Z "očetom" zakona o omejevanju porabe alkohola dr. Dušanom Kebrom o namenih in učinkih zakona, o nejeveri strokovnjakov, počasnem spreminjanju "mokre" kulture, kričanju v parlamentu in alkoholnih šalah na njegov račun.
Redkokateri minister se je tako vtisnil v kolektivni spomin Slovencev kot dr. Dušan Keber, zdravstveni minister v vladi Antona Ropa, s t. i. Kebrovim zakonom. Zakon o omejevanju porabe alkohola, kot je njegovo uradno ime, je državni zbor izglasoval konec januarja 2003, veljati pa je začel 16. marca istega leta. Po zaslugi Kebrovega zakona med drugim v nočnem času v trgovini ni mogoče kupiti alkohola, do 10. ure zjutraj pa je v lokalih prepovedano streči žgane pijače.
Vas tudi danes, po 20 letih, ljudje še vedno povezujejo s “Kebrovim” zakonom?
Nenehno. Najmanj polovica ljudi, ki me ustavi na cesti, se še vedno želi dobrohotno pošaliti v zvezi s tem zakonom.
Kaj je bil povod za sprejetje zakona o omejevanju porabe alkohola?
Šlo je za odziv na mednarodne pobude za zaostrovanje protialkoholne politike, predvsem WHO, hkrati pa tudi za odziv na zahteve domače stroke in njena opozorila, kako velik javnozdravstveni problem je alkohol v Sloveniji.
Smo pri vrhu meddržavnih primerjav, kar zadeva problematično rabo alkohola. Od takrat do danes se nista spremenila podatka, da je vsaj deset odstotkov odraslih odvisnih od alkohola, 40 odstotkov odraslih pa tvegano pije.
Zdravstvene, ekonomske in socialne posledice prekomerne rabe alkohola so strašne, vseh niti ni mogoče izmeriti v številkah: razpad družin, zmanjšana produktivnost, kriminal … Skupna škoda zaradi alkohola na letni ravni sega v milijarde evrov. Med problemi, ki jih država zanemarja, je alkoholizem največji.
Kako je potekal postopek sprejemanja?
Sprejemanje zakona o omejevanju porabe alkohola je potekalo z neko splošno nejevero, zlasti med strokovnjaki, češ da ga bo nemogoče spraviti skozi parlamentarno odločanje. Pa je vseeno ta proces prestal razmeroma gladko, le z nekaj kričanja in zmerjanja.
Za nazaj mislim, da je postopek gladko tekel tudi zato, ker so nekateri računali, da v praksi zakon ne bo imel pomembnega učinka oziroma da se ne bo spoštoval.
Se spomnite kakšne zabavne anekdote iz tistega časa?
Zmago Jelinčič je name vpil v parlamentu, da je alkohol hrana in da bodo zaradi mene številni Slovenci zvečer šli spat lačni. To se mi je zdela dokaj duhovita šala, pa tudi tragična resnica o velikosti problema.
Zabavni so se mi zdeli tudi poskusi proizvajalcev alkoholnih pijač, da bi zaobšli določila zakona. Ker zakon določa dodatne omejitve za pijače z več kot 15 % alkohola, so bili nekaj časa na trgu prisotni viski, konjak, borovničevec itd. z nižjo vsebnostjo alkohola – tako pijačo so imenovali “kebrovec”. Ploščata steklenica za prenos alkohola v žepu je postala “kebrovka”.
Ali poimenovanje kotlička za žganjekuho za kebrčka. Duhovit se mi je zdel tudi napis nad šankom v nekaterih barih – “Keber te gleda”. Vse to sem jemal kot pozitiven signal, kot dokaz, da je zakon prisoten v zavesti ljudi.
V članku “20 let Kebrovega zakona” lahko preberete, kakšni so bili v preteklem obdobju učinki zakona in kakšno je stanje danes.
Katera od omejitev, ki jih je uvedel zakon, je bila po vašem mnenju najpomembnejša?
Tako prepoved prodaje alkohola v trgovinah po 21. uri kot prepoved točenja žganih pijač v gostinskih lokalih pred 10. uro zjutraj.
Pri prvi smo ciljali zlasti na mlade. Čez dan je prodaja alkohola mladoletnim mnogo bolj opazna, je pod večjim “družbenim nadzorom” kot pozno zvečer ali ponoči.
Prodaja alkohola v nočnem času je cvetela zlasti zaradi mladoletnih kupcev. Lep dokaz je, da so se po sprejetju zakona zaprle številne trgovine, ki so v nočnem času prodajale alkohol, po nekaterih podatkih več sto. Ta ukrep se vse do danes najbolj dosledno izvaja, saj ga je najlažje nadzorovati.
Na koga pa ste ciljali s prepovedjo jutranjega točenja žganih pijač?
S tem pa smo poskušali in v znatni meri nam je uspelo prekiniti tipično slovensko tradicijo jutranjega šilca žganja pred začetkom dela, zlasti uvajanje novih mladih sodelavcev na to “tradicijo”.
Jasno je, da s to omejitvijo nismo preprečili, da bi tisti, ki so navajeni na jutranjo pijačo, prenehali to prakso – navsezadnje lahko imajo v žepu “kebrovko”. Smo pa po mojem mnenju zavrli navado, da je treba pred odhodom na delo na hitro zaviti še v bližnji lokal.
Seveda ta določila niso popolnoma odpravila možnosti, da mladi pridejo do alkohola ali da zasvojenci uživajo žgane pijače že v jutranjem času. Zakon je namenjen omejevanju, ne pa prepovedi uporabe alkohola. Ni šlo in ne gre za prohibicijo, kot so mi radi očitali nasprotniki, temveč za zmanjševanje priložnosti.
Spomnim se, da je bila v soseski, kjer živim, čez cesto ena od teh nočnih trgovinic, zraven nje pa park. Redno, praktično vsako noč, so si mladi kupovali zaboje pijače, jih nosili v park in se vračali ponje do jutra. Upam si trditi, da je tega danes tudi zaradi zakona manj.
Vsaj desetkrat se mi je zgodilo, da so me na cesti ustavili starši in se mi zahvalili, češ da jim je zakon pomagal, da so s svojimi najstniki lažje preveslali tvegano obdobje odraščanja.
Ena od določb v zakonu je bila tudi prepoved točenja alkohola na športnih prireditvah. A ta prepoved je bila naknadno, leta 2017, v imenu podpiranja financiranja športa ukinjena. Kako gledate na to?
Seveda je v številnih državah po svetu točenje alkohola na športnih prireditvah dovoljeno, a se države razlikujejo po kulturi uživanja alkohola v tem kontekstu.
Spomnite se tekem v Planici pred dvajsetimi leti. Tam je šlo za največji pijanski žur v državi.
Prav Planica je bila eden od razlogov, da smo uvedli tudi prepoved točenja alkohola na športnih prireditvah.
Tudi v tem primeru smo ciljali na mlade, ki so na športnih prireditvah v družbi starejših in od njih dobivajo negativne vzglede. Tako se vzorci obnašanja prenašajo med generacijami.
Ukinitev prepovedi točenja alkohola na športnih prireditvah je bila velik korak nazaj, poslala je sporočilo, da so uvedene omejitve nesmiselne in da bodo prej ali slej ukinjene tudi druge.
Kako je država spremljala učinke zakona po sprejetju?
Objektivnih meritev, ki bi potrjevale učinke, o katerih sem govoril, nimamo. Pravih raziskav o učinkih zakona ni bilo. Zmanjšanja porabe alkohola, s trinajstih na enajst litrov na osebo letno v zadnjih dvajsetih letih, ni mogoče z gotovostjo pripisati samo učinku zakona. Vzporedno s tem zakonom so delovali tudi drugi zakoni in omejitve.
Zanesljivo bi lahko učinke zakona ovrednotili zgolj, če bi ga uvedli le v polovici države, druga polovica pa bi služila kot kontrolna skupina.
Ali lahko rečemo, da bi bilo, če zakona takrat ne bi sprejeli, stanje danes slabše?
Upam si trditi, da je tudi ta zakon prispeval k blagemu zmanjševanju porabe alkohola. Po mojem mnenju je bolj kot strah pred kaznijo prinesel med ljudi zavedanje o škodljivosti alkohola. Imam tudi občutek, da na ulici sredi belega dne opažam manj opitih ljudi, tudi manj opitih mladih kot včasih.
Mislim, da deluje na dolgi rok, s postopnim spreminjanjem mokre kulture in manjšanjem polja družbeno sprejemljivega uživanja alkohola. Gotovo je njegov učinek danes manjši, kot je bil ob njegovem sprejetju, a nekatere odredbe so še vedno spoštovane in upoštevane.
Alkohola v trgovinah ne morete kupiti po 21. uri. Prav tako vsaj v omejenem obsegu deluje prepoved točenja alkohola mladim. Bi bilo pa seveda pomembno okrepiti nadzor nad spoštovanjem zakona. Preprečevanje škodljive rabe alkohola bi morali uvrstiti višje na seznam družbenih prioritet.
Če bi zakon v tem trenutku ukinili, sem prepričan, da bi se razmere poslabšale.
Kako pa ocenjujete nadzor nad izvajanjem zakona v praksi?
Razočaran sem nad ohlapnostjo nadzora. Še potem ko nisem bil več minister, sem večkrat na zdravstvenem inšpektoratu poizvedoval, kako nadzirajo spoštovanje zakona.
Najnovejše poročilo inšpektorata navaja, da so v enem letu opravili zanemarljivih 138 nadzorov, pri tem pa odkrili 19 kršitev, pri čemer je bila le polovica kršiteljev dejansko oglobljena.
Upoštevati je treba, da imamo v Sloveniji več kot 14 tisoč različnih točilnic alkohola. To pomeni, da je nadzor zajel manj kot odstotek vseh in da tisti, ki kršijo zakon, utemeljeno računajo, da jih nikoli ne bodo zasačili.
Inšpektorji se izgovarjajo, da jih je premalo, da opravljajo še druge nadzore itd. A to samo pomeni, da celo na inšpektoratu alkoholu ne namenjajo ustrezne pozornosti. To je jasen dokaz, da naša družba še ni prišla do spoznanja, da je treba v zvezi z alkoholom odločneje ukrepati, da ostajamo do alkohola tolerantna družba.
Koliko pa je po vašem mnenju še prostora za napredek?
Glede na nekatere druge države imamo v Sloveniji še veliko prostora za napredek pri zmanjševanju porabe alkohola. Italijani na primer popijejo polovico manj alkohola kot Slovenci.
Nedavno sem bil priča, kako so v nekem okolju skupino mladih, ki v svojem stanovanju kadijo marihuano, sosedje označevali malodane za zločince, razbijanje in pijančevanje v drugih stanovanjih pa ni sprožilo takšnega zgražanja.
Spreminjanje tega odnosa je tek na dolge proge. Tega ni mogoče doseči z zakonom.
Do neke mere se je kultura vendarle že spremenila. Iz svoje mladosti se spomnim, da bi bilo nevljudno, če ne bi mojstru, ki je prišel na dom kaj popravit, postregli s šilcem žganja. Tega danes ni več.
Veliko drobnih stvari se postopoma spreminja na boljše in prepričan sem, da bo tako tudi v nadaljnjih desetletjih. Če se seveda družbene razmere ne bodo bistveno poslabšale in se bodo ljudje v obupu zatekali k alkoholu.
Kakšen je vaš osebni odnos do alkohola?
Alkohol uživam zelo redko, nisem pa abstinent. Če kosim s prijateljem, ki ob jedi rad popije kozarec vina, se mu pridružim. Se mi pa nato odprto vino v hladilniku pogosto skisa.
Ne mislim, da bi alkohol moral popolnoma izginiti iz uporabe, zlasti jedilnikov. Namenoma sem uporabil besedo jedilnik, ker alkohol vidim kot dodatek pri jedi. V ozadju je tudi preživetje številnih ljudi, ki se ukvarjajo s pridelavo grozdja in hmelja ter proizvodnjo pijač.
Navsezadnje tudi ne verjamem, da bo ljudi kadarkoli v prihodnosti mogoče prepričati, da ne bi posegali po nobeni “drogi”, ki jim obljublja sprostitev, lažje vzpostavljanje stikov ali vsaj odmik od osebnih stisk. Treba pa si je prizadevati za povečevanje ozaveščenosti ljudi in s tem za spreminjanje pogleda na to, kaj je še sprejemljivo pitje in v kakšnih okoliščinah ni sprejemljivo. Prizadevanje za zmanjševanje porabe alkohola se nikoli ne bo končalo, brez tega prizadevanja pa bi bile razmere zanesljivo slabše.
Ste presenečeni, da je vaše ime postalo sinonim za omejevanje dostopa do alkohola?
Zdi se mi razumljivo. Alkohol se dotika vsakdanjega življenja vsakega med nami. Na Kebrov zakon marsikdo pomisli vsak dan, in to ne samo enkrat (smeh). Zadovoljen sem, da pri mnogih, pa čeprav zbijajo iz njega šale, deluje vsaj kot nekakšno blago opominjanje.
Še zdaleč pa ne mislim, da je ta zakon glavna, najpomembnejša stvar, ki sem jo naredil v času svojega ministrovanja. Pri zadevi, ki jo sam jemljem kot najpomembnejšo, mi celo ni uspelo – namreč pri ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Uspelo pa mi je prav ob tem neuspehu ozavestiti večino ljudi, kako pomembno je javno zdravstvo in kako pomembno se je boriti proti privatizaciji zdravstvenega sistema. Domišljam si, da tudi po moji zaslugi danes veliko ljudi ve, kako pomembna vrednota je javno zdravstvo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje