Nebotičnik v Ljubljani v teh dneh praznuje 90 let. Čeprav je ob gradnji s 13 nadstropji in 70 metri veljal za najvišjo stavbo v srednji Evropi in na Balkanu, njegovo odprtje zaradi finančnih težav ni bilo prav nič pompozno. Kljub skromnejšim začetkom je Nebotičnik postal eden od simbolov Ljubljane, še danes je priljubljena turistična točka, ki s terase kavarne ponuja panoramski pogled na grad in središče prestolnice. O zgodovini gradnje smo se pogovarjali z Bogom Zupančičem, arhitekturnim zgodovinarjem in direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, in Andrejem Mlakarjem, vnukom stavbenika Ivana Briclja, ki je objekt zgradil.
“Sva šla na malo teraso, nad širno Ljubljano. Da najina, vsa Ljubljana bi bila.
Na Nebotičnik sva odšla, bližje sonca modrega neba …”
– Bele vrane, Na vrhu Nebotičnika (1969)
Zimzelena popevka Belih vran, ki obisk kavarne na Nebotičniku opeva kot nepozabno romantično izkušnjo, je zaznamovala našo mladost. O Nebotičniku smo prepevali, preden smo se sploh zavedali, o kateri stavbi govori besedilo. Še danes pa marsikdo ne pozna bogate zgodovine tega, za svoj čas ikoničnega arhitekturnega podviga. Nebotičnik je namreč ob odprtju s svojimi 70 metri veljal za najvišjo stavbo v srednji Evropi in na Balkanu. Zavidali so nam ga tako v Srbiji kot na Hrvaškem.
“Na naš nebotičnik smo Ljubljančani in Slovenci lahko upravičeno ponosni […] Nebotičnik nam zavidajo Beograjčani in Zagrebčani in Beograjčani so že sklenili postaviti nebotičnik s 25 nadstropji, Zagrebčani bi jih pa seveda radi še prekosili in hočejo napraviti nebotičnik s 27 nadstropji, samo da nimajo še potrebnega drobiža,” je 19. septembra 1931 poročal časnik Slovenski narod in ga je v knjigi z naslovom Ljubljanski nebotičnik: denar in arhitektura povzel avtor Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO).
Posnetki iz časa gradnje Nebotičnika:
Preberite še: Zamolčana skrivnost kulturne dediščine: zemljevid, na katerem prvič piše Triglav
Nebotičnik so gradili v istem času kot Empire State Building
Nebotičnik je po ameriškem zgledu projektiral inženir arhitekt Vladimir Šubic s pomočjo statika Stanka Dimnika. Šubic se je leta 1930 po končani karieri poučevanja na Tehniški srednji šoli v Ljubljani in delom v mestni upravi zaposlil v Pokojninskem zavodu, za katerega je naredil številne stavbe. “Konec dvajsetih je v upravi Pokojninskega zavoda tlela ideja o izgradnji stavbe v višino. Pojavljala so se namreč vprašanja, ali je bolj smiselno graditi v višino in prihraniti pri komunalnih stroških za ceste, kanalizacijo in podobno infrastrukturo ali pa graditi razpršeno,” je za N1 pojasnil Zupančič.
Ker so v ZDA že v tistih časih poslovne stavbe gradili v višino, je Šubic, po neuspešnem natečaju Pokojninskega zavoda za izdelavo idejnih načrtov leta 1930 za stanovanjsko in poslovno hišno skupino, prišel na idejo, da bi zgradili nebotičnik po vzoru ameriških. “To je bila za Ljubljano velika arhitekturna in gradbena novost. Šlo je namreč za nov stavbeni tip, ki ga dotlej v prestolnici še nismo imeli. Tudi v srednji Evropi ni bil tako prisoten, kaj šele na Balkanu,” je poudaril arhitekturni zgodovinar. Gradnjo Nebotičnika, ki se je začela leta 1931, je po naročilu Pokojninskega zavoda prevzela Ljubljanska stavbena družba z Ivanom Bricljem kot prvim možem na čelu. Ker je bil ta navdušen amaterski filmar, je postopek gradnje snemal in jo za vedno ovekovečil s svojo 16-milimetrsko kamero. Kot je za N1 povedal Bricljev vnuk Andrej Mlakar, ki nam je odstopil družinske posnetke, sta arhitekt Šubic in njegov dedek načrtovala za tiste čase zelo drzen projekt.
Razgled z Nebotičnika leta 1933:
“Pred načrtovanjem stavbe sta se s Šubicem odpravila na strokovno potovanje po Evropi, zato da sta preučevala podobne objekte,” je pojasnil Mlakar in dodal, da je gradnja potekala z milimetrsko natančnostjo in skrbnostjo, saj prostora za napake ni bilo. “Lahko si predstavljamo, da je bilo s stališča odgovornosti in vodenja projekta zelo stresno. Plače za delavce so bile tedenske in težko je bilo vsak teden zbrati dovolj denarja za izplačila,” je poudaril.
Gradnja Nebotičnika je sicer potekala v istem času kot gradnja newyorškega Empire State Buildinga. In če so bili newyorški nebotičniki rentabilni in finančno uspešni, je bil ljubljanski zgodba o neuspehu. Razmerja med ceno stavbenega zemljišča v New Yorku in stroški gradnje so dosegali celo razmerje 1 proti 1, v Ljubljani pa je bilo to razmerje 1 proti 35 oziroma 1 proti 50. To pomeni, da je bil Nebotičnik vse prej kot donosna investicija.
Preberite še: Prešernova pisma ‘čudnemu dihurju’ in šolska naloga z dragocenim podpisom
Finančne skrbi in burne polemike v javnosti
Da je bil za njegovo izgradnjo potreben močan podjetniški pogum, je za N1 povedal Andrej Mlakar. “Držati se je bilo treba časovnih in finančnih okvirov. Vsekakor je bil potreben pogum, da zastaviš svojo besedo, ugled in poslovno preživetje, da boš projekt izpeljal v pogodbenih okvirih. Ni bilo tehnike in izkušenj kot danes. Vem, da je bilo v administraciji oziroma v pisarni samo nekaj ljudi – bistveno manj kot danes – in to brez računalniške tehnike in en sam telefon ali dva. Vse ostalo je bila operativa na gradbišču. Še kalkulatorjev ni bilo in se je računalo ročno ali pa približke z logaritmičnim računalom,” je razmere na gradbišču po družinskih pričevanjih predstavil Mlakar. Da so bili izvajalci del soočeni s statičnimi težavami, je za N1 spomnil tudi direktor MAO Zupančič. Ker je Ljubljano 1895 stresel uničujoč potres, so zato veliko pozornosti namenili potresni varnosti. To pa je povišalo stroške.
Gradnje pa niso spremljale zgolj finančne skrbi, projekt je sprožal tudi burne polemike tako v strokovni kot širši javnosti. “Šlo je za klasičen slovenski konflikt med liberalci in klerikalci. Prvi so bili v večini navdušeni, drugi so menili, da je Nebotičnik zadal udarec baročni podobi Ljubljane, glasni so bili tudi v cerkvenih krogih. Zvoniki so bili namreč dominantni v prostoru tistega časa,” je pojasnil Zupančič.
Skromno odprtje pospremila čajanka
Čeprav so bila gradbena dela kljub vsem težavam končana v enem letu, je bilo slavnostno odprtje Nebotičnika 21. februarja 1933, v času največje gospodarske krize. Njegova otvoritev pa je bila – tudi zaradi finančne izgube projekta – vse prej kot veličastna. 22. februarja 1933 je časnik Slovenski narod tako poročal, da je bil Nebotičnik, zlasti pa kavarna v njem, odprt brez pompa z intimno čajanko, pri kateri so navzoči lahko občudovali vso prelestno lepoto kavarne in njeno bogato ter elegantno opremo.
Svečanega dogodka se je po Zupančičevih besedah udeležilo bistveno manj uglednih gostov kot polaganja temeljnega kamna. Zaradi nestabilnega gospodarstva se namreč stanovanja in poslovni prostori niso oddajali po pričakovanjih. Ko je Pokojninski zavod opravil izračun vseh stroškov in ker ni dobil dovolj najemnikov, je ugotovil, da je Nebotičnik finančna polomija. “Namesto da bi ob predstavitvi novega stavbnega tipa priredili veličastno zabavo, so se za odprtje odločili le za skromno čajanko,” je za N1 še pojasnil arhitekturni zgodovinar Zupančič.
Nebotičnik je skoraj takoj po gradnji postal eden od simbolov Ljubljane, pojavil se je na razglednicah, služil je tudi kot navdih v umetnosti, že devetdeset let pa prispeva h kulturnemu in družbenemu utripu prestolnice. “Razgled na Ljubljano s terase je bil nekoč in je še danes zelo atraktiven in privablja številne obiskovalce. Nebotičnik je prav tako simbol ljubljanskega meščanstva, saj so bili v njegovo gradnjo tako ali drugače vpeti vsi pomembni vplivneži 30. let. Danes ostaja nostalgičen in ikoničen objekt, je redek primer amerikanizma pri nas,” je izpostavil Zupančič.
Arhiv arhitekta Šubica ni ravno obsežen, okoli gradnje Nebotičnika je še vedno veliko skrivnosti, mnenj, domnev, zato še danes ostaja predmet zanimanja strokovne in širše javnosti.
Preberite še: Katedrala svobode v Tivoliju in vsa zrcala Jožeta Plečnika
Donaldu Trumpu ponujali nakup Nebotičnika
V slovenskih podjetniških krogih so v času tranzicije Donaldu Trumpu, ko še ni bil predsednik ZDA, ponujali nakup Nebotičnika kot poročno darilo za Melanio. Prevladovalo je namreč prepričanje, da bi nakup pomagal k poslovni promociji Slovenije. V New Yorku naj bi se z ameriškim poslovnežem srečal tudi Bogo Zupančič. “Ko sem bil v New Yorku, so mi predlagali, da bi se sestal s Trumpom, a srečanja na koncu ni bilo, saj je bil nepremičninski mogotec takrat zaseden. Za kar sem vesel, saj bi bili sicer Ljubljančani prikrajšani za teraso, ki ponuja čudovit razgled na Ljubljano.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje