Del petkovega jutra smo preživeli s skupino upokojencev na ljubljanskem Viču. Na istem mestu se že več kot desetletje dobivajo ob pol osmi uri zjutraj in v pol ure naredijo 1.000 gibov za zdravje. A vse to je zanje veliko več kot le jutranja telovadba – je druženje, je skupnost in je ohranjanje lahkega koraka.
Ura je bila 7.30, nisem še spila prve kave, zunaj je bilo oblačno, precej hladno za konec aprila in ne najbolj vabljivo vreme. Na običajen dan me pot od doma še z napol zaprtimi očmi pelje proti službi.
A v petek sem zavila v drugo smer, proti parku med Jamsko in Koprsko cesto na Viču. Tam vsak dan pol ure pred osmo poteka telovadba na prostem, ki jo organizira društvo Šola zdravja.
Viška skupina je samo ena izmed 246 skupin, ki se vsak delavnik ob isti uri zbirajo po vsej Sloveniji in skupaj naredijo nekaj dobrega za svoje telo. Število skupin iz leta v leto raste, samo letos je novih že šest. Čeprav je vadba namenjena vsem, je povprečna starost članov društva 71 let.
V parku pri mostu čez Gradaščico skupino vodi Jelka Bratec, ki je – kot vsi drugi vaditelji v društvu – prostovoljka.
Majhen park, v katerem telovadijo, so jutranji telovadci kar posvojili. 13 let telovadbe na istem mestu pač naredi svoje. “Okolico čistimo, kidamo sneg, sadimo narcise … Letos smo zelo ponosni, ker so lepo zacvetele, pa ker smo jih ubranili pred komunalnimi delavci, da jih niso prehitro pokosili, kot se je zgodilo vsako leto prej,” pove Jelka Bratec.
Nekaj časa so bile na klopci narisane tudi vaje v pravilnem zaporedju, a so jih “prerasle” druge stvari. Prostor je javen, nič ne de, skomigne sogovornica.
V njihovi skupini je 20 članov. Redno, torej vsak dan, jih na jutranjo telovadbo pride okoli 15. Najstarejši član Vito je star 89 let. “Dosti, kajne? Koliko pa ste vi stari? 19 let in pol?” me prešerno nasmeji. Dve članici sta stari 88 let, najmlajša 66.
Viška skupina se lahko pohvali tudi s tem, da imajo med 15 rednimi telovadci tudi tri moške, saj jih je v Šoli zdravja drugače le okoli 10 odstotkov. “Kar bežijo stran,” se pošali Silvo, ki v tej skupini telovadi že od samega začetka, torej 13 let.
“Dobro jutro, dobro jutro, dobro jutro!”
Nobenega dneva ne spusti niti psička Neri, ki sicer morda res ne opravi vseh vaj, a po besedah Jelke Bratec raztegovanje še najbolje demonstrira. “Skoraj bi že morala plačati članarino v društvu,” pristavi Nerina lastnica.
Nekaj časa je s skupino telovadila tudi deklica, ki se je v parku ustavila na poti v šolo. A zdaj je že srednješolka in jo pot zjutraj vodi drugam, se ob spominu na njeno družbo še zmeraj vsi toplo nasmehnejo.
Na začetku se ogrejejo s hojo – v petek je skupino vodila Vanda, ki je ena od treh članic skupine, ki so tudi vaditeljice – tukaj sta še Marija in Melita. Melita se je preselila iz Mirne Peči v Ljubljano in hitro poiskala novo skupino, ki ji je najbližje. Ker je telovadbo vodila že na Dolenjskem in je “zadeve obvladala”, kot pove Jelka, je tudi tu postala ena izmed vaditeljic. “Zdelo se nam je demokratično, da vsak nekaj prevzame,” doda.
Medtem ko sem ob robu parka klepetala z vodjo skupine Jelko, se drugi niso pustili motiti. Vaje se začnejo s počasnim tekom v krogu in pozdravom: “Dobro jutro, dobro jutro, dobro jutro!”
Nato sledi 1.000 gibov, ko se razmigajo od prstov na nogi do prstov na roki, kot povejo sami. Posebnost viške skupine je, da na koncu, ko naredijo pozdrav soncu, na klopci v parku naredijo še sklece – vaje za moč so nepogrešljive, poudarijo.
Ko s telovadbo zaključijo, in ta res ne traja nič manj kot pol ure, stopim do Marije, ki ji pravijo Marička, da je ne zamešajo z drugo Marijo v skupini.
Stara je 88 let, leto manj od najstarejšega Vita. “To me kar precej gor drži. Vitalnost in druženje. Veste, kako so to ‘fajn’ ljudje, nimamo nobenega, ki bi sitnaril. Druženje nam veliko pomeni. Če si sam doma v hiši … pogovarjati se sam s sabo je hudo,” doda v sicer veselem tonu.
“Že po enem mesecu sem čutila bolj lahek korak”
Marička pravi, da čeprav govorijo o telovadbi, je to bolj razgibavanje. A doda: “Pri sebi priznam, da sem že prvi mesec vaj čutila bolj lahek korak. Dokler bom lahko in bom toliko gibljiva, bom hodila – prav gotovo!”
Od začetka je v skupini tudi Silvo, ki ga najbolj veselijo izleti s skupino. Teh je kar veliko. “Bili smo od Bele krajine do Prekmurja, na Otoku ljubezni. Videli smo že kar precej – veste, koliko izvirov ima Ljubljanica?” me ob tem povpraša Marija. Ob nepričakovanem kvizu kar malo zardim, ona pa hitro in prijazno doda: “Sedem.”
Trenutno se skupina pripravlja tudi na junijsko regato, ki bo potekala na Ljubljanici. “To je bolj druženje, čeprav naj bi bila tekma. Deset ljudi, ki vozijo kajak, pa ga verjetno prej nikoli niso,” pove Silvo. Marička pa ob tem pristavi: “Jaz v čolnu še nikoli veslala nisem, sem lani prvič. Ampak je kar šlo!”
Kmalu po tem vsak odide na svoj konec – nekatere čaka še ena telovadba, trije pa se dogovorijo, da bodo šli še na kavo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje