"Če se ne bi spomnili na motorko, bi zasulo mene in tiste, ki so me reševali," najhujše trenutke opisuje eden od 20 prebivalcev Trbiža, ki se ne bodo nikoli več vrnili domov. Mesec dni po poplavah je realnost strla tudi najmočnejše med njimi. Spodnja zgodba govori o sosedih, ki so se v trdi temi in dežju s sodelovanjem in preudarnostjo rešili pred smrtjo, in nato gledali, kako jim je plaz odnesel domove. Najmlajši ima pet mesecev, najstarejša 81 let, vsi so ostali brez vsega.
V naselju Trbiž v Ljubnem ob Savinji so prebivalci prebedeli vso noč na petek, 4. avgusta. Trbiški graben, ki izvira nad naseljem, je naraščal, slišalo se je razbijanje vode. V hudih poplavah leta 1990 je voda zalila pritličja hiš, ki stojijo ob potoku. Zato so avtomobile umaknili na cesto višje, stran od vode.
“V poplavah leta 1990 nam je hišo spodjedlo, vendar smo jo po tem dobro utrdili. Tako da je bila hiša proti vodi varna,” pravi Helena Lipovd. Podobno so tudi njihovi sosedje, ki živijo ob potoku, utrdili hiše na bregu.
Ni se še danilo, ko je Helena v nahrbtnik pakirala nujne stvari, da bi se z možem Francem umaknila pred poplavo. Toda groza je prišla z druge strani, s hriba. “Na plaz sploh nismo pomislili,” pravi Helena Lipovd. Na pobočju nad hišami so rasli trava in sadno drevje, nad tem pa gozd.
Na vrhu članka si oglejte video prispevek iz Trbiža, v katerem naši sogovorniki opisujejo strašno noč 4. avgusta.
Soseda iz hiše, ki je – preden jo je odnesel plaz – stala nad Lipovdomi, Janja Kosmač tisto noč ni šla spat. “S partnerjem Primožem in petmesečnim sinom Ianom smo se okrog tretje ure zjutraj z avtomobilom odpeljali s hriba, da bi se zatekli k sorodnikom, kjer bi bili varnejši. Na poti navzdol smo srečali župana Franja Naraločnika, ki je peš hodil v klanec in vpil, naj bežimo nazaj, saj se je nižje že sprožil plaz.”
Župan je sredi noči v močnem dežju budil občane in opozarjal pred grozečo nevarnostjo. Družina Nakrst Kosmač se je obrnila nazaj. “Iz hiše sem vzela nahrbtnik z nekaj hrane in vode ter stekleničko za dojenčka,” pravi Janja. Zatekli so se v hišo sosedov, Primož je z Ianom nato odšel naprej. Tudi njiju je plaz deloma zasul, a sta se rešila. Ženi Janji je to povedal šele pred dnevi.
“Janja je mislila, da bo voda prišla po zgornji cesti in bo pri nas varna,” se spominja Helena Lipovd. “Bili sva v hiši, takrat pa slišim vpitje moža, naj mu pridem pomagat.” Bosa je šla ven. “Tam je bil velik kup zemlje, njega pa nikjer. Zasut je bil pod plazom.”
V močnem dežju je Franc Lipovd okrog hiše še pospravljal tisto, kar bi lahko voda odnesla. “Zaslišal sem pokanje in se na vso moč pognal proti hiši, da bi se skril vanjo,” se spominja. A bilo je prepozno, plaz ga je prehitel in v trenutku je bil ujet pod metrom in pol prsti in gramoza.
Pod kupom je ležal in zavpil na pomoč. Premakniti se ni mogel, saj ga je zadrževala masivna macesnova miza, ki jo je plaz potegnil s sabo.
“Hitela sem ga odkopavati, v eni roki sem držala baterijo, z drugo pa odmetavala late od brajde in blato,” se v joku spominja žena Helena. “Toliko, da sem ga zagledala, da sem ga odkopala do pasu, nato je Franc še sam pomagal z rokami odstranjevati zemljo.” A premakniti se ni mogel. “Rekel je, da ga miza drži, da ne more ven. Prijela sem kramp, poskušala odmakniti težko mizo, a ni šlo.”
Bila je še trda tema, pred peto zjutraj, močno je deževalo, razmočena prst je kot lava drla v hišo.
Obe z Janjo sta vpili na pomoč. “Tule gor sta bili sosedovi hiši, v katerih sem videla luči,” pravi Helena Lipovd in pokaže na kraj, kjer je zdaj le kup zemlje. “Nisem vedela, ali slišijo. Mislila sem, da je konec. Mož je rekel, naj grem po pomoč, a nisem hotela stran od njega.”
Kričanje sta slišala soseda Robi Krebs in Rajko Kosmač ter prihitela na pomoč. Robi je klical reševalce, a so rekli, da takrat ne morejo do njih. “Vedeli smo, da ga moramo rešiti sami,” pravi Helena Lipovd.
“Prišla sva dol in zagledala Franca, zasutega v plazu za hišo,” se spominja Rajko Kosmač. Težke mize kljub skupnim naporom niso mogli premakniti s Frančeve noge.
“Spomnil sem se na motorko,” pravi Franc Lipovd. Rajko je šel ponjo v svojo garažo. Nekaj časa je žagal on, a v temi in dežju ni videl nič, nato je podal motorko Francu, ki je ležal napol zasut, da je še sam poskusil odžagati del mize, ki ga je držal pod kupom. “Na tričetrt smo odžagali, ostalo je še kakih 10 centimetrov. Nekako sem se postavil na noge in z vso močjo butnil mizo. Verjetno sem si takrat zlomil nogo,” pove Franc Lipovd. Pozneje so ga s helikopterjem odpeljali v bolnišnico na operacijo. Mesec dni pozneje ima nogo še vedno v mavcu in hodi z berglami.
Pokalo je vse naokrog. Medtem ko so reševali Franca, se je sprožil še en plaz. Mudilo se je. “Hotel sem še zakleniti hišo, a se ni dalo več, plaz je bil že tam,” se spominja Rajko Kosmač. Njegova žena Joža ni hotela naprej brez njega. “Na srečo je imel oče oranžni odsevni jopič, da sem ga zagledala v temi in mami rekla, vidiš, ati prihaja, gremo,” pravi njuna hči Janja.
Zbežali čez most
“Slišal sem, ko je začelo pokati, letel sem do sosede, naj gre takoj ven iz hiše. V zadnjih sekundah smo se umaknili od hiš in šli čez most,” pravi Robi Krebs.
Na srečo naraščajoči Trbiški graben ni odnesel mostu, čez katerega so se sosedje rešili na drugi breg. Ob steni hiše so se prebili mimo kupa blata in vejevja. Franc se je oklepal Helene, saj je imel zlomljeno nogo. Za njima so prišli še Albin in Andreja Krebs, sinova Dejan ter Robi in njegova žena Tatjana, Rajko in Joža Kosmač ter njuna hčerka Janja s partnerjem Primožem in dojenčkom Ianom.
12 sosedov je stalo na drugi strani bučečega hudournika. Ni se še danilo, elektrike ni bilo, svetili so si z baterijami. “Nenadoma, kot bi potegnil črto, se je zemlja pretrgala,” se spominja Helena Lipovd. “Počilo je, potem pa samo zagrmelo, plaz je dve hiši dvignil v zrak, nato je vse skupaj zgrmelo v potok.”
“Morda smo tam na drugem bregu stali minuto ali dve, ko je plaz odnesel mojo hišo in hišo mojega strica Albina. Pokadilo se je, v petih sekundah ju ni bilo več,” se grozote spominja Rajko Kosmač.
“Otrok je bil neverjetno miren. Nič ni jokal. Čeprav je tako majhen, je čutil, kaj se dogaja,” pravi Janja Kosmač, ki je dojenčka držala v rokah.
“Stali smo tam in gledali to … Apokalipso. V trenutku je bilo konec, hiš ni bilo več. Na drugem bregu smo bili vsi beli od cementa in betona porušenih hiš,” pravi Helena Lipovd. “V trenutku je bilo konec. Človek si tega ne more zamisliti.” V nekaj minutah so izgubili vse, kar so gradili desetletja.
Naenkrat je nastala tišina. Ruševine hiš so zajezile potok, ki je nehal bučati.
Na spodnjih fotografijah je videti, kako je plaz z ruševinami hiš spodjedel breg potoka Trbiškega grabna.
Plaz odnesel 81-letno Marijo
V hiši nad Lipovdovimi je živela 81-letna gospa Marija Kovač. Sosedje so ji v tistih minutah, ko so se reševali, zavpili, naj gre z njimi, a je dejala, da gre še v hišo po baterije in mobitel in takoj pride za njimi.
Takrat se je sprožil še en plaz in Marijo izpred njene hiše odnesel navzdol po bregu do hiše Lipovdovih. Z njo je neslo tudi avtomobil – tisti, ki so ga odpeljali na zgornjo cesto, da ga ne bi zalil naraščajoči potok. “Nekako se je izkopala iz plaza in se potegnila na teraso hiše mojega sina Tadeja. Ne vem, kako dolgo je držala, sama, da je ni plaz potegnil s seboj. Taka drobna ženička, kakšno moč je morala imeti, da se je obdržala, uboga reva. Po čudežu se je obdržala sama in preživela,” v solzah pripoveduje Helena Lipovd.
“Celo noč sva bili na zvezi z mamo, vsaki dve uri sem jo klicala in preverjala, kako je,” pravi Marijina hčerka Darja. “Potem sem jo klicala ob pol petih zjutraj. Oglasila se je in rekla ‘zdaj je pa konec, zasuta sem pod plazom’,” v joku razlaga Darja. “Mama, saj te bodo rešili,” sem ji rekla, a mi je povedala, da so sosedje že odšli naprej na drugo stran potoka, medtem ko se je ona v hišo vrnila po mobitel in baterijo.
“Držim se ograje, mimo mene teče plaz, spodaj je Graben,” je mama dejala hčeri. Takrat so še imeli mobilni signal, čez kako uro ga ni bilo več. “Mami so pred kratkim operirali desno roko, tako da se je praktično samo z levo držala ograje. Nato se je voda toliko dvignila, da se je potegnila navzgor in nekako splazila na teraso.”
Z drugega brega so sosedje videli, da je Marija še živa, saj je svetila z baterijo in signalizirala na pomoč.
Klicali so reševalce, a so rekli, naj ne računajo nanje. Nato so poklicali sosede iz spodnjega dela Trbiža in jim povedali, kje je Marija. Fantje iz spodnjih hiš, ki jih ni zasulo, so se odpravili v breg. Marije v temi in dežju niso videli, nato so zagledali luč baterije, s katero je svetila.
“Mamo so blatno in mokro odpeljali s sosedom, jo tam oblekli v suha oblačila in tresočo spravilo v posteljo. Celo noč in naslednji dan je preživela pri njih,” opisuje Marijina hči. Mama je potrebovala tudi zdravila za srce. Do nje so se sorodniki prebili v soboto popoldne. “Nisem mogla verjeti, mama je bila odlične volje. Mislila sem, da bo čisto na tleh, ampak je bila srečna, da so jo rešili. Govorila je ‘vse je v redu’,” pravi Darja. “Pokonci jo je držala misel, da je preživela, in vsi njeni sosedje tudi.”
Darja je mamo vzela k sebi in je še zdaj pri njih. Marija je bila najprej še na nogah, po dveh dneh pa 81-letnica ni mogla več hoditi. Peljali so jo k zdravniku in ugotovili, da ima počeno vretence.
“Naša hiša je bila na tem mestu od leta 1700. Do zdaj je stala,” opisuje Darja.
Od kmetije so se že poslovili
Na vrhu vasi, po klancu malo naprej od zadnjih hiš, je pod gozdom stala kmetija družine Jelšnik Kovač. “Ob pol štirih zjutraj smo se hoteli rešiti, a smo bili prepozni. Ceste ni bilo več, namesto nje je bila tam grozna količina vode in kamenja. Zato smo se s partnerko in njenimi starši vrnili v hišo,” razlaga Janez Jelšnik.
Tam so bili v strahu ujeti do poznega popoldneva, ko so jih rešili s helikopterjem.
Ko so se naslednje jutro vrnili, jih je pričakal nedoumljiv prizor. Ogromen plaz – tri hektarje smrekovega gozda, ki so se zvalili z drugega hriba – je uničil kmetijo.
“Plaz je uničil vse. Hiša je porušena, hlev bomo porušili, ko bomo lahko prišli do gor z mehanizacijo. Tam ni več možnosti za življenje, iščemo druge parcele. Ovce so še zunaj, skupaj s sosedovimi,” pripoveduje Jelšnik. Drugače kot na nasprotnem bregu, kjer je drsela prst, je tu odneslo gozd.
Pogled na tisto, kar je bila nekoč kmetija, je pretresljiv. Kup ruševin je tolikšen, da stojimo tam, kjer je bila nekoč streha. Okrog kmetije je plaz naredil nekakšen jez, ob hiši je nastalo jezero. “Več stoletij je domačija stala na tem mestu, nikoli ni bilo plazov,” pravi Jelšnik. Zdaj živijo v stanovanju pri znancih.
Uničenje po toku navzdol
Ko je plaz s podrtima hišama zajezil potok, je nastala tišina.
Kmetija Nejca Zagerja je stala na kraju, kjer Trbiški graben teče v Savinjo. Reka je naraščala, družina je še ob treh zjutraj s traktorjem poskušala očistiti cesto, da bi preusmerila vodo stran od hiše. Nekaj po četrti so ugotovili, da je vse zaman, da je poplava preobsežna in da morajo rešiti sebe. Komaj so še našli pot, saj je bilo vse pod vodo, čez pašnike so zbežali k sosedom.
Takrat je zagrmelo. Moč vode je porušeni hiši družin Krebs in Kosmač ter vse, kar ji je stalo na poti, odnesla nekaj sto metrov v dolino in zasula hišo Zagerjevih. Nejc se je z družino, petmesečnim dojenčkom, ki povrh vsega potrebuje stalno medicinsko oskrbo, v prenovljeno stanovanje vselil tri tedne pred uničenjem.
Od petih objektov kmetije je ostal le hlev. Hišo so porušili, saj so statiki, ko so jo prišli pogledat, samo odmahnili z roko. Z bagrom so tri dni praznili hlev. Zdaj so krave v njem, okrog ni ničesar več.
Kako naprej?
9. avgusta je štab civilne zaščite Ljubno odredil izselitev prebivalcev osmih hiš v Trbižu zaradi nevarnosti plazu. Tudi v hiše, ki še stojijo, se ne bodo mogli vrniti. Ostali so brez avtomobilov, delavnic in strojev v njih. Trenutno so v stanovanjih prijateljev in znancev, ena družina pa v vikendu, ki jim ga je odstopila družina iz tujine.
Če želite pomagati družini Lipovd in ostalim družinam iz Trbiža, lahko v spodnji galeriji vidite, kam lahko nakažete denar:
Na občini iščejo lokacije za prihodnje domove za 13 družin, pojasnjuje župan Franjo Naraločnik. Poleg tistih iz Trbiža so brez hiš ostale še štiri druge družine iz Ljubnega ob Savinji.
“Parcele smo našli in jih poslali soglasjedajalcem, da nam čim prej pošljejo neko predhodno mnenje, ali so primerne ali ne,” pravi Naraločnik. “Ključno je, da bo na teh parcelah gradnja varna,” opomni. Želje usklajujejo z vsako družino posebej. Župan upa, da bi do konca leta uredili birokracijo, a pravi, da “glede na sedanjo prostorsko zakonodajo tako kratek rok meji na čudež”.
Večinoma gre za kmetijska zemljišča, a ker ležijo poleg naselij, župan težav s prekvalifikacijo ne pričakuje. “Poleg tega bomo z rušitvijo njihovih hiš pridobili nova kmetijska zemljišča,” še dodaja. Na naše vprašanje o tem, kako je sredi noči budil občane, odgovarja, da so se reševali tako in drugače. “Važno je, da smo vsi živi. Žal mi je teh družin.”
40 let smo zidali in urejali hišo, pravi Rajko Kosmač, ki želi čim prej začeti znova graditi. “Začel bi takoj, dokler je še toplo,” pravi. “Parcele naj uredijo, da bomo lahko začeli zidati na novo,” komaj zadržuje solze Robi Krebs. Podobno pravijo ostale družine. Vsi si želijo graditi na novo, ne želijo montažnih hiš.
Janja Kosmač, ki je ostala tudi brez vseh oblek in igrač za dojenčka, pravi, da trenutno nima kam dati stvari. “Raje bom prosila za pomoč takrat, ko bomo imeli nov dom,” poudarja. V Trbiž se po usodni noči še ni vrnila. “Ne morem, pretežko je. Soseda mi je prinesla bundo, ki jo je našla med ruševinami. Ni več uporabna, samo za spomin jo imam. To je vse, kar je ostalo. Najbolj hudo mi je, da nimamo nobenih fotografij, spominov, nič.”
Za 81-letno Marijo Kovač nove hiše ne bodo gradili. Gospa si želi le stanovanje, v katerem bi bila mirna. Če je mogoče, v pritličju. “Za mamo nismo odpirali računa, upamo, da bo kaj dobila od zavarovalnice, saj je bila hiša zavarovana za plaz,” pravi hči Darja. “Nič drugega ne potrebujemo. Samo, prosim, zahvalite se v našem imenu fantom, ki so rešili mojo mamo,” pripoveduje v joku.
Morda bodo nekateri od sosedov tudi na novi lokaciji sosedje. Do takrat pa jih povezuje usoda, ki jim je vzela domove, a vendar – poudarjajo – so vsi ostali živi.
“Če se ne bi spomnili na motorko, ali če bi me reševali le še malo dlje … bi nas vse zasulo. Mene in tiste, ki so me reševali,” pravi Franc Lipovd. “Če bi bili še minuto tam, se zdaj ne bi pogovarjali,” dodaja Rajko Kosmač. “Robi je bil tako priseben, hitel je in nas vse priganjal, gremo, gremo. Če ne bi bil tako zbran … 12 ljudi bi lahko umrlo,” se usodnih trenutkov spominja Helena Lipovd. “Samo, da smo živi.”
Oglejte si video prispevek iz Trbiža, v katerem naši sogovorniki opisujejo strašno noč 4. avgusta.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje