Tragična usoda prvih lastnikov ljubljanske vile, ki zdaj menjuje lastnika

Vila na Levstikovi ulici 15 v Ljubljani je v zadnjem času spet na naslovnicah slovenskih medijev – tokrat zato, ker naj bi jo stranka Socialni demokrati (SD) prodala. Družba KD Group je po poročanju POP TV zanjo odštela 1,6 milijona evrov. V stranki so sicer poudarili, da postopek prodaje še ni zaključen in zato podrobnosti posla ne morejo komentirati. A prodaja vile je le najnovejše poglavje v njeni dolgi, skoraj stoletni zgodovini.
Vilo so po načrtih arhitekta Josipa Costaperarie zgradili leta 1932. Costaperaria se je rodil leta 1876 v Krapju pri Novski (današnja Hrvaška). Na začetku svoje poti je delal pri znamenitem slovenskem arhitektu MaksuFabianiju in med drugim vodil gradnjo slovenskega Narodnega doma v Trstu in Trgovskega doma v Gorici.

V prestolnici je kot arhitekt velik pečat pustil z zasnovo stanovanjskega bloka Šahovnica ter modernističnih vil na Vrtači (med njimi je tudi vila na Levstikovi) – to v Ljubljani predstavlja tudi njegov ustvarjalni vrh.

Bil je član petkovcev, skupine modernistično usmerjenih mladih arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo. Ti so predstavljali opozicijo arhitektu Jožetu Plečniku in njegovemu delu.

Costaperaria je bil znan kot arhitekt premožnega ljubljanskega meščanstva. Delal je za nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, družino von Pongratz na Bledu, bil pa je tudi član Rotary kluba Ljubljana. Poročen je bil s slovensko koncertno pevko Miro Dev.

Njegovo zadnje večje delo je bila prenova sodne palače v Ljubljani po drugi svetovni vojni. Umrl je leta 1951 v Ljubljani, je razvidno s spletne strani Slovenska biografija.

Vila mnogih imen

Avtor zapisa o arhitektu na spletni strani Slovenska biografija je dr. Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar, sicer pa muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) ter avtor številnih knjig o arhitekturi.
V delu Usode ljubljanskih stavb in ljudi, ki je izšlo leta 2005, je, kot priča že naslov, zbral zgodbe zanimivih ljubljanskih stavb in tistih, ki so v njih prebivali. Prvo poglavje je posvetil prav vili na Levstikovi 15, katere pravo ime je vila Moskovič.

Zakaj to ime? Treba se je vrniti več kot 100 let v preteklost in v zgodbo vpeljati družino, ki je naročila izgradnjo vile. To je bila družina Mosesi iz Varaždina. Tudi arhitekt Costaperaria je bil rojen na Hrvaškem, zagotovo pa je naročnike poznal tudi iz Devove stavbe na Jurčičevem trgu 2. Tam je arhitekt po prvi svetovni vojni živel z ženo, družina Mosesi pa je imela v pritličju stavbe trgovino z usnjem.

Mosesi so v Ljubljano prišli leta 1900 in judovski priimek spremenili v Moskovič. Tri leta pozneje sta brata Robert in Feliks Moskovič odprla omenjeno trgovino. Velikost trgovine z usnjem, ki je nosila ime Brata Moskovič, je postopoma rasla. Leta 1927 je Robert umrl, zato je edini lastnik trgovine ostal Feliks. Trgovina je v Kraljevini Jugoslaviji spadala med največje trgovske družbe te vrste v Dravski banovini, piše Zupančič v svoji knjigi.

Vila na Levstikovi je bila torej zgrajena leta 1932, a zlati časi za družino Moskovič so kmalu po tem minili. Po pisanju Delovega novinarja Staša Ivanca je Feliks že leta 1940 začel razmišljati, da bi z družino pobegnil v ZDA ali Švico ter zbežal pred fašizmom. A njegova žena Klara ni želela prodati trgovine – denar, ki so ga imeli, naj bi položili na račun neke švicarske banke.

Nemci so jih odpeljali v taborišče, vrnil se ni nihče

Feliksa so nato skupaj s sinom in hčerjo izgnali v Italijo. Na lastne stroške so morali živeti v vasi Papoze pri Rovigu blizu Benetk in se vsak dan zglasiti pri vaških oblastnikih. Leta 1944 so Nemci vse člane družine odpeljali v taborišče – Klaro Moskovič, njeno mamo Ivano Leitner, Feliksa in hčerko Vero. Iz taborišča se ni vrnil nihče od njih. Feliksov in Klarin sin Julij naj bi padel kot italijanski partizan.

Na križišču Levstikove ulice in Vrtače, nedaleč stran od vile, je spomenik padlim borcem in internirancem. Na njem so tudi štiri imena članov družine Moskovič in Ivane Leitner.

Ime vila Moskovič se je čez čas nehalo uporabljati. Nekaj časa so hiši rekli tudi Fajfarjeva, saj jo je po drugi svetovni vojni dlje časa zasedal funkcionar Tone Fajfar, sicer soustanovitelj OF. V modernejšem času pa so ji mnogi rekli kar Levstikova vila.

Ravna streha in čiste linije

Vila Moskovič je bila ena prvih v Ljubljani zgrajena v funkcionalističnem slogu. Vile na Vrtači in njim podobne stavbe so tako zavrnile dekorativnost preteklosti. V fokusu so čiste linije, preproste oblike in poudarek na funkciji. Zanimiva je tudi uporaba ravne strehe, ki je bila v tistem času inovativna, in je omogočala dodatne funkcionalne površine, kot so na primer terase.

Arhitekturne značilnosti vile so bile razgibana fasada, vogalna okna, pohodni terasi, ki ju ni več, in steber. Salon se je nekoč odpiral na majhen bazen z velikim vrtom (tudi bazena ni več), okoli njega pa so bili v obliki črke U razporejeni dnevni prostori v pritličju. Spalnice so bile v nadstropju, iz njih pa se je bilo mogoče umakniti na dve bočni terasi, piše Zupančič.

Po vojni so vilo iz enonadstropne spremenili v dvonadstropno, veliko spremembo pa je doživela tudi, ko so zgradili Tivolsko obvoznico. S tem so namreč prekinili zvezo zahodnega dela mestnega središča s parkom Tivoli, v knjigi še poudarja arhitekturni zgodovinar.

Vila bo po prodaji vstopila v novo poglavje v svoji pestri, pa tudi tragični zgodovini. Družba KD Group bo po poročanju Dela vilo obnovila in v njej uredila pisarne.