Biser slovenske kulturne dediščine, ki pa je širši javnosti manj znan ali celo neznan. Gre za Florjančičev zemljevid Kranjske, ki spada med največje kartografske dosežke v 18. stoletju. Ne samo da je izjemno natančen, na njem je prvič v kateremkoli javno objavljenem tiskanem delu zapisano slovensko ime za našo najvišjo goro: Triglav. Vsebuje pa tudi prvi načrt mesta Ljubljane, ki ni bil namenjen za vojaške potrebe.
V nedostopnem delu Narodnega muzeja Slovenije, globoko v knjižničnih arhivih, hranijo Horografski zemljevid vojvodine Kranjske iz leta 1744, ki ga je izdelal slovenski kartograf, geograf, astronom in matematik Ivan (Janez) Dizma Florjančič. Čeprav njegovo delo širši javnosti ni poznano, kot so zemljevidi polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja ali Petra Kozlerja, pa zagotovo predstavlja pomemben del slovenske kulturne dediščine. Zaradi svoje natančne topografije in grafične upodobitve je to vrhunski izdelek, primerljiv s francoskimi in italijanskimi zemljevidi tistega časa. Ti so bili v 18. stoletju vodilni na tem področju.
Preberite še: V “dobri veri” kupljen nacistični plen
Zgodovina nastanka zemljevida
Avtorja zemljevida, leta 1691 rojenega Florjančiča, je pri geografskem delu zanimala predvsem rodna dežela Kranjska, po kateri je veliko potoval in jo natančno kartiral. Iz kartuše na levi strani zemljevida je namreč razbrati avtorjevo sporočilo v latinščini, v katerem opazovalca seznani, da je v desetletnem obdobju neumornega truda deželo v celoti prehodil in jo preiskal.
“S skoraj tristotimi zemljemerskimi opazovanji z visokih grajskih razglednih stolpov in visokih gorskih slemen jo (deželo Kranjsko, op. a.) prikazujem v zelo razsežni obliki, da bi bila vsaj na ta način razvidna lega krajev in njihov medsebojni odnos v natančnejšem razmerju,” se glasi slovenski prevod Primoža Simonitija, ki je objavljen v še danes temeljnji študiji z naslovom Florjančičev veliki zemljevid Kranjske iz leta 1744 avtorja Branka Reispa.
Sestavljen je iz dvanajstih listov v merilu 1 : 100.000, na njem pa so zapisana krajevna imena v slovenščini in nemščini. Strokovnjaki in poznavalci se strinjajo, da gre za najkakovostnejši in najpopolnejši zemljevid Kranjske iz tistega obdobja. Tako je denimo Primož Gašperič, vodja Zemljepisnega muzeja pri Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, zapisal, da zemljevid odlikujejo prikaz oblikovanosti površja, berljivost, slikovni in besedilni dodatki.
“Zemljevid, ki v skupni velikosti meri približno 180 krat 190 centimetrov, je izjemno natančen in predstavlja za sredino 18. stoletja velik presežek, pa ne samo znotraj slovenskega okvira, temveč tudi na evropski ravni,” za N1 pojasnjuje Matej Hreščak, vodja knjižnice Narodnega muzeja Slovenije.
O njegovi kakovosti in natančnosti priča tudi, da je na njem mogoče zaslediti imena zaselkov in toponimov, ki jih za tisti čas zaradi majhne pomembnosti sploh ne bi pričakovali. “Tako lahko v okolici Ljubljane najdemo tudi predmestne kraje, kot so Ig, Notranje in Vnanje Gorice, Škofljica, Rudnik in tudi Iško kot reko,” dodaja. Zemljepisno karto odlikuje še ena zgodovinsko pomembna zanimivost, saj je namreč prvič v tiskani obliki v slovenskem jeziku omenjena gora Triglav (na karti Terglou, op. a.).
Poleg imena je na karti tudi pripis v latinščini, ki se v prevodu glasi: Gora Triglav, najvišja gora na Kranjskem. “Poudariti velja, da je Florjančič z merilnimi instrumenti, ki jih je imel takrat na voljo, precej dobro ocenil njegovo višino. Kot namreč piše v zapisu, se gora dviga v višino 1.399 šestkratnih pariških čevljev nad Ljubljano, kar po današnjih merilih znaša 3.026 metrov in je bil s tem precej blizu dejanski meri najvišjega slovenskega vrha,” pojasnjuje Hreščak. Zmotil se je zgolj za 162 metrov.
Preberite še: Svetovno znani egiptolog: “Vaša” mumija naj ostane v Sloveniji
Krasi ga bogata ikonografija v baročnem slogu
Poleg natančne reliefne izdelanosti dežele Kranjske sta v zgornjem desnem robu karte tudi veduta in tlorisni načrt mesta Ljubljane. “To je prvi objavljeni načrt mesta, ki ni bil narejen za vojaške potrebe, skupaj z načrtom pa je Florjančič navedel tudi 39 lokalitet, med drugim Ljubljanski grad, obzidje, Novi trg, mestno hišo …” predstavi vodja knjižnice Narodnega muzeja Slovenije. Pomenljiv je tudi spodnji del izdelka, ki ga v baročnem slogu krasi kartuša z bogato ikonografijo, v središču katere je naveden avtor, bakrorezec in financerji. Kot je razvidno, so celotne stroške za projekt financirali kranjski deželni stanovi.
“V baročnem okrasju je veliko motivov iz grške in rimske mitologije, med njimi je upodobljen grški bog vina Dioniz ter rimski bog Neptun, ki iz vrča zliva kranjski reki Savo in Kolpo. Potem je tu še personifikacija dežele Kranjske v podobi ženske, ki jo obdajajo grbi različnih plemiških rodbin Kranjske. V okrasju zasledimo tudi možaka, ki v rokah drži živosrebrni toplomer in gre za aluzijo na idrijski rudnik živega srebra. Da je Florjančič preučeval in dobro poznal Valvasorjeva dela, dokazuje tudi upodobitev moških na hoduljah, ki se nanašajo na opis iz Slave vojvodine Kranjske, v katerem je Valvasor navedel, da je ljudstvo ob spodnjem toku Kamniške Bistrice za prečkanje reke uporabljalo hodulje,” navaja Hreščak.
Čeprav Florjančičev Horografski zemljevid vojvodine Kranjske skozi zgodovino ni ‘požel slave’ kot več kot sto let mlajši Kozlarjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1853, to ne pomeni, da svojčas ni bil prepoznaven. “Še več, bil je zelo priljubljen, saj danes poznamo tri izdaje tega zemljevida,” pravi sogovornik.
Prvič je zemljevid izšel pred skoraj 280 leti. S pomočjo 12 bakrenih plošč ga je natisnil bakrorezec Abraham Kaltschmidt, ki je delal v Ljubljani. Izvirne plošče pa danes hranijo v grafičnem kabinetu Narodnega muzeja Slovenije. Leta 1799 je sledil ponatis, vendar v dopolnjeni različici z novo vrisanimi cestami in kraji. “Obstajajo pa tudi izvodi zemljevida, ki so bili do pred kratkim neznani. Gre namreč za vmesno izdajo med letoma 1744 in 1799, strokovnjaki pa glede na arhivske vire predpostavljajo, da je ta bila leta 1782, čeprav letnice na zemljevidu ni. Ta je bila namreč na bakrorezni plošči izbrušena, nato pa naknadno vrezana nekoliko drugače,” še pojasnjuje Hreščak.
Povpraševanje po Florjančičevem zemljevidu po zadnji razprodani izdaji leta 1799 je bilo pozneje tolikšno, da so na začetku 19. stoletja celo razmišljali o vnovičnem ponatisu, a se ta na koncu ni zgodil. Čeprav je Florjančičev zemljevid redek, pa v Narodnem muzeju Slovenije hranijo kar sedem izvodov, in sicer v obliki knjige (atlasa), 12 nevezanih listov in stenskih zemljevidov. Mogoče pa bi si utegnila javnost ta izjemni dokument ustvarjalnosti na Slovenskem v prihodnje znova ogledati tudi na kateri od začasnih razstav.
“Razstavljanje starih knjig in zemljevidov je običajno vedno kratkotrajno, saj je papir kot material zelo občutljiv na vlago, temperaturo in svetlobo. To je tudi razlog, da zemljevida ni moč videti na stalni razstavi,” poudarja Hreščak. Javnost si je sicer en primerek Florjančičevega zemljevida nazadnje lahko ogledala pred dobrim letom dni na razstavi Kartografski zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je bila na voljo za ogled med 28. septembrom 2021 in 15. januarjem 2022, še vedno pa je dosegljiva v spletni obliki.
Preberite še: Pet slavnih umetnin, ki so jih pomotoma obesili na glavo
V galeriji spodaj si lahko ogledate vse detajle Florjančičevega zemljevida:
Življenje Ivana Dizme Florjančiča
Kartograf, geograf, astronom in matematik Ivan (Janez) Dizma Florjančič se je rodil 1. julija 1691 ljubljanskemu pravniku in operozu Ivanu Štefanu Florjančiču de Grienfeldu in materi Ani Genovefi Florjančič. Leta 1715 je pri jezuitih končal filozofsko-fizikalne in bogoslužne študije, še istega leta je bil na Goričah posvečen v duhovnika. V letih 1722–28 je služboval kot župni vikar v Višnji Gori, 1733–38 kot župnik v Šmartnem pri Litiji in 1738–53 kot župnik v Šentvidu pri Stični.
Poleg službenih obveznosti so ga zanimale številne znanosti, še posebej geografija, matematika in astronomija. Med delovanjem v Litiji si je denimo uredil opazovalnico astronomskih pojavov in magnetne deklinacije ter začel meritve višine in lege gora. Ohranjal pa je tudi stike z vodilnimi evropskimi astronomi, med katerimi izstopa dopisovanje z dunajskim dvornim astronomom in topografom Gianom Giacomom Marinonijem, ki je leta 1751 pohvalil njegov zemljevid Kranjske. Kot geografa ga je najbolj zanimala domača dežela Kranjska. Čeprav točen datum njegove smrti ni znan, se domneva, da je umrl leta 1757 – nekaj let po končani službi župnika kot arhidiakon samostana v Stični.
Vir: Slovenska biografija, Matej Hreščak
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje