Ob začetku predstavitev ministrskih kandidatov pred parlamentarnimi delovnimi telesi smo pogledali v preteklost: kdo od dosedanjih kandidatov je bil zaradi katastrofalne predstavitve umaknjen s kandidatne liste, kako je Janez Janša negativno oceno svojega zaslišanja spremenil v pozitivno, zakaj je Žiga Turk na predstavitev prišel s straniščnima metlicama ...
Danes se pred parlamentarnimi delovnimi telesi začenjajo zaslišanja kandidatov za ministre, ki se bodo nadaljevala v ponedeljek in torek. Dvomov, da bodo predstavitve vseh kandidatov ocenjene kot ustrezne, tako rekoč ni, saj ima koalicija v odborih in komisijah krepko večino.
Rezultati zaslišanj so namreč praviloma odraz razmerja moči med koalicijo in opozicijo v posameznem delovnem telesu. Koalicijski poslanci pridno dvigujejo roke za ministrske kandidate, tudi če je njihova predstavitev še tako katastrofalna. Opozicija sicer sem in tja kakšen nastop oziroma kandidata pohvali, le redko pa zanj glasuje.
Tako so koalicijski poslanci tudi Tugomirja Kodeljo pred štirimi leti odločno podprli, čeprav so potiho priznavali, da jim je bilo ob njegovi predstavitvi nerodno. Kandidata, ki je izhajal iz avtomobilske industrije in ga je celo Google težko našel, je takratni mandatar Marjan Šarec predlagal za ministra za javno upravo. Kodelja je na vprašanja poslancev odgovarjal z vedno istimi nevsebinskimi odgovori, kot nove je navajal projekte, ki so bili že več let v uporabi, in je celo sam priznal, da mu predstavitev ne gre prav dobro od rok. Tako je na vprašanje o ocenjevanju zaposlenih v javnem sektorju odgovoril, da vsi niso odlični in “tudi jaz danes zagotovo nisem”.
Poslanci z dolgoletnim stažem priznavajo, da je bilo podobno nestrokovnih predstavitev, kot je bila Kodeljeva, med ministrskimi kandidati doslej še kar nekaj, vendar premierji niso ukrepali in kandidatov niso umaknili. Šarec je ravnal drugače – namesto Kodelje je na kandidatno listo uvrstil Rudija Medveda.
Po zakonodaji sicer izid glasovanja na matičnem odboru za premierja ni zavezujoč. Kar je, ker rezultati niso resnični pokazatelj ustreznosti predstavitev, po ocenah poznavalcev pravzaprav dobro. Tako poslovnik državnega zbora določa zgolj, da lahko predsednik vlade najkasneje v treh dneh po prejemu mnenja delovnega telesa umakne predlog kandidature za ministra.
Na zgodbo Tugomirja Kodelje precej spominja kandidatura Darinke Mravljak. Nekdanjo poslanko SLS je mandatar Janez Janša ob sestavljanju svoje prve vlade predlagal za ministrico za lokalno samoupravo. Mravljak je sicer po predstavitvi pred matičnim odborom od kandidature odstopila sama, kot razlog pa ni navedla slabe predstavitve, temveč očitke, ki jih je bila deležna zaradi domnevno sporne prodaje vrtnarije. A je v takratni koaliciji prevladovalo prepričanje, da je k njenemu umiku pomembno prispevalo nepoznavanje področja, ki ga je bilo mogoče razbrati iz njene predstavitve, njen odstop pa da je zahteval Janša.
V času vlade Mira Cerarja se je še zlasti zapletalo pri kandidatih za gospodarskega ministra. Ervina Pfeiferja je moral Cerar s kandidatne liste umakniti, še preden jo je poslal v parlament. Iz njegove omare so namreč padli okostnjaki iz časov službovanja v NLB. Nato je Cerar za gospodarskega ministra izbral Jožefa Petroviča, a je ta v vladi obstal le mesec dni. Odnesli so ga posli pri prodaji pisarniškega materiala državnim organom v času, ko je bil v DZS. Prva izbira za Petrovičevega naslednika je bil upokojenec z bogatimi izkušnjami v bančništvu in zavarovalništvu Gojko Koprivec, ki pa se mu je po tem, ko je bil že določen datum njegove predstavitve pred parlamentarnim odborom, poslabšalo zdravstveno stanje. Že sklicana seja odbora za gospodarstvo je odpadla, Cerar pa je za gospodarskega ministra nato izbral Zdravka Počivalška.
V tistih parlamentarnih odborih, kjer je imela večino opozicija, je kandidat za ministra za svojo predstavitev skoraj zagotovo dobil oceno neuspešno. Največ takšnih ocen, kar 12, je bilo podeljenih pri oblikovanju Bajukove vladne ekipe. Negativno oceno si je prislužil tudi takratni kandidat za obrambnega ministra Janez Janša. Ta je pred seznanitvijo z rezultatom dejal: “Doslej še nikoli nisem dobil pozitivne ocene, ne razočarajte me tudi tokrat.”
Vendar pa te Janševe besede niso povsem držale. Čeprav si je negativno oceno prislužil tudi kot kandidat za obrambnega ministra po volitvah leta 1992 – kot ustrezno so njegovo predstavitev ocenili štirje, kot neustrezno pa pet članov odbora za obrambo – so namreč z vrsto inovativnih prijemov to oceno spremenili v pozitivno. Najprej so na seji odbora sklenili, da lahko za ministrskega kandidata Janeza Janšo glasuje tudi član odbora Janez Janša. Ker pa mu to še vedno ni prineslo dovolj glasov, je tedanji predsednik odbora Alojz Metelko iz vrst SLS ugotovil, da se predsednikov glas šteje dvojno. Tako je bil končni izkupiček glasovanja 6 : 5 v prid Janši, kar je pomenilo, da so vsi kandidati za ministre druge Drnovškove vlade dobili podporo matičnih delovnih teles.
Opozicijski poslanci v vseh mandatih vztrajno poudarjajo, naj si ministre izglasuje koalicija sama, na njihovo podporo pa naj ne računa. Včasih se sicer zgodi, da se opozicija pri kakšnem glasovanju vzdrži in da jo kandidat za ministra “odnese” celo brez glasu proti. Le izjemoma pa sta koalicija in opozicija katerega od kandidatov doslej družno podprli. Naši sogovorniki se kot edini primer, ko je kandidat dobil podporo vseh članov odbora, spomnijo predstavitve Franca Bogoviča (SLS) kot kandidata za ministra za kmetijstvo in okolje v drugi Janševi vladi. Del opozicije se je tedaj tudi pridružil oceni o ustreznosti predstavitve Ljudmile Novak (NSi) za mesto ministrice brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zaslišanje ministrskih kandidatov praviloma traja več ur. Ko se je pred odborom za gospodarstvo v času prve Janševe vlade znašel kandidat za ministra za razvoj Jože P. Damijan, pa so morali poslanci s postavljanjem vprašanj pohiteti. Damijan jih je namreč opozoril, da je tistega dne on na vrsti, da prevzame otroka v šoli. Na njihovo zagotovilo, da bodo končali pravočasno, pa je odgovoril: “Mislim, da bo tudi moj sin zelo hvaležen, žena bo tudi, ker ji ne bo treba iti prej iz službe. Živimo v modernih časih, moja žena, ki je menedžerka, hodi pozneje iz službe kot jaz.” Kot najbolj slikovito doslej pa bi verjetno lahko ocenili predstavitev Damijanovega naslednika na mestu ministra za razvoj Žige Turka. Svoje razmišljanje, kako narediti izdelke, ki ponujajo več kot golo uporabnost in jih bodo ljudje kupovali, je namreč ponazoril z dvema straniščnima metlicama – ena je stala 1,33 evra, druga pa 30 evrov.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje