Menu Item
Poznate koga, ki je v enem letu spil dobrih 170 velikih piv, 35 litrskih steklenic vina in štiri litrske steklenice žgane pijače? Ne? Pomislite še enkrat — takih ljudi je v vaši družbi več, kot si predstavljate. Morda ste tudi sami del te statistike, ki predstavlja količino alkohola, ki jo letno spije povprečen Slovenec. Alkohol nas pravzaprav spremlja vse od rojstva, ko "zapijemo otroka", ko maturiramo, se poročimo, zabavamo ... A zakaj človeku, ki alkohola ne pije, postavimo več vprašanj kot tistemu, ki ga? Zakaj ga označimo za črno ovco ali mevžo?
V Sloveniji že dolgo vlada mokra kultura, v kateri je pitje alkohola samoumeven del našega vsakdana. Alkoholne pijače so kot nekakšno družbeno vezivo, ki nas sprosti, so obvezen del zabav in pomembnih življenjskih dogodkov, kot je rojstvo otroka ali poroka.
Kako močno alkohol prežema slovensko družbo, priča tudi, da je Slovenija po porabi alkohola nad povprečjem Evropske regije Svetovne zdravstvene organizacije. Še več: po podatkih NIJZ je leta 2022 povprečen Slovenec (starejši od 15 let) popil 9,7 litra čistega alkohola. To je enako kot 87 litrov piva, 35 litrov vina in štiri litre žgane pijače. Vsak dan zaradi alkohola umreta vsaj dve osebi.
A če ste eden tistih, ki alkohola ne pije, na zabavi ali praznovanju pa kozarec rujnega zavrnete, kljub temu sprožite vrsto začudenih pogledov in vprašanj. “Zakaj pa ne? Daj no, samo en kozarček.” “Pa saj ne voziš …” “Ali si noseča?” Da se velikokrat zgodi, da je pravzaprav čuden tisti, ki alkohola ne pije (in se mora za to zagovarjati) in ne obratno, pritrjuje dr. Maja Roškar iz NIJZ. “S takšnim odnosom pri ljudeh lahko vzbudimo občutke, da je pitje alkohola sprejemljivo, pogosto celo zaželeno; odločitev posameznika glede (ne)pitja tako prepogosto vpliva na njegov občutek sprejetosti v neki družbi.”
Črne ovce in mevže
Kot pojasnjuje dr. Rajko Muršič, profesor etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, gre namreč za pričakovanje, da je uživanje alkohola samoumevno. “Pa ni. Zakaj ne bi obrnili perspektive in začeli izhajati iz predvidevanja, da uživanje alkohola ni samoumevno oziroma še bolje, da to sploh ne bi smelo biti pomembno?”
Prav zaradi samoumevnosti lahko po njegovih besedah ljudje, ki alkohola ne pijejo, pričakujejo dovtipe in zbadanje. “Ker živimo v dokaj patriarhalni družbi, ki pogosto izkazuje podcenjevanje žensk, se lahko dogaja, da lahko moške, ki ne pijejo alkohola, enačijo z mevžami, torej z ženskami,” pravi in dodaja, da med bolj neumna vprašanja gotovo spadajo tista, v katerih se sprašujejo, kako lahko ljudje brez alkohola preživijo.
“Gotovo je protislovno, da še najbolje razumejo neuživanje alkohola tisti, ki strežejo pijačo v lokalih, saj se vsak dan srečujejo z ljudmi, ki ne uživajo alkohola. Domnevam pa, da je najmanj razumevanja v okviru sorodstvenih srečevanj in družinskih praznovanj, kjer prav tako koga razglasijo za lastno črno ovco. Različnih obletnic in življenjskih praznikov si namreč skorajda ne znajo predstavljati brez zdravice.”
Na drugi strani dr. Drago Jerebic, ki na Teološki fakulteti med drugim raziskuje zasvojenost, pravi, da se je število neprimernih vprašanj in pripomb abstinentom vendarle zmanjšalo. “Pred 20 leti ali še več je bilo več ponujanja oziroma siljenja z alkoholom, ko je nekdo prišel na obisk, kot danes. Pred 20 leti si verjetno nismo predstavljali, da bi ljudem, ki pridejo na obisk, ponudil vodo, pa se to danes dogaja.”
(Tudi statistika NIJZ priča, da se številke nekoliko izboljšujejo. Delež abstinentov, starih med 25 in 74 let, je bil leta 2020 v primerjavi z letom 2008 večji pri moških, pri ženskah pa medtem pomembnih razlik med letoma ni bilo.)
“Nekaj drugega pa je, če je alkohol način dokazovanja ali postavljanja pred drugimi — v smislu — koliko alkohola zmoremo popiti ali pa če je del neke vrste iniciacije v neko skupino ali v odraslo starostno obdobje. Če se v tem primeru nekdo odpove alkoholu, lahko tvega nesprejetost ali nepripadnost tej skupini,” meni dr. Jerebic. Če tak človek težav s pripadnostjo nima, bo takšnim pritiskom lažje kos, okolica pa bo s siljenjem z alkoholom prej odnehala.
Če imate težave zaradi pitja alkohola ali jih opažate pri svojih bližnjih, poiščite strokovno pomoč. Viri pomoči s kontaktnimi podatki za posamezne regije so dostopni na: www.infomosa.net/pomoc in www.sopa.si/kakovost-zivljenja/viri-pomoci
“Moj sin ne pije, zato so mu nadeli nadimek radenska”
“Moj sin se je odločil, da ne bo pil, zato so mu nadeli nadimek radenska,” s konkretnim primerom zbadljivke postreže Štefan Lepoša, predsednik društva Abstinent, kjer pomagajo odvisnikom in njihovim družinam.
Pritisk, nelagodje, nesprejetost in zagrenjenost so občutki, ki jih ljudje ob neprimernih vprašanjih in pripombah po mnenju dr. Muršiča in dr. Jerebica občutijo.
“Pri tem se je dobro zavedati, da so ljudje, ki vztrajno ponujajo ali, bolje rečeno, vztrajajo s siljenjem prek neke splošno sprejete mere vljudnosti, najbrž tisti, ki skozi ta svoja vedenja v druge nezavedno projicirajo lastne občutke nelagodnosti, utesnjenosti, nesprejetosti … Gre za način, kako se spopadajo z reguliranjem lastnih neprijetnih čutenj tako, da jih izbljuvajo na druge ljudi. Ne gre samo za problem alkohola, to se lahko dogaja na najrazličnejših področjih,” razlaga.
Žrtve neprimernih vprašanj in pripomb se v nobenem primeru ne morejo počutiti dobro, dodaja dr. Rajko Muršič. “Učinkovit obrambni mehanizem je lahko občutek lastne večvrednosti, češ da so boljši od tistih, ki uživajo alkohol. Toda družbeni izid, izločanje in vzajemno zavračanje, nikakor ni produktiven. Nevtralnost in sprejemanje drže drugih je edina možnost vzajemnega sobivanja. Na daljši rok bo tovrstno vzajemno sprejemanje zmagalo.”
Ne nazadnje lahko ob vas stoji ozdravljeni alkoholik, vi pa tega ne veste in mu vztrajno ponavljate “Pa saj smo na zabavi, seveda boš nekaj spil”. Predsednik društva Abstinent Štefan Lepoša pravi, da uporabniki v prvi fazi zdravljenja o alkoholizmu izjemno težko spregovorijo. “Bolj jih je sram zdaj, ko so trezni, kot jih je bilo prej, ko so pijani hodili po cesti.”
Da o svojih težavah, abstinenci in izkušnjah spregovorijo iskreno, traja dolgo, celoten proces lahko traja tudi pet let. “Takrat se razgalijo. Ker kot pravijo sami, kdo drug bo govoril o tem, da je alkoholizem problem, če ne mi, ki smo to kalvarijo dali čez.”
Trije temelji, ki so zakoličili slovensko alkoholno kulturo
Po besedah dr. Muršiča ima alkohol tako kot ostale droge do določene mere pozitivne družbene učinke. Zaradi alkohola smo namreč bolj sproščeni, nagnjenost k alkoholu pa je seveda globlja, pravi.
“Na eni strani sega nazaj vse do bakanalij in dionizičnih praznovanj, v preteklih stoletjih je alkohol vedno spremljal tudi karnevalsko postavitev sveta na glavo, na drugi strani pa je to naša najbolj tradicionalna droga. Zavedati se namreč moramo, da, antropološko gledano, ne poznamo nobene človeške skupnosti, ki ne bi uporabljala takšne ali drugačne droge.”
Alkohol je bil torej že v preteklosti prisoten skozi celotno življenje posameznika, slovensko alkoholno kulturo pa so zakoličili najmanj trije temelji.
Na območju Slovenije trto gojimo že vsaj od rimskih časov, razlaga dr. Muršič. “Prvi temelj, ki bi ga posebej izpostavil, pa je vseeno odločitev nekdanjega imperija, da bo v dobrobit ljudstva in v izogibanje odmetavanju preostankov poljedelskih pridelkov dovolilo pretvorbo teh pridelkov in njihovih za vsakdanjo rabo neuporabnih odpadkov, kot so tropine, v žganje in druge alkoholne pijače. Čislani habsburški imperij je dovolil svobodno domače pridobivanje kakršnekoli oblike alkohola.”
Drugi temelj je po besedah dr. Muršiča zakoličilo sprejemanje Zdravljice kot državne himne. Pojasnjuje, da je to končni izid dolgega procesa razumevanja te Prešernove pesnitve kot simbolnega temelja slovenske kulture.
Kot tretji temelj, ki je danes morda še najbolj skrit, pa dr. Muršič izpostavlja mašno vino. “V preteklosti, ponekod vse do vatikanskega koncila v šestdesetih letih, so prejemali mašno vino tudi verniki, kar pomeni, da je oziroma je bilo med sveto mašo običajno tudi uživanje alkohola.”
Kako iz mokre kulture izplavati?
Dr. Maja Roškar iz NIJZ poudarja, da na porabo alkohola v Sloveniji s svojim vzgledom vplivamo vsi: opijanje je družbeno sprejemljivo, zaradi vrstniških pritiskov pogosto tudi zaželeno, alkohol pa je lahko dostopen. H konkretnim spremembam bi po njenih besedah privedlo zagovorništvo in sprejetje dodatnih učinkovitih ukrepov alkoholne politike.
Dostop alkohola bi morali omejiti, pravi. To vključuje omejevanje prodaje po urah ali dnevih, omejevanje gostote prodajnih mest ali pa uvedbo dovoljenj za prodajo alkohola. Prav tako bi pripomogla višja cena alkoholnih pijač; od višanja trošarin do določitve minimalne cene alkohola in prepovedi akcijskih in promocijskih cen.
Sledi omejevanje oglaševanja in tržnega komuniciranja alkoholnih pijač, zagotavljanje programov za zgodnjo prepoznavo oseb, ki pijejo tvegano ali škodljivo, ter zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj ter drugih bolezni zaradi pitja alkohola. Tu je še vožnja pod vplivom alkohola in zmanjševanje škode v pivskih okoljih. Slednje pomeni povečevanje odgovornosti in izobraževanje strežnega osebja, menedžment za odgovorno strežbo ter zagotavljanje varnih okolij.
Ne nazadnje so ključnega pomena tudi preventivni programi.
Vlaganje v preprečevanje tveganega in škodljivega pitja alkohola po besedah dr. Roškar namreč pomeni manj izgubljenih let življenja zaradi slabega zdravja, invalidnosti ali prezgodnjih smrti.
“Pomeni tudi manjše ekonomsko breme za posameznika, njegove bližnje in družbo zaradi manj prezgodnjih smrti, manj samomorov in umorov, manj bolezni in zastrupitev, manj prometnih, delovnih in drugih nezgod, poškodb ter invalidnosti, manj nasilja in duševnih stisk, manj socialne izključenosti in revščine, večje delovne učinkovitosti in manj odsotnosti z dela,” podčrta dr. Roškar.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje