Kakšno je po 20 letih od prelomnega zakona o omejevanju porabe alkohola stanje na področju porabe alkohola v Sloveniji? Kako učinkovit je bil zakon? Zakaj je njegov učinek sčasoma izzvenel in zakaj danes nismo več zgled za druge države?
16. marca leta 2003 je v veljavo stopil zakon o omejevanju porabe alkohola. Za tisti čas je bil to prelomen in napreden dokument, katerega osrednji cilj je bil zmanjšati škodo, ki jo slovenski družbi povzroča alkohol.
Ker je bil zakon sprejet v času, ko je bil zdravstveni minister Dušan Keber, in ker je dr. Keber sam opravil levji delež zagovarjanja zakonodaje v javnosti, se ga oprijelo neuradno ime “Kebrov zakon”.
Šlo je za zakon, ki je zaznamoval celo generacijo. Kebrova pojava še danes pri številnih sproži takojšnjo asociacijo na omejevanje dostopnosti alkohola.
Med današnjimi mladimi pa ta asociacija, kot kaže anketa kolegice Janje Bračko, ne obstaja več. Zanje je omejitev dostopnosti alkohola preprosto dejstvo, s katerim so odrasli.
Nočno popivanje in jutranje šilce žganja
Zakon je prinesel številne spremembe na področju (proti)alkoholne politike, najodmevnejši pa sta bili dve: prepoved prodaje alkohola v prodajalnah in na bencinskih servisih v nočnem času, med 21. in 6. uro, in prepoved točenja žganih pijač v lokalih do 10. ure zjutraj.
Prepoved prodaje alkohola v nočnem času je bila, kot v spremljajočem intervjuju za N1 pojasnjuje Keber, namenjena predvsem mladim, ki so si do takrat v nočnem času lahko v trgovinah neomejeno dokupovali poceni alkohol.
Nekaj let po začetku veljavnosti zakona so zaradi upada nočnega prometa praktično vse trgovine skrajšale delovni čas ali pa so, kot se je zgodilo z verigo 24-urnih trgovin Noč in Dan, celo propadle.
Drugo pomembno določilo, prepoved točenja žganih pijač v lokalih pred 10. uro zjutraj, je bilo po Kebrovih besedah namenjeno predvsem prekinitvi “tradicije” odhoda na hitro šilce žganja pred začetkom jutranje delovne izmene.
Zakon je kot odziv na vsakoletne alkoholne izpade ob poletih v Planici uvedel tudi prepoved točenja alkohola na športnih prireditvah, vendar so to določilo zaradi pritiska športnih klubov in zvez leta 2017 poslanci državnega zbora odpravili. Dr. Keber to spremembo označuje za “velik korak nazaj”.
Mladi pijejo vse manj, povečanje tveganega pitja med odraslimi
Učinkovitosti Kebrovega zakona ni sistematično spremljal nihče. Iz podatkov o porabi alkohola in pivskih navadah Slovencev pa je mogoče sklepati, da je vsaj prvih nekaj let imel določen pozitiven učinek, ki pa je z leti izzvenel.
Kot pravi dr. Maja Roškar z NIJZ, je po letu 2003, ko je bil zakon sprejet, denimo začel naraščati delež abstinentov, ljudi, ki sploh ne pijejo alkohola. Vendar pa se je naraščanje po nekaj letih ustavilo. Po letu 2008 delež abstinentov stagnira.
“V letih po sprejetju zakona je upadel tudi delež ljudi s tveganimi vzorci pitja alkohola,” pravi dr. Roškar. “A se je tudi tukaj po letu 2008 zgodila sprememba, saj je delež spet začel naraščati. V letu 2020 je bil delež ljudi s tveganimi vzorci pitja alkohola celo večji kot ob sprejetju zakona leta 2003.”
Če podatke razdelimo po spolu, lahko pri moških ugotavljamo ugodne trende, opozarja dr. Roškar, vendar so hkrati v zadnjem obdobju predvsem mlajše ženske do 35. leta tiste, ki vzdržujejo visoko povprečje tveganega pitja.
Tvegano pitje
Mejo tveganega pitja NIJZ postavlja pri dveh enotah alkohola na dan za moške in pri eni enoti alkohola dnevno za ženske, pri čemer ena enota pomeni zaužitje 10 gramov čistega etanola, kar ustreza decilitru vina, 2,5 dl piva ali pa šilcu žgane pijače.
En pozitiven trend pa je prisoten ves čas od sprejetja zakona – upadanje porabe alkohola med mladimi. “Pri mladih v vsem obdobju opažamo upad rabe alkohola in tveganega pitja,” pravi dr. Roškar. “Upadanje se je začelo že pred sprejetjem zakona in se nadaljevalo tudi po njem.”
Glede na podatke bi po njenem mnenju lahko rekli, da je v prvih letih po sprejetju zakon imel ugoden učinek. “Verjetno tudi kot posledica povečanega ozaveščanja, o tem zakonu se je veliko govorilo v medijih in javnosti, aktivirale so se nevladne organizacije. Morda pa je sčasoma ta učinek izzvenel oziroma vseh ukrepov nismo najbolje udejanjili.”
Poraba alkohola stagnira
Podatki NIJZ o registrirani porabi alkohola sicer kažejo, da je bila poraba alkohola v zadnjih 20 letih največja leta 2004, leto po uveljavitvi zakona. Zatem je v razmeroma kratkem času upadla za 10–15 odstotkov, nato pa se je padanje ustavilo. Registrirana poraba alkohola v Sloveniji tako že več kot deset let stagnira med 9,5 in 11 litri čistega alkohola na prebivalca, starejšega od 15 let.
Tej številki, ki izhaja iz uradnih podatkov o proizvodnji in prodaji ter uvozu in izvozu, je treba prišteti še t. i. neregistrirano porabo alkohola, torej porabo pijač iz domače proizvodnje in tistih, kupljenih na črno, ali v lastni režiji pripeljanih iz tujine. Zadnja ocena NIJZ o neregistrirani porabi alkohola sega v leto 2012 – takrat je znašala 4,3 litra na odraslega prebivalca.
Po mednarodnih primerjavah po porabi alkohola se Slovenija še vedno uvršča razmeroma visoko, tako v Evropi kot v svetu. Na spodnjem grafu je primerjava slovenske registrirane porabe alkohola z drugimi državami članicami OECD za zadnjih 40 let.
Včasih smo bili zgled, danes nismo več
Kebrov zakon je, se strinjajo strokovnjaki, pomenil pomemben korak naprej pri spreminjanju odnosa družbe do alkohola. Že s tem, ker se je o tej problematiki v tistem času veliko govorilo. “Zakon o omejevanju porabe alkohola je bil prvi korak na poti uresničevanja alkoholne politike v Sloveniji in je nedvomno prispeval k zavedanju prebivalstva o težavah, ki jih alkohol povzroča,” pravi psihiatrinja dr. Zdenka Čebašek Travnik, ki je svojo strokovno kariero posvetila škodi, ki jo ljudem povzroča alkohol.
Po njenem mnenju je zakon spodbudil tudi številne aktivnosti za ozaveščanje javnosti in dejavnost društev za pomoč žrtvam alkohola. “Osebno se mi zdi pomembno tudi to, da tisti, ki iz različnih razlogov ne pijejo alkoholnih pijač, zaradi tega niso več tako stigmatizirani kot nekoč.”
Da je družbeni odnos do alkohola tudi zahvaljujoč Kebrovemu zakonu drugačen kot nekoč, meni tudi Matej Košir, direktor Inštituta Utrip, ene od najbolj dejavnih nevladnih organizacij na področju alkohola. “Zagotovo se je odnos do alkohola v družbi v teh dvajsetih letih precej spremenil, čeprav morda zaradi še vedno zaskrbljujočih podatkov glede porabe alkohola na prebivalca tega ne vidimo.”
A kot pravi, večina prebivalcev Slovenije danes podpira ključne ukrepe alkoholne politike, kar v preteklosti ni bilo samo po sebi umevno. “Še več, ljudje si želijo strožje politike do alkohola, kar kažejo tudi raziskave. Zlasti pa se je odnos do alkohola spremenil v primeru vožnje pod vplivom alkohola.”
A moralo bi biti še veliko boljše, je prepričan. Po njegovih besedah je WHO Slovenijo v času sprejetja Kebrovega zakona in še nekaj let zatem izpostavljal kot zgled drugim državam. “Danes, po 20 letih, ni več tako. Pri marsikaterih podatkih smo od sprejetja zakona celo precej nazadovali. Že dolgo nismo več vzorčna država za druge. Kvečjemu nasprotno.”
Ohlapen nadzor je kastriral zakon
Vsaj del razlogov za popuščanje učinkov zakona gre iskati v pomanjkljivem nadzoru nad njegovim izvajanjem.
“Drži, da je učinkovitost zakona sčasoma zbledela,” pravi Matej Košir. “Ker ni bilo ustrezno močnega in kontinuiranega odziva pristojnih organov pri nadzoru izvajanja zakona. Alkohol je bil redko na prioritetnem seznamu nadzornih organov, razen v primerih vnaprej napovedanih akcij in nadzorov, kar je po mojem mnenju svojevrsten paradoks.”
Po mnenju dr. Dušana Kebra raven nadzora kaže, da tudi zdravstveni inšpektorji problema alkohola ne jemljejo dovolj resno. “To je jasen dokaz, da naša družba še ni prišla do spoznanja, da je treba v zvezi z alkoholom odločneje ukrepati; da ostajamo do alkohola tolerantna družba.”
Najnovejše poročilo zdravstvenega inšpektorata za leto 2021 navaja, da so inšpektorji v zvezi s spoštovanjem Kebrovega zakona opravili 138 inšpekcijskih pregledov, na podlagi ugotovitev pa so izrekli 19 prekrškovnih sankcij/ukrepov. “Inšpekcijski nadzor se je izvajal v gostinskih objektih izključno po prijavah in v organiziranih skupnih akcijah s policijo ob koncu in začetku šolskega leta,” navaja poročilo.
Inšpektorji so denimo v celotnem letu zaznali le pet kršitev določil, ki prepovedujejo prodajo alkohola mladoletnim.
Raziskovalke s Fakultete za družbene vede pod vodstvom dr. Tanje Kamin so leta 2020 v trgovinah v različnih slovenskih mestih preizkušale, kako dosleden je nadzor nad starostjo kupcev alkoholnih pijač. “Podtaknjeni” mladoletniki so skušali alkohol kupiti v 97 različnih trgovinah. Uspešni so bili v 86 primerih. V celjskih in novomeških trgovinah so bili uspešni celo vsi poskusi nakupov.
Po ugotovitvah raziskovalk je upoštevanje zakona slabo, kar bi moralo politične akterje spodbuditi k dopolnitvi zakona in sankcij za njegovo neupoštevanje. “Uvedba licenc za prodajalce alkoholnih pijač, ki so lahko v primeru kršitve zakona odvzete, bi lahko bila ena od dopolnitev,” zaključijo dr. Kamin in sodelavke.
Obeta se nov protialkoholni zakon
Da je po 20 letih čas za prevetritev in dopolnitev alkoholne zakonodaje, se očitno zavedajo tudi na ministrstvu za zdravje, kjer naj bi po naših informacijah snovali prenovo t. i. Kebrovega zakona o omejevanju porabe alkohola.
Našo prošnjo, naj nam zagotovijo sogovornika za naš članek, so sicer zavrnili, pisno pa so nam pojasnili, da trenutno pripravljajo “celovito analizo stanja na področju alkoholne politike v Sloveniji ter rešitev in trendov na posameznih problemskih področjih v evropskem prostoru”.
Alkohol med mladimi postaja vse manj zaželen
Kljub temu da so slovenske alkoholne številke še vedno visoke in da je družbeni odnos do alkohola še vedno preveč toleranten, pa naši sogovorniki opozarjajo na žarek upanja v obliki mladih.
“Zanimiv je trend med mladimi na globalni ravni, saj se vedno večji delež mladih odloča za življenje brez alkohola,” pravi Matej Košir. “Na to kažejo tudi podatki, da se alkoholna podjetja v pomembnem deležu preusmerjajo na brezalkoholne pijače. Ta trg se zelo pospešeno razvija in zagotovo je nekaj na tem, da je alkoholno industrijo v to ’prisilil’ trend opuščanja alkohola med mladimi.”
Dejansko je upad porabe alkohola med mladimi tako izrazit, da strokovnjaki že razmišljajo o svetu, v katerem alkohola ne bo več na seznamu osrednjih javnozdravstvenih problemov.
“Zelo spodbudno se mi zdi, da mladi danes o alkoholu razmišljajo že precej drugače in so o škodljivih učinkih alkohola mnogo bolje ozaveščeni,” pravi dr. Maja Roškar. Če bodo oni tisti, ki bodo v prihodnosti krojili protialkoholno zakonodajo, se bo po njenih besedah morda lahko kaj spremenilo tudi na ravni družbe. “Je pa res, da hkrati z upadanjem rabe alkohola naraščajo druge težave, kot sta zasvojenost z digitalnimi napravami in uporaba konoplje.”
Če bi alkohol iznašli danes, bi ga prepovedali
Dvojni standardi pri odnosu družbe do alkohola so še vedno gromozanski. “Alkohol je toksična, psihoaktivna in zasvojljiva substanca, ki jo je Mednarodna agencija za raziskave raka že pred desetletji uvrstila v skupino 1, med dejavnike, ki brez dvoma povzročajo raka,” navaja Svetovna zdravstvena organizacija. “Alkohol povzroča najmanj sedem vrst raka, tudi take, ki spadajo med najpogostejša rakava obolenja, kot sta rak črevesja in rak dojke.”
Kljub temu za opisovanje učinkov alkohola še vedno pogosto uporabljamo olepševalne izraze, kot so “biti malo vesel” ali pa “v rožicah”, pitje alkohola pa praviloma spremlja vzklik “Na zdravje!”.
Če bi alkohol iznašli danes, bi ga zagotovo prepovedali. “Če bi alkohol obravnavali enako kot druge droge, bi seveda moral biti prepovedan, ker je mnogo bolj škodljiv kot številne danes prepovedane droge,” je jasen dr. Dušan Keber.
Britanski profesor javnega zdravja dr. David J. Nutt v svoji knjigi Drugs – Without the Hot Air opisuje različne psihoaktivne substance glede na njihovo dejansko škodljivost za posameznika in družbo.
Pri poglavju o alkoholu bralca izzove, naj si predstavlja medijska poročila o alkoholu, če bi ga iznašli danes: “Strašljiva nova legalna droga je prišla na naše ulice. Metilkarbonol je prozorna tekočina, ki povzroča raka, probleme z jetri in škodljivo vpliva na možgane ter je bolj toksična kot ekstazi ali kokain.”
Dr. Nutt je tudi avtor metodologije za oceno škode, ki jo povzročajo posamezne psihoaktivne substance. Leta 2015 so evropski strokovnjaki na podlagi te metodologije, ki upošteva tako škodljive učinke posamezne substance na posameznika kot na njegovo okolico, alkohol razvrstili na sam vrh lestvice najbolj škodljivih substanc.
“Dejstvo je, da je alkohol zaradi svoje globalne razširjenosti in precejšnje dostopnosti v primerjavi z drugimi drogami najbolj problematična droga,” pritrjuje Matej Košir, eden od strokovnjakov, ki je sodeloval pri razvrščanju. “Poleg vseh zdravstvenih tveganj in škode alkohol namreč negativno vpliva tudi na prometno varnost ter večjo pojavnost številnih oblik nasilja in kriminala …”
Odvisnost od alkohola zaznamuje in duševno uničuje celotne družine, posledice pa nosijo še naslednje generacije.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje