Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja določa, da bi za takšno pomoč lahko zaprosil bolnik, ki občuti neznosno trpljenje, ki ga ni mogoče učinkovito lajšati. Ključna pri tem je njegova sposobnost odločanja pri polni zavesti, so poudarili avtorji zakona.
Društvo Srebrna nit – združenje za dostojno starost je danes predstavilo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki predvideva pomoč pacientu pri samousmrtitvi oziroma evtanaziji.
Predlog zakona je pripravila delovna skupina, v kateri sta sodelovala zdravnik, medicinska sestra, dva humanista in dva pravnika. Pobudnik in koordinator je bil akademik dddr. Andrej Pleterski, čigar oče je pred leti zaradi slabega zdravstvenega stanja opozoril na to, da bi morala biti v primerih neznosnega trpljenja posamezniku zagotovljena avtonomija odločanja o predčasnem zaključevanju življenja.
“Ta zakon vsakomur omogoča varen in dostojanstven konec življenja v krogu najbližjih, na kraju in v času, ki si ga izbere pacient,” je ob predstavitvi povedal Pleterski.
Končno odločitev bi sprejela komisija
Predlog zakona tako “uveljavlja samostojno, avtonomno odločitev dobro informirane trpeče osebe, da zaprosi za pomoč pri končanju njenega življenja”, so poudarili predstavniki delovne skupine.
V skladu z njim bi lahko bolnik, ki je sposoben sam odločati o sebi, izključno na lastno iniciativo sprožil zahtevek za uveljavljanje pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). O tem bi nato morala presojati lečeči in neodvisni zdravnik, po potrebi pa tudi specialist za duševno zdravje. Na podlagi omenjenih mnenj bi končno odločitev v roku največ petnajstih dni sprejela Komisija RS za PPKŽ, na katero ne bi bila dovoljena pritožba, dovoljeno pa bi bilo sodno varstvo. Komisijo bi sestavljali izkušeni strokovnjaki s področja medicine, humanistike in prava.
Pacient bi po zakonu vnesel smrtonosno učinkovino v telo sam, razen če pri postopku ne bi mogel aktivno sodelovati. V tem primeru bi to storil lečeči zdravnik.
PPKŽ bi izvajali izključno v okviru javne mreže zdravstvene službe in ne pri zasebnikih.
Ključna sposobnost treznega odločanja
Bolnik bi od svoje odločitve o predčasni prekinitvi življenja lahko kadar koli odstopil, tudi tik pred apliciranjem smrtonosne učinkovine. Zdravniki, ki ne bi želeli sodelovati pri tovrstnih postopkih, bi lahko uveljavljali ugovor vesti.
Po predlogu zakona bi PPKŽ pripadal bolniku, ki doživlja neznosno trpljenje, ki ga ni mogoče učinkovito lajšati, ključen pogoj po besedah avtorjev pa bi bila tudi bolnikova sposobnost treznega odločanja o sebi.
Bolniki z demenco tako niso vključeni v zakon, saj po definiciji niso sposobni pri polni zavesti odločati o sebi, je poudaril zdravnik in nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber, ki je prav tako zavrnil možnost, da bi o predčasnem zaključevanju življenja bolnika lahko odločali svojci. “Tudi v primeru dvoma o sposobnosti bolnikovega odločanja o sebi zakon predvideva dodatno mnenje specialista za duševno zdravje.”
“Predstavljeni zakonski predlog vsebuje nekatere rešitve, ki se pomembno razlikujejo od uzakonjenih rešitev v drugih državah. V našem predlogu odobritev prošnje ni predmet široke diskrecijske pravice odločevalcev, ampak gre za uveljavitev človekove pravice pacienta – njegove zasebne, intimne odločitve, s katero uresničuje svojo pravico do odločanja v lastnih zadevah. To pomeni, da je teža odločitve na pacientu in ne na zdravniku, saj slednji strokovno oceno poda šele po tem, ko je pacient sprožil postopek pomoči pri (prostovoljnem) končanju življenja. (…) Nikomur se ne more zgoditi, da bi ga usmrtili proti njegovi volji.”
Iz izjave za javnost ob predstavitvi predloga zakona
“Želimo zgolj uzakoniti pravico”
Filozof dr. Igor Pribac je povedal, da je v središču zakona avtonomija posameznika, da svobodno sprejme odločitve o sebi in zanje sprejme odgovornost. Prepričan je, da se s tem uravnotežita pravica do življenja in pravica do svobodne izbire, saj je bila tehtnica doslej nagnjena v prid pravice do življenja. “Z uveljavitvijo besedila, ki ga predlagamo, bo zagotovljena varnost pred pritiskom o odločanju glede PPKŽ, hkrati pa bo zagotovljena možnost, da se posameznik, ki čuti neznosno trpljenje, odloči za prošnjo družbi za pomoč – prošnjo, ki bo imela svoj začetek v njegovi avtonomni odločitvi.”
Keber je poudaril, da zdravniki že zdaj pri lajšanju trpljenja bolnikov opuščajo zdravljenje, ko to ni več smiselno, in uporabljajo tako imenovana zdravila z dvojnim učinkom, ki lahko v velikih odmerkih povzročijo smrt. “Ali bodo torej zdravniki sodelovali pri PPKŽ? Tisti, ki ne bodo želeli, jim ne bo treba. Mislim pa, da bodo zdravniki razumeli, da je njihova naloga lajšati trpljenje.”
Zdravnik je še dejal, da z zakonom želijo uzakoniti pravico, ki naj bi jo imeli vsi državljani, ki pa jim je ni treba uporabiti. “V trenutni ureditvi je ta pravica odvzeta vsem.”
PPKŽ 1400 evrov, mesec paliativne oskrbe tri- do štiri tisoč evrov
Iz ocene finančnih učinkov v predlogu zakona izhaja, da bi postopek PPKŽ stal okvirno 1400 evrov, medtem ko dan paliativne oskrbe stane med 100 in 150 evrov, mesec paliativne oskrbe pa med 3000 in 4500 evrov. “Zdravstveni stroški v zadnjem letu življenja se v primerjavi s stroški prejšnjega življenjskega obdobja povečajo za več desetkrat. Študija v kanadski provinci je pokazala, da se več kot 20 odstotkov stroškov zdravstvenega varstva porabi za bolnike v šestih mesecih pred smrtjo, čeprav predstavljajo le en odstotek prebivalstva,” so zapisali v uvodu predloga zakona.
Ali ni zaradi tega na mestu bojazen, da bi se lahko pojavljali pritiski po predčasni prekinitvi življenja pri bolnikih, ki bodo potrebovali paliativno oskrbo? “Dejstvo je, da so stroški medicine in paliativne oskrbe ob koncu življenja najvišji, ne bi pa rekel, da bi se pri tistih petih – ali pač stotih – ki se bodo letno odločili za prekinitev življenja, kdor koli veselil, da bo pri vseh stroških v zdravstvu nekaj malega prihranil,” je prepričan Keber.
Z današnjo predstavitvijo predloga zakona so v društvu Srebrna nit odprli šestmesečno javno razpravo, po tem obdobju pa bodo s podpisi državljanov predlog zakona vložili v državni zbor.
Očitki nasprotnikov so se v preteklih debatah o evtanaziji sicer osredotočali predvsem na ne dovolj razvito in dostopno paliativno in hospic oskrbo v Sloveniji, saj se pri bolniku, ki mu ustrezno uredijo bolečino in druge moteče simptome ob koncu življenja, želja po predčasnem končanju življenja največkrat ne pojavi. “Verjamem, da bi boljša paliativa verjetno zmanjšala povpraševanje ljudi po pomoči pri končanju življenja, zagotovo pa je ne bi odpravila,” je še prepričan Keber. “Gre za dve dejavnosti, ki druga drugo kvečjemu podpirata ali tečeta paralelno. Določanje nekega zaporedja je hinavsko, saj odlaga urejanje evtanazije za, mogoče, desetletja. Poleg tega izkušnje iz držav, kjer to že izvajajo, kažejo, da za pomoč pri končanju življenja, običajno ne prosijo socialno šibki, ki ne bi imeli dostopa do ustrezne oskrbe.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje