Po družbenih omrežjih krožijo različne laboratorijske analize deževnice, ki kažejo, da so v njej "težke kovine". Prisotnost kovin in drugih onesnaževal v dežju merijo tudi uradne institucije, pri nas Agencija za okolje (Arso). Da so kovine v deževnici, je dejstvo. Medtem ko v spletnih objavah prevladujejo namigi, da naj bi bil razlog zanje "zapraševanje" oziroma tako imenovani "chemtraili", pa strokovnjaki pravijo, da sta njihova glavna vira promet in industrija. V tako imenovanem urbanem prahu, ki ga deževnica izpira iz ozračja, najdemo predvsem aluminij, baker, kadmij, svinec in cink, pojasnjujejo na Arsu.
Številne objave na družbenih omrežjih kažejo, da so ljudje zaskrbljeni zaradi prisotnosti (težkih) kovin v svojem okolju. Med njimi je bil tudi naš sogovornik, ki je želel preveriti “kaj je res in kaj so teorije zarote”. Zato je med nalivom pred hišo nastavil dve posodi (ena je bila plastična, druga pa kovinska), počakal približno pol ure, da sta se napolnili z deževnico, to nato prelil v plastenko in jo poslal v laboratorij.
Omenjeni vzorec so analizirali v laboratoriju Inštituta za ekološke raziskave Eurofins iz Velenja, rezultate pa so številni delili na Facebooku. Laboratorij smo prosili za komentar rezultatov, a so nam pojasnili, da sami izvajajo le analize, ne pa tudi interpretacij rezultatov in da nam skladno s politiko kakovosti podjetja dodatnih informacij ne morejo posredovati.
Zato smo odgovore poiskali pri strokovnjakih Agencije za okolje in Instituta Jožef Stefan.
Laboratorij kredibilen, vzorec vprašljiv
“Glede na to, da je analizo izvajal akreditiran laboratorij, je verjetno izvedena skladno s standardi,” so nam odgovorili na Agenciji za okolje, ko smo jih prosili za razlago omenjene analize. “Ne vemo pa, ali je bil vzorec odvzet v ustrezno pripravljeni embalaži. Težko je vedeti, ali in v kakšni meri je bil vzorec morda zaradi nestrokovnega ravnanja kontaminiran. Če vzorčenje ni izvedeno skladno z veljavnimi standardi, analiza ne kaže realne slike. Znano je, da 90 odstotkov kakovosti analize predstavlja kakovost vzorčenja,” so pojasnili.
Podoben odgovor smo dobili z Instituta Jožef Stefan (IJS). “Postopki, kako se pravilno izvaja vzorčenje, so natančno določeni s standardi in zahtevajo uveljavljene protokole vzorčenja ter primerno posodo za shranjevanje in stabilizacijo vzorca. Zahtev predpisanih postopkov laik ne more izpolniti. Zato so na tak način pridobljeni vzorci že zaradi načina pridobitve, pa tudi postopkov vzorčenja nepravi. Tudi če analizo izvede pooblaščen laboratorij, ki sicer v prinesenem vzorcu določi točno koncentracijo kovin, slednja ne odraža realnega stanja v atmosferskih padavinah. Poleg tega je pomemben tudi nabor kovin, ki se določajo,” nam je odgovorila dr. Radmila Milačič z Odseka za znanosti o okolju IJS.
Onesnažen zrak, onesnažen dež
Preverimo torej meritve, pri katerih so vzorce vzeli in analizirali strokovnjaki. Onesnaženje padavin je povezano z onesnaženjem zraka. Medtem ko onesnaženost zraka Arso redno spremlja na velikem številu vzorčnih mest po Sloveniji, onesnaženost padavin spremljajo le občasno na izpostavljenih merilnih mestih in na primerjalni lokaciji, kjer se predvideva, da je onesnaženje minimalno, to je kraj Iskrba v Kočevskem gozdu.
Vzorce jemljejo tako, da padavine zbirajo en teden, od ponedeljka od 7. ure do prihodnjega ponedeljka ob isti uri. Koncentracijo kovin izmeri Kemijsko analitski laboratorij Arso, za primerljivost meritev pa vzorec še izsušijo in nato analizirajo delce. “Koncentracijo kovin, ki izhajajo iz vzorca deževnice, izrazijo v mg/m2 ali v µg/m2,” pojasnjuje Milačič. Rezultati v spodnji tabeli so seštevek ‘suhega’ in ‘mokrega’ vzorca za posamezno težko kovino. Niso pa za padavine v evropski ali slovenski zakonodaji določene mejne vrednosti, tako kot to velja na primer za onesnažen zrak. To pomeni, da tudi če bi zaznali visoko vsebnost nekega elementa, na primer kovine, ne bi mogli (uradno) govoriti o preseganju ‘zdravih’ vrednosti.
V zgoraj omenjeni analizi padavin, ki je zaokrožila po Facebooku, je bilo zaznanih 156 µg aluminija na liter. Arso meritve, kot omenjeno, podaja v drugačni enoti, to je v teži na površino (m2), obeh meritev pa ni mogoče pretvoriti v isto enoto. “Za izračun depozicije (to je usedanje onesnažil na površino tal iz zraka), potrebujemo podatek o koncentraciji onesnaževala in količini padavin,” so nam na Arsu pojasnili, zakaj mertvi nista primerljivi. Je bila pa povprečna letna koncentracija aluminija za leto 2019 na merilnem mestu Iskrba pri Kočevski Reki 27,1 µg/L. “Treba je povedati, da je tu zajet le aluminij, določen v padavini, med tem ko naši rezultati vsebujejo tako prispevek mokrega, kot suhega usedanja,” dodajajo v agenciji.
Na spletni strani Arsa so javno dostopni podatki o težkih kovinah v deževnici na merilnem mestu Iskrba pri Kočevski Reki, za leti 2016 in 2017. Da imajo zbrane podatke do vključno leta 2021, ki bodo “zaradi povečanega interesa javnosti za padavine v kratkem vsi objavljeni na spletu,” pravijo na agenciji. “Ravno tako smo zaradi povečanega interesa javnosti v Poročilo kakovosti zraka za leto 2021, ki bo izšlo pred koncem leta 2022, dodali tudi podatke za težke kovine kot so aluminij, železo in stroncij.”
Te podatke slovenska okoljska agencija pošilja tudi v evropski program EMEP (European Monitoring and Evaluation Programme). Vsa merilna mesta v tem programu so – tako kot omenjeni kraj sredi kočevskega gozda – izbrana tako, da so oddaljena od neposrednih virov onesnaženja. (Pol)kovine, ki jih merijo, so arzen, kadmij, krom, kobalt, baker, živo srebro, svinec, mangan, nikelj, vanadij in cink. Iz zadnjega evropskega poročila (2019) lahko razberemo, da je pri večini parametrov onesnaženje v Sloveniji manjše kot drugod po Evropi.
Pa bi dobili bistveno drugačne rezultate, če bi deževnico namesto sredi gozda zbrali sredi prometne prestolnice? “Dež izpira ozračje iz višje ležečih plasti, zato naj ne bi bilo bistvenih razlik med koncentracijami na podeželju in v mestih,” pravijo na Arsu.
Aluminij in stroncij iz puščave
Ob pregledu zadnjih celoletnih podatkov, to je iz 2016, ugotovimo, da se količina določenih kemijskih elementov med tedni skokovito spreminja. V spodnji tabeli vidimo, da je bila koncentracija aluminija 11. januarja 0,044 mg/m2, slab mesec pozneje, to je 8. februarja pa 17,2 mg/m2, kar je skoraj 400-krat toliko. Podobno velja za stroncij, kjer med omenjenima datuma vrednost zraste od 0,86 do 478 (torej več kot 500-kratna razlika).
“V primerih, ko so koncentracije aluminija, železa in stroncija znatno povišane, se izkaže, da je v tistem obdobju vzorčenja nad naše kraje zaneslo puščavski prah. Ne moremo z gotovostjo trditi, da je to izključni razlog za povišane vrednosti aluminija, je pa zagotovo poglavitni,” pravijo na Arsu, kjer s pomočjo modelskih napovedi gibanja puščavskega prahu in gibanja zračnih mas ocenjujejo, kaj bi bil lahko vir onesnaženja v posameznem primeru.
Od kod kovine pridejo v dež?
Prisotnost težkih kovin v padavinah je posledica izpiranja prašnih delcev iz ozračja, ki vsebujejo težke kovine. Če je koncentracija visoka in je padavin malo, je vnos onesnaževala na tla manjši kot v primeru, ko je koncentracija nižja, padavin je pa veliko, pojasnjuje Arso ter dodaja, da “podatki samo o koncentraciji posameznega onesnaževala v padavini ne povedo dovolj. Načeloma tudi velja, da so koncentracije po daljših obdobjih brez padavin višje, ker se v ozračju nabere več onesnaževal, ki jih potem padavina izpere.”
Tako imenovani urbani prah, ki ga deževnica izpira iz ozračja, vsebuje predvsem aluminij, baker, kadmij, svinec in cink. Kovine pridejo v padavine po naravni poti, na primer z vetrom, ki dvigne prašne delce iz tal. Naravni viri težkih kovin v zraku in posledično v padavinah so predvsem vulkanskega izvora in prej omenjeni puščavski prah. Človeška vira pa sta promet in industrija. Predvsem lahko kovine v dež zanese iz proizvodnje barvnih kovin, sežiganja odpadkov, proizvodnje elektrike in toplote ter na splošno rabe goriv. Če v bližini mesta vzorčenja potekajo kakršnakoli dela, lahko prihaja tudi lokalne kontaminacije vzorca padavine.
Kaj so “težke kovine”?
Nekoliko problematičen je tudi sam izraz “težke kovine”. Marsikje, posebej v spletnih objavah, se izraz pogosto uporablja nepravilno, za vse kovine in polkovine, ki so hkrati onesnažila v okolju. Prav tako med “težke kovine” pogosto štejejo aluminij, ki po gostoti to ni. “Natančna definicija težkih kovin ne obstaja oziroma je relativno ohlapna. Po nekaterih merili so to kovine z gostoto, višjo od 5 kg/L,” pojasnjujejo na Kemijskem inštitutu in dodajajo, da se sam izraz težke kovine vse bolj opušča, ker je dvoumen. Poudarjajo pa tudi, da težke kovine niso nujno strupene.
Katere kovine so strupene? “Najpogosteje govorimo o tako imenovani ‘strupeni četverici’ – kadmij, živo srebro, svinec in arzen,” pravijo na Kemijskem inštitutu. “Seveda pa so tudi nekatere druge kovine v določenih situacijah lahko strupene, na primer mangan, krom, kobalt, nikelj, baker, cink, selen, srebro, talij.” Kot pojasnjujejo, pri strupenosti igra veliko vlogo oblika, oksidacijsko stanje (na primer krom (III) ni strupen, krom (VI) pa je) in druge lastnosti, med njimi topnost ali netopnost v vodi, maščobah in tako naprej.
Pai težke ali katere druge kovine v padavinah ogrožajo naše zdrave? Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni. Kovine so sestavni del narave in večina kovin je normalno prisotna v okolju, nekatere tudi v hrani, piše Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). “Določene kovine so v sledovih nujno potrebne za zdravo življenje, večje količine taistih kovin pa povzročijo zastrupitev in lahko vodijo v kronično okvaro zdravja.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje