Strokovni sodelavci Moderne galerije so se distancirali od razstave Momental-mente: žive slike, ki so jo v galeriji odprli pretekli teden pod vodstvom kustosa Andreja Medveda. Menijo, da predstavlja nesprejemljivo prakso posredovanja vedenja, predstavljanja in interpretiranja umetnosti. Direktor galerije Aleš Vaupotič je v odzivu medtem zapisal, da za nasprotovanja ni razumne utemeljitve.
Strokovni sodelavci Moderne galerije so na medije naslovili pismo, v katerem se javno distancirajo od razstave Momental-mente: žive slike z deli aktualnih slovenskih slikark in slikarjev po izboru kustosa Andreja Medveda. Po njihovem mnenju razstava predstavlja nesprejemljivo prakso posredovanja vedenja, predstavljanja in interpretiranja umetnosti.
Kot so uvodoma zapisali v pismu o razstavi, ki so jo odprli v četrtek, se ne “oglašajo, ker bi želeli polemizirati s kustosovim izborom umetnikov in umetnic in njihovih del”, saj je kustos pri tem avtonomen, “četudi se o vsaki razstavi lahko diskutira, tem lažje, če je človek k temu povabljen – strokovni delavci Moderne galerije v času priprav na razstavo z njo nismo bili seznanjeni, prvič smo si jo lahko ogledali ob odprtju”. Moti jih način posredovanja predstavitve del umetnic in umetnikov na razstavi. Kot so dodali, so nasprotovali že sami uvrstitvi te razstave v razstavni program Moderne galerije.
Na razstavi se, kot so zapisali, vrstijo napisi, ki naj bi s pridevniki označevali naravo dela posamičnega avtorja ali avtorice, na primer Romantični Čepin, Čudežni Jakše ali Cvetoča vedno mlada Joni. Kot menijo, je “praksa mediacije umetnosti v sodobnem muzeju v sodobnem času presegla tovrstno popreproščeno in enodimenzionalno, do avtorjev in gledalcev intelektualno pokroviteljsko reduciranje slikarskih del na nekakšen domnevno lahkoten, na videz igriv, v resnici pa banalen pridevnik”. To po njihovih besedah pritiče “prej praksam marketinga, komodificiranja imena in umetniškega dela…”, ki se mu mora vsak resen muzej odločno upreti. Kot so prepričani, ima “tako preprosto tolmačenje sodobnih umetniških praks daljnosežnejše posledice za mišljenje o umetnosti, kakor se lahko zdi na prvi pogled: vrača jo v konservativno polje zasebnega užitka in ji tako omeji širšo kulturno ali na sploh družbeno relevantnost”. Sporno se jim zdi tudi obračunavanje s preteklim delom muzeja, v katerem kustos gostuje. V uvodnem tekstu razstave namreč piše, da je osrednje nacionalno razstavišče krivo za večdestletno zatrtje slikarskega metjeja.
Opisne oznake avtorjev in avtoric, ki visijo nad slikarskimi deli, so po mnenju podpisnikov pisma sporne in zaskrbljujoče tudi z vidika diskriminacije na podlagi spola. Avtorice so večinoma navedene zgolj z imeni, denimo “Cvetoča vedno mlada Joni”, “Nikina globoka modrina” in “Inventivna iznajditeljska Suzana”, medtem ko so moški kolegi predstavljeni s priimki, kot “(Ne)ponovljivi A. Kobal” in “Skulpturalni Lozar”. Ocenjujejo, “da je takšna odločitev predstavljanja umetnic in umetnikov v osrednjem nacionalnem muzeju za likovno in vizualno umetnost povsem nesprejemljiva, diskriminacijska in zato nedopustna”. Muzej mora biti po njihovem mnenju mesto vključevanja in enakopravnosti in si tako nepremišljenih potez, ki razkrivajo popolno neobčutljivost za družbena vprašanja, ne sme dovoliti.
“Kritična senzibilnost do perečih družbenopolitičnih tem in ideologij, ki prečijo tudi polje umetnosti in kulture, je bila vselej ključno vodilo pri delu strokovnih delavcev v Moderni galeriji, zato se od tovrstne ‘neznosne lahkosti’ naslavljanja in razstavljanja, kot je izkazana na razstavi Momentalmente: žive slike, odločno distanciramo,” so zapisali podpisniki pisma: Martina Vovk, Marko Jenko, Adela Železnik, Bojana Piškur, Igor Španjol, Lucija Cvjetković, Ana Mizerit, Dejan Habicht, Sabina Povšič, Teja Merhar in Jana Intihar Ferjan.
Kot je povedal Andrej Medved, so vse njegove napise ob delih umetnikov odstranili, ker naj bi se nad nekaterimi pritožili sami umetniki. Staš Kleindienst je dejal, da se ne prepozna v opisu, da je romantični slikar, Miha Štrukelj pa ne v opisu elokventni. Na očitek, da je uporabil prakso mediacije umetnosti, ki je v sodobnem muzeju v sodobnem času presegla tovrstno popreproščeno in enodimenzionalno, do avtorjev in gledalcev intelektualno pokroviteljsko reduciranje slikarskih del na banalen pridevnik, je odvrnil, da nikakor ne gre za pokroviteljstvo, še manj za banalnost. Glede enodimenzionalnosti pa je dejal, da gre pri kustosovem izboru vedno za enosmerno razumevanje, če oziroma dokler umetnik ne poda odziva. Kar Medved pogreša, je strokovna ocena razstave, ki bi jo strokovni sodelavci Moderne galerije opravili.
Kot je pojasnil, si je želel v napise vnesti igrivost, kar sicer ni običajna praksa resnih razstav. “In ta igrivost je potegnila za seboj imena slikarjev in slikark, a brez vsakršnekoli pretencioznosti ali namenske izbire glede na spol. Šlo je za čisto igro besed,” je pojasnil.
To, da Moderna galerija v zadnjih letih ni predstavljala sodobnih slikarjev z nekaj izjemami, kot so denimo Gabrijel Stupica, Arjan Pregl in Metka Krašovec, pa je po Medvedovih besedah dejstvo. Kot je dejal, je sicer nekaj retrospektiv bilo, da bi se predstavljala sodobna produkcija mladih slikarjev, pa ne pomni. Kot izjemo je omenil le razstavo iz leta 2019 Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, ki jo je pripravila kustosinja Martina Vovk.
Vaupotič: Nasprotovanja brez razumne utemeljitve
Postavitev slikarske razstave v Moderni galeriji je bila deležna velikega nasprotovanja v hiši, vendar brez razumne utemeljitve, pa je v odzivu zapisal direktor galerije Aleš Vaupotič. Razstava je v prvi vrsti prikaz aktivnosti slikark in slikarjev na Slovenskem v tem trenutku. Kustos je “svoj izbor utemeljil v zgodovinskem pogledu na prakse in pogoje slikarstva pri nas. Izbor umetnic in umetnikov z deli se mora osredotočiti na likovni vidik, je pa hkrati tudi osebna strokovna presoja”, je zapisal Vaupotič.
Da strokovni delavci galerije, ki so podpisali izjavo za medije, z razstavo niso bili seznanjeni, je pripisal njihovemu odnosu do dela in delodajalca, ki je “obratno sorazmerno s podporo vodstva njihovemu profesionalnemu delu”. Razstave si po Vaupotičevih besedah niso ogledali niti ob odprtju. Potrdil pa je, da je bila njena postavitev deležna velikega nasprotovanja v hiši, a brez razumne utemeljitve.
Naslov razstave je bil po njegovih besedah prevzet od umetnika in poudarja likovno razumevanje, racionalnost prakse, ki pa ne poteka prek besed in se s tem razlikuje od zgodovinskega in teoretskega obravnavanja umetnosti. “Kritična senzibilnost ni omejena na družbeno-politični in ideološki vidik, še posebej, ko se znajdemo na stičišču zelo različnih disciplin,” je zapisal Vaupotič. Po njegovih navedbah je kritičen sprejem in obtožbe diskriminacije prejela ena od plasti besedil, s katerimi je kustos po sklopih razdelil in opremil razstavo.
“Z napisi so navedena imena in priimki avtoric in avtorjev, na tablicah so predstavljeni podatki o delih s prevodom, sklopi so predstavljeni tudi ob vhodu v dvorano. In ker je razstava, po besedah kustosa, razdeljena na več manjših razstav posameznih umetnic in umetnikov, so ti deli opremljeni z večjimi napisi, z besednimi zvezami, ki na poetičen in igriv način omogočajo vpogled v razmislek kustosa, ki je tudi pesnik,” je zapisal direktor galerije. Samo osebno ime se je v več primerih uporabilo zaradi jezikovne živosti, ker pa se je to izkazalo za moteče, so ta del umaknili.
Kot je še dodal Vaupotič, je uravnoteženost med spoloma na razstavi usklajena z umetnostnozgodovinskimi in likovnokritiškimi vidiki. Na razstavi je osem slikark in devet slikarjev, izbranih po kriteriju kvalitete in relevantnosti del. Izrazil je tudi zaskrbljenost, da strokovni sodelavci galerije svoje predloge in pomisleke “raje izražajo v medijih in ne neposredno znotraj hiše”.
Ena od sodelujočih slikark Ira Marušič je v komentar na mnenje strokovnih sodelavcev galerije povedala, da se na razstavi počuti spoštovano in enakopravno vsem sodelujočim. Kustos gesta poimenovanja žensk z imeni je po njenem mnenju le izraz dolgoletnega prijateljstva in naklonjenosti. “Glavno steno Moderne galerije je kustos namenil ženski slikarki, Niki Zupančič, in menim, da je tudi s tem dokazal naklonjenost in enakopravnost žensk,” je še povedala.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje