Menu ItemSvetovni trg je danes preplavljen z neekološko svilo iz Azije, povpraševanje po ekološki evropski svili pa je vse večje. Bi lahko v času "zelene preobrazbe" ta panoga tudi pri nas doživela preporod? Naša ekipa je obiskala enega redkih slovenskih rejcev sviloprejk ter Inštitut za svilogojstvo in svilarstvo, ki se ukvarja z znanstvenimi raziskavami gojenja murv in sviloprejk ter spodbujanjem te dejavnosti.
Sviloprejke so žuželke, ki “pridelujejo” svilo. V nekaj tednih zrastejo od jajčeca do skoraj 10-centimetrske gosenice, ki se nato zaprede v bubo – svileni kokon. Proizvodnja svile poteka tako, da se iz posušenih kokonov ročno ali avtomatsko odpletejo svilene niti, iz katerih se stke blago. Sviloprejke se hranijo izključno z listi bele murve. Prav ta drevesa, zasajena po Sloveniji, pričajo, da je bilo svilogojstvo nekdaj pri nas pomembna dejavnost.
Na vrhu članka si oglejte video reportažo o svilogojstvu v Sloveniji.
600-letna zgodovina slovenskega svilogojstva
Na domačiji arhitekta Maksa Fabianija v Kobdilju na Krasu raste najstarejša murva na Slovenskem. Družinsko izročilo pravi, da je bila posajena že okrog leta 1400. V obseg meri skoraj 650 centimetrov in je tako ne le najstarejše, ampak tudi najdebelejše sadno drevo pri nas. Predvsem pa je živa priča nekdaj razširjene sviloprejske dejavnosti. Podobna drevesa najdemo še na marsikaterem slovenskem dvorišču.
“Bela murva predstavlja značilno drevo v svilogojskih regijah,” pripoveduje dr. Andreja Urbanek Krajnc, botaničarka, profesorica in raziskovalka na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. “Tako kot je lipa na Štajerskem značilno dvoriščno drevo, je na Primorskem to murva. Starost drevesa običajno sovpada s starostjo domačije, simbolizira in predstavlja družinske običaje. Pod murvo so pogosto sedeli, si pripovedovali zgodbe, se poročali, številne take res lepe zgodbe smo na terenu slišali o murvah, ki krasijo domačije.”
Nekaj si jih oglejte v spodnji fotogaleriji:
Urbanek Krajnc je skrbnica nasada murv, posajenih pred enoto mariborske kmetijske fakultete v Pivoli. V okviru mednarodnega madžarsko-slovenskega projekta so pri nas in na Madžarskem popisali ta drevesa, ki so jih nekoč gojili za rejo sviloprejk. Nato so v Pivoli vzpostavili nasad starih genotipov murv, gensko banko teh dreves. Preučujejo njihove lastnosti in ugotavljajo, katero vrsto imajo sviloprejke najraje, saj bi radi obudili to dejavnost pri nas. “V kolekciji imamo potomke starih slovenskih in madžarskih murv. Na terenu smo vzorčili tako liste za biokemijske analize kot tudi veje z namenom priprave potaknjencev. Iz njih smo razmnožili drevesa, ki so potomke starih lokalnih genotipov murv, od Fabianijeve murve, ki je najstarejša, do mogočnih murv iz Madžarske, kjer so številni tudi zelo dolgi drevoredi, po 400 murv. Tam vaščani še danes gojijo murve z namenom reje sviloprejk, odbire listov za čaj, za krmo drobnici in perutnini, pa tudi za predelavo plodov,” pravi. Obstajata bela in črna murva, za svilogojstvo pa je primerna zgolj bela.
Na Kitajskem so sviloprejke gojili že pred več kot 5000 leti, v Evropo so prve murve prinesli beneški trgovci v 12. stoletju, prav z namenom vzpostavitve evropskega svilogojstva. Dejavnost se je takrat najprej razvila v južni Italiji, od koder se je počasi širila proti severu in v naše kraje prišla v 15. ali 16. stoletju. “Za zlato dobo svilogojstva pri nas velja 18. stoletje,” opisuje Urbanek Krajnc. “Svilogojstvo je spodbujala predvsem Marija Terezija, ki je bila ljubiteljica svile. Takrat so tako jajčeca sviloprejk razdeljevali po monarhiji.”
Leta 1728 je Francoz Pierre Toussaint Tabouret v Ljubljani odprl prvo manufakturo za svilene izdelke na Kranjskem in po mestu postavil nasade belih murv (vir). “Proizvodnja svilenih kokonov je bila v domeni revežev, ki so dobili jajčeca, vzgojili sviloprejke in nato zapredke prodajali odvijalnicam. Tudi v teh je bilo delo, odvijanje kokonov, težaško, opravljale so ga večinoma ženske,” pravi dr. Rebeka Lucijana Berčič, ustanoviteljica in vodja Inštituta za svilogojstvo in svilarstvo.
Še po drugi svetovni vojni je bilo na ozemlju Slovenije popisanih okrog 50 tisoč murv, nato pa je svilogojstvo v 60. letih 20. stoletja zamrlo, ker je evropski trg preplavila poceni svila iz Azije. “Slovenci žal na svilenem trgu v preteklosti nismo odigrali ekonomsko profitabilne vloge, in to se mora absolutno spremeniti, če hočemo ljudi navdušiti za svilogojstvo,” pravi Berčič.
Vodilna vloga Kitajske in priložnost za Slovenijo
Svetovni svileni trg tudi danes obvladuje Kitajska, sledita ji Indija in Tajska. “Na Kitajskem imajo intenzivno proizvodnjo svile, to pomeni celo šestkratno žetev murv, rejo z antibiotiki in rastnimi hormoni. Tako so izčrpavanje okolja privedli do limita,” pojasnjuje vodja Inštituta za svilogojstvo in svilarstvo. Za Slovenijo je pripravila model, kako svilo najvišje kakovosti pridelati ekološko in tako, da so vsi delavci v verigi pošteno plačani.
Tudi danes, tako kot v preteklosti, je evropski svileni trg najbolj razvit v Italiji. “Slovenija je poleg Italije, Madžarske in južne Francije v Evropi na najbolj ugodnem območju za proizvodnjo svile, tu smo že zgodovinsko proizvajali najboljšo svilo, ki pa je večinoma šla v odvijalnice na Dunaj ali v Benetke,” pravi Berčič. “V okviru raziskovalnega projekta, ki je bil tudi dobro znanstveno publiciran, smo ugotovili, da lahko v Sloveniji s starimi genotipi murv pridelamo vrhunsko svilo, ki se kosa z najboljšo svetovno proizvodnjo.”
Projektu se zdaj drug za drugim pridružujejo tisti, ki si želijo pri nas gojiti sviloprejke. Na inštitutu jim na začetku razdelijo jajčeca in murve. “Vse sviloprejke, uporabljene v Sloveniji, so potomke starih evropskih izvornih ras. Gre za hibride, nastale skozi 600 let, ki so križani tako, da delajo velike kokone in so zelo odporni. Prav tako so tudi murve slovenskih genotipov, ki so bolj odporni proti zmrzali, s čimer ohranjamo naravno dediščino z izvornim genskim materialom.”
Rejcem tako ni treba uporabljati ne antibiotikov za živali ne pesticidov za murve. Vsem rejcem na inštitutu pomagajo tudi z veterinarskim svetovanjem. “Od vseh, ki od nas dobijo genski material, tudi odkupimo kokone, to želimo zaradi sledljivosti,” pojasnjuje Berčič. Trenutno z njimi sodeluje pet velikih rejcev, ki imajo od 300 do tisoč murv, in 15 manjših, ki, kot pravi, “se še odločajo, ali bi imeli večji ali manjši nasad, in se za zdaj s tem ukvarjajo bolj romantično za svojo dušo”.
V Sloveniji je tudi nekaj takih, ki znajo svilene zapredke ročno odviti v svileno nit in so naslednji v svileni verigi. “To je zelo dobro plačano delo, ki ga lahko dela vsak, ne glede na izobrazbo, samo ‘filing’ mora imeti,” pravi Berčič. “Tako je končni produkt, svilena nit, narejen v Sloveniji in dobi certifikat ‘svila, proizvedena v Sloveniji’. Tako vemo, koliko murv ima rejec in koliko kokonov lahko s tem pridela, da se ne bi zgodile prevare, da bi recimo kdo zelo poceni kitajske kokone prodajal po naših izjemno visokih evropskih odkupnih cenah.”
Kot pojasnjuje, slovenski rejec dobi minimalno deset evrov na uro neto, na certifikatu pa je zapisano, kdo je vzgojil sviloprejke, kdo je kokone odvil in kdo jih je predelal v končni produkt, s čimer se zagotavlja sledljivost. “Pri odkupni ceni se orientiramo po najvišji na svetu, to je Inštituta za svilogojstvo v Padovi v Italiji, ki ima enak sistem odkupne verige. Pred desetimi leti, ko smo začeli projekt, je bila cena kokonov 40 evrov na kilogram, zdaj je že 120 evrov, kar kaže, da se povpraševanje po kakovostnih evropskih svilenih izdelkih veča.”
Naša svilena veriga se konča pri odvijalcih svilene niti, v Italiji pa nato stkejo blago. Tkalski stroj stane okrog 60 tisoč evrov in na inštitutu si želijo v prihodnosti kupiti tudi tega. “Vse je odvisno od tega, koliko bo rejcev in koliko svile za odvijanje,” napoveduje. Njihov namen je počasi navdušiti še nove rejce in odvijalce. “Naj ljudje počasi vidijo, da imajo od tega korist, vsi so tudi poimensko vključeni v končni izdelek, tako da človek ni samo anonimno proizvodno orodje.”
Kako poteka reja sviloprejk
Naša ekipa je obiskala največjega rejca sviloprejk v Sloveniji Janeza Škaliča iz Sela na Goričkem, ki se s to dejavnostjo ukvarja od leta 2015, ko je od inštituta dobil prva jajčeca in si nasadil murve. “Da se jajčeca izvalijo, traja približno 14 dni,” pravi Škalič. “Dobite male gosenice, ki se potem prehranjujejo samo z listi bele murve, drugega ne jejo. Vmes se štirikrat levijo, po mesecu dni pa zrastejo približno do 8 centimetrov in dosežejo težo od 4 do 8 gramov. Nato se iztrebijo, izpustijo tekočino, postanejo bolj svetle, prozorne in si poiščejo prostor za zapredanje.” Rejci sviloprejkam namestijo plastične strukture, imenovane “ježki”, okrog katerih spredejo kokone. “Dva dni traja, da napravijo zapredek oziroma kokon, ki služi za zaščito bube med preobrazbo v metulja.”
Nočni metulji se izvalijo po 14 dneh in imajo nato samo še eno nalogo, da se parijo in izležejo jajčeca. “Takrat se ne hranijo več in po tistem preprosto umrejo. Njihova maksimalna življenjska doba je 7 do 15 dni, linijo pa nadaljujemo z jajčeci. Pozimi, ko ni listja, jajčeca v hladilniku hranimo do naslednje sezone,” opisuje Škalič. Za proizvodnjo svile proces preobrazbe prekinejo tako, da kokone posušijo. “Sušenje traja en dan pri 60 stopinjah. Buba znotraj zapredka se zasuši in postane kot koruzno zrnce. Zapredke je v dobrih pogojih mogoče hraniti zelo dolgo in odviti ob primernem času.”
Posušene bube po navadi porabijo za hrano kokoši, svilene kokone pa prodajo.
Koliko sviloprejk lahko vzgojimo naenkrat? To je odvisno od količine listja murv. Sviloprejke so zelo požrešne, opisuje Škalič. “Ena gosenica poje v svoji življenjski dobi od 18 do 20 gramov listja. To je 12 lepih listov, kar se ne sliši dosti, ampak ko to pomnožite s tisoč ali več tisoč, pa pogledate drevo, vidite, da ni mogoče vzgojiti neke večje količine, ker imamo premalo listja.” Sam načrtuje večjo rejo čez nekaj let, ko bodo murve v nasadu zrasle. “Gosenice pojedo 80 odstotkov hrane v zadnjem stadiju, to je v zadnjih sedmih dnevih, kar pomeni, da jih je v tistem času treba hraniti noč in dan.” Tisti rejci, ki sicer hodijo v službo, si v tem času vzamejo dopust, saj sicer ne gre. “Gosenice v tisti fazi ugriznejo list med 7 in 10-krat v sekundi, listi izginejo, kot bi jih žel,” opisuje. “Zato je treba imeti nasad nekje v bližini ali pa ekipo, ki dovaža listje.”
Škalič sam tudi križa različne tipe sviloprejk in ugotavlja, katere proizvedejo najlepše in največje kokone. Zelo uspešen je bil že pri prvi seriji. “Vzgojil sem sviloprejke, kokoni so bili zelo lepi. Ker takrat še nismo obvladali tehnologije, kako jih posušiti, smo jih odpeljali na inštitut za svilogojstvo v Padovo v Italijo, s katerim sodelujemo. Rekli so, da še niso videli tako velikih kokonov in me prosili, naj jih nekaj pustim za njihov muzej svilogojstva.”
In kaj svetuje tistim, ki bi se lotili te dejavnosti? “Če ima kdo površino, zemljo, ki je ne more uporabiti za kaj drugega, lahko nasadi murve. Najprej naj poskusi z majhno serijo, pa bo videl, če se mu dopade.” Murve so primerne za sajenje na problematično ali suho zemljo, rastejo skoraj vsepovsod, ob poteh in kolovozih. “Skoraj vsi, ki so poskusili, jih je zasvojilo, pa so potem gojili naprej,” pravi Škalič. “Napačno so dostikrat pričakovali, da bodo iz enega drevesa, ki ga imajo, vzgojili nevem koliko gosenic, ali pa so nasadili murve in mislili, da bodo takoj naslednje leto že obrali veliko listja, pa ni tako. Približno pet let traja, ampak ta čas je mogoče zelo dobro izkoristiti, da se naučiš dejavnosti na malih serijah. Kot imaš prirastek listja, tako tudi lahko povečuješ serije in se v tem času naučiš in preizkusiš vse, kar je pomembno.”
Pravi, da je svilogojstvo primerno kot dopolnilna dejavnost na kmetijah. “Pri nas pravijo, da se nič ne izplača. Ko se pelješ v Italijo, pa vidiš v bližini Padove vile, dobre avtomobile pred njimi in spodaj grozno obsekana drevesa murv, kar pomeni, da so gojili sviloprejke. To sicer niso neki grozni zaslužki, ampak za dopust pa je. Poleg tega so sviloprejke ena redkih stvari v kmetijstvu, ki jo lahko točno tempiraš. Ve se, da moraš na začetku junija povaliti gosenice, in veš, da boš potem na koncu junija imel zapredke. Potem jih samo še posušiš.”
Sviloprejke v mestu
Da bi dejavnost približali ljudem, so letos junija v Mariboru vzgojili sviloprejke kar sredi mesta, v galeriji E2RD. V majhnem prostoru stoji regal, na katerem ‘prede’ 20 tisoč sviloprejk. “V svilogojstvu se temu reče ‘boks’, to je standardna enota, ki jo dobi rejec, 20 tisoč jajčec,” pojasnjuje Rebeka Lucijana Berčič. “Pojedle bodo 600 kilogramov listja, kar je približno 120 grmičkov svilogojskih dreves murv, visokih en meter. Iz tega dobimo 30 do 40 kilogramov kokonov, lahko tudi 50, odvisno od rejske spretnosti. Iz 40 kilogramov kokonov pa dobimo šest kilogramov superiorne surove svile in še okrog štiri kilograme sekundarne svile. To je svilena vata okrog kokona, ki se uporablja za polnila blazin, cofe na oblačilih in podobno. Šest kilogramov surove svile je ogromno,” pravi.
V primerjavi z bombažem celotna proizvodnja svilenih tkanin porabi kar 90 odstotkov manj vode in je tudi zato zelo ekološki material. “Ima visoko toplotno izolativnost, dobro nateznost, dobro trdoto, to je vrhunski naravni material,” pravi Berčič. “Pri nas se drži svile sloves, da je samo za lepe fine oblekice, za svečane priložnosti, vendar je to lahko tudi udoben vsakdanji material. Na tem bi mi radi delali, da to ni luksuzen produkt. Moja mama ima bluzo iz svile, ki jo že deset let pere v pralnem stroju.”
E2RD je majhna butična galerija, v kateri atelje za oblikovanje nakita in likovno umetnost združuje Bojana Kovačič Zemljič. “Rebeka Berčič mi je pripovedovala o sviloprejkah in sem se takoj navdušila nad idejo, da bi jih skušali v mestu, v urbani sceni vzgojiti in tako približati ljudem,” pravi. “Ker smo majhna galerija, si lahko privoščimo tudi zelo ekstravagantne, čisto nove, odpiljene poskuse, umetniške razstave in tovrstne projekte. Ljudje so navdušeni.”
Kovačič Zemljič je oblikovalka nakita, ki je prejšnjo kolekcijo oblikovala iz idrijske čipke v sodelovanju z idrijsko čipkarsko šolo. “Takoj sem bila za izziv, da bi nakit oblikovala tudi iz svilene niti, zato bo super, ker smo tukaj vzgojili toliko sviloprejk. Zdaj pričakujemo veliko lepih svilnatih kokonov, iz njih bomo jeseni potegnili svileno nit in začeli nov proces oblikovanja kolekcije.”
V prostoru galerije so se v času našega obiska sviloprejke ravno zapredale, in to na policah, v izložbi, visele pa so tudi s stropa na konstrukciji. Teja Kovač Lozar in Manica Klenovšek Musič sta arhitektki. “Za to razstavo sva ustvarili organske konstrukcije, na katerih preskušamo ploskovno tkanje sviloprejk. Vzeli sva osnovno obliko kokona in napeli, napredli niti,” pojasnjuje Kovač Lozar. “Sviloprejke bodo to površino zapredle, kot bi zafilcale svilo na to strukturo. Ena ideja je, da bi lahko nastalo svetilo, ker za svilo pravijo, da je material svetlobe.”
Vsestranska uporabnost
Na enem kokonu oziroma zapredku je približno 1.500 metrov svilene niti, od katere je 1.000 metrov najbolj kakovostne. V Sloveniji so trije odvijalci, ki znajo to delo opravljati tako, da dobijo svileno nit vrhunske kakovosti. Postopek odvijanja poteka brez kemikalij, posušene kokone razpustijo v vroči vodi in nato razvijejo prek vretena. “Za umetniške namene se združi od šest do devet niti, za proizvodnjo tekstila pa od osem do 12 niti. Tako združena nit iz 12 kokonov je dovolj močna za tekstilno uporabo,” razlaga Rebeka Lucijana Berčič.
Tudi stranski produkti svilogojstva so uporabni. “Po odvijanju svilenih kokonov se voda, v katero jih namočijo, uporabi za ekstrakcijo svilenega proteina sericina, ki ga uporabljajo v ženskih kremah. Posušene bube pokrmijo perutnini, kokoškam, racam, saj so izjemna visokoproteinska hrana. Mi, Evropejci ne jemo bub sviloprejk, v Pekingu pa lahko na njihovih tržnicah vidiš te bube na ražnjičih.”
Murve imajo robidnicam podobne plodove. “Lahko jih jemo kot namizni plod, sicer pa predelujemo v marmelado, v žganje, likerje, zelo značilno žganje je dudovača v Srbiji. Uporablja pa se tudi za sladice, sladoled in podobno,” pravi Andreja Urbanek Krajnc. Murvin sladoled iz slovenskih nasadov so v sodelovanju z inštitutom in slovenskimi rejci po inovativnem postopku pripravili v slaščičarni Ilich v Mariboru. Ne le to, murva je tudi zdravilna rastlina. “Zdravilni so vsi deli murve, tako korenine kot tudi skorja, ki ima predvsem protimikrobni učinek, pa tudi listi. Listi krepijo imunski sistem, znižujejo krvni sladkor, znižujejo holesterol, delujejo zelo blagodejno,” pojasnjuje Urbanek Krajnc. “Murva vsebuje veliko silicija, ki pomaga pri vnetjih sečil in zdravi revmatične bolezni.” Liste sušimo in jih uporabljamo za čaj, odkupujejo pa jih tudi farmacevtska podjetja in prodajajo kot superživilo.
Murve za rast ne potrebujejo veliko vode, celotna proizvodnja svile pa je tudi ponor ogljikovega dioksida, kar pomeni, da ga porabi več kot proizvede. “To je zagotovo ekološka trajnostna kmetijska panoga prihodnosti,” je prepričana Berčič.
Oglejte si še fotografije z dneva očarljivih rastlin, ki je potekal maja:
Na vrhu članka si oglejte video reportažo o svilogojstvu v Sloveniji.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje