrili v toči. Lani so jo potrdili v 75 odstotkih vzorcev mleka doječih mater, letos avgusta pa celo v človeških srcih. Plastiko tudi vdihavamo in po nekaterih ocenah znanstvenikov v enem tednu vdihnemo za bančno kartico mikroplastike. Vas ta dejstva skrbijo? Se v svojem življenju izogibate (mikro)plastiki?
Doma poskušam imeti karseda malo plastike. Prisegam na naravne materiale, nimam recimo sintetičnih preprog. Se pa plastiki v današnjem življenju ne moremo izogniti. Verjamem, da ta ne bo ključni razlog, zaradi katerega bom umrl. Toda nikakor ne pristajam na to, da je v redu, da je plastika v naših telesih, krvi, pljučih, možganih. To zagotovo ni nič dobrega. Postavlja pa se vprašanje, ali zato ne bomo nosili športnih oblačil, flisa. Vse to je namreč iz sintetike. Pozoren sem, kje je veliko plastike, in se temu poskušam izogniti, sicer pa živim normalno.
Sodelujem v podjetju, ki razvija in prodaja filtre za vlakna, ki izhajajo iz pranja. Na domačem pralnem stroju imam nameščen tak filter. Rečem lahko, da to name nič ne vpliva, razen tega, da vem, da ne izpuščam vlaken v okolje. Če bi vsi to počeli, bi bilo teh vlaken manj. Upam, da bo imel v prihodnosti vsak pralni stroj filter, da bo to nekaj popolnoma normalnega.
Na vrtu ne uporabljam industrijskega komposta. Če si ga ogledate, boste v njem hitro našli drobce plastike.
Če končava z bleščicami, saj je njihova prepoved precej razburila predvsem njihove uporabnice. So priljubljen dodatek prazničnemu vzdušju, hkrati marsikoga spravljajo ob živce, ker zaidejo povsod. Pravzaprav so dober primer mikroplastike, pri katerem vidimo, kako trdoživa in vseprisotna je. Se bomo morali od bleščic posloviti?
Tudi sam imam hčerke, ki rade uporabljajo bleščice. Te jim odsvetujem, a jih vseeno najdem doma. Menim, da bodo proizvajalci našli alternative oziroma so jih že. Ena možnost so bleščice iz razgradljive plastike. Pri bleščicah gre za kratkotrajno uporabo, ni treba, da so zelo obstojne, tako da je to primerna alternativa. Imamo tudi anorganske materiale, ki odsevajo in se bleščijo, tako da po mojem mnenju težav ne bo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje